Jedro

Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, je denarni zahtevek (izplačilo razlike v plači), ki ga je možno uveljavljati pred sodiščem neposredno (4. odstavek 204. člena ZDR). Tožnica ne izpodbija odločb tožene stranke oziroma pogodbe o zaposlitvi, temveč vtožuje le razliko v plači med plačo, ki ji je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in plačo, do katere bi bila upravičena, če bi toženka upoštevala višji količnik zaradi napredovanj. Takšen zahtevek pa je tudi v primeru, če je postavljen opisno (kot je bilo v konkretnem primeru), potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožnici ni potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu.

Iz 4. odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da je v primeru napačne določitve in izplačila plače (ki je določena in izplačana v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS) pisna zahteva javnega uslužbenca procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da lahko javni uslužbenec pred pristojnim sodiščem vloži zahtevo za sodno varstvo. ZSPJS torej ne določa roka za sodno varstvo, prav tako pa tudi kot procesno predpostavko za sodno varstvo določa zgolj vložitev pisne zahteve pri delodajalcu.

Tožnica je na toženo stranko naslovila pritožbo zoper sklep o uvrstitvi v plačilni razred in zahtevala, da se ponovno opravi prevedba osnovne plače javnega uslužbenca po 3. odstavku 49. člena ZSPJS in pri tem upošteva štiri dosežena napredovanja. S tem je tožnica procesno predpostavko za sodno varstvo (vložitev pisne zahteve pri delodajalcu), ki jo določa ZSPJS izpolnila. Glede na določbo 4. odstavka 3.a člena ZSPJS pisne zahteve ni podala prepozno, zato je treba njeno tožbo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (I., III. in IV. točka izreka) se razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevek (pravilno tožbo v delu), da se sklep tožene stranke o uvrstitvi v plačilni razred z dne 2. 12. 2008 odpravi; da od 1. 8. 2008 tožnici pripada 44. plačni razred; da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bo tožnica z dne 1. 8. 2008 uvrščena v 44. plačilni razred in na delovno mesto Farmacevt – delo s citostatiki; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 4. 2007 do 31. 1. 2008 izplačati razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju količnika 7,60 in dejansko izplačano plačo, za čas od 1. 2. 2008 do vključno 30. 4. 2008 razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju količnika 6,80 in dejansko izplačano plačo, za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju količnika 7,20 in dejansko izplačano plačo, za čas od 1. 8. 2008 do izdaje sodbe razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju uvrstitve v 44. plačilni razred in dejansko izplačano plačo, vse pa v neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse stroške postopka (II. točka izreka) in dopustilo spremembo tožbe z dne 12. 5. 2009 in 10. 1. 2012 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 656,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka in dopolnilni sklep).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožbo zavrglo in stroškovni del iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in s sodbo ugodi zahtevku tožnice, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka ali pa vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožnica svoj tožbeni zahtevek za celotno obdobje od 1. 4. 2007 dalje temeljila na dejstvu, da tožena stranka tožnici pri sklepanju pogodb in izplačilu plač ni upoštevala vseh doseženih napredovanj pri toženi stranki oziroma njeni pravni prednici, kar velja tudi za obdobje po 1. 8. 2008, torej v obdobju po prevedbi. Tožnica ne izpodbija pravilnosti prevedbe skladno z novim plačilnim sistemom, temveč da tožena stranka ni upoštevala že doseženih napredovanj. Zato je napačna ocena sodišča, da gre za nedenarno terjatev oziroma, da ni podlage za čisti denarni zahtevek. Tožnica se je izrecno sklicevala na to, da je kljub podpisanim pogodbam, v katerih je bil plačilni razred določen nižje, potrebno neposredno uporabiti Pravilnik o napredovanju in ugotoviti, da je plačilni razred tožnice dejansko višji kot je zapisan v pogodbah in ji zaradi tega pripada tudi ustrezna razlika v plači. Tudi če ne bi šlo za čisti denarni zahtevek in bi tožnica morala dejansko pred sodnim varstvom uporabiti notranjo pot pri delodajalcu, je zahtevek tožnice vsaj od dne 29. 12. 2008 potrebno vsebinsko obravnavati. Takrat je namreč tožnica uporabila notranjo pot pri delodajalcu, skladno z 204. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in vsaj za obdobje od vložitve zahteve za odpravo kršitev dalje uveljavljala tudi sodno varstvo. Sodišče se glede dela zahtevka, ki se nanaša na obdobje po 1. 8. 2008, sklicuje na to, da tožnica ni vložila pritožbe zoper sklep o uvrstitvi v plačilni razred ob prevedbi z dne 1. 8. 2008 oziroma da take pritožbe ni vložila pravočasno. S tem naj ne bi izkoristila notranje poti pri delodajalcu in ji ne gre sodno varstvo. Tako stališče je napačno, saj je notranja pot pri delodajalcu jasno določena z 204. členom ZDR in zgolj dejstvo, da je tožena stranka o prevedbi izdala sklep in v pravnem pouku določila 15 dnevni rok za pritožbo, ne vpliva na pravico tožnice v tem smislu, da bi bila prekludirana po poteku 15 dnevnega roka za pritožbo. Za toženo stranko se uporablja ZDR in tudi ZSPJS, ki posebnega sklepa delodajalca ne predvideva. Izdaja takega sklepa sicer ni sporna, pomeni pač odločitev delodajalca, sporen pa je določen 15 dnevni rok, ki ga noben veljavni predpis ne predvideva. Sodišče v predmetni zahtevi tudi ni meritorno odločilo, saj se ni opredelilo do tožbenih navedb, po katerih bi ji, ob upoštevanju 49. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor, ob določitvi osnovne plače v skladu z ZSPJS (torej ob prevedbi), moralo upoštevati število napredovanj, ki bi jih tožnica dosegla, če bi glede na število let, ko je delala na delovnih mestih podobne zahtevnosti, napredovala vsaka tri leta za en plačilni razred, vendar največ za pet plačilnih razredov. Že ob uporabi tega določila, bi moralo sodišče ugotoviti, da ob prevedbi ali vsaj od vložitve zahteve za odpravo kršitev, tožnici pripada plačilni razred in ustrezna plača z upoštevanimi petimi napredovanji in ne zgolj enim, kot ga ji je upoštevala tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da zahtevek za priznanje višjega količnika za določitev osnovne plače ne sodi med čiste denarne terjatve, za katere bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo. V takšnem primeru mora delavec, da bi bila njegova tožba dopustna, predhodno uveljavljati svojo pravico pri delodajalcu, s čimer bi lahko dosegel višji količnik za določitev osnovne plače za naprej (od podane zahteve za varstvo pravic dalje) in ne tudi za nazaj, saj je bila v tem času njegova plača določena s pogodbo o zaposlitvi, katere ni izpodbijal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V predmetnem sporu v prvem delu tožbenega zahtevka tožnica vtožuje obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 7. 2008, ker ji tožena stranka ni priznala ustreznega števila napredovanj. Drugi del tožbenega zahtevka pa se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje in je predmet zahtevka ugotovitev pravilnosti prevedbe plače skladno z novimi plačilnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači. Glede prvega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo in obračun plače tožnice za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 7. 2008, je sodišče prve stopnje štelo, da tožnica vtožuje priznanje napredovanja, ki po svoji vsebini ni čista denarna terjatev, pogoj za dopustnost sodnega varstva pa je, da delavec v zvezi z uveljavljanjem te terjatve izkoristi notranjo pot pri delodajalcu. Štelo je, da je tožba tožnice v tem delu zahtevka nedopustna, ker ni izkoristila notranjega varstva pri toženi stranki in ne gre za čisto denarno terjatev, saj vtožuje razliko v izplačilu plače, ki ji ne more biti priznana neposredno in na podlagi zakona, ali drugega splošnega akta, temveč je bila odločitev o določitvi količnika opravljena na podlagi zavezujočih aktov pri toženi stranki, posledično pa sta stranki sklenili pogodbi o zaposlitvi, ki sta od njune sklenitve dalje zavezujoči za obe pravdni stranki. Taka ugotovitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, denarni zahtevek, za tega pa velja, da ga je možno uveljavljati pred sodiščem neposredno (določbe 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožnica v tožbenem zahtevku ne izpodbija odločb tožene stranke oziroma pogodbe o zaposlitvi, temveč vtožuje le razliko v plači med plačo, ki ji je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in plačo, do katere bi bila po njenem mnenju upravičena, če bi toženka upoštevala višji količnik zaradi napredovanj. Takšen zahtevek pa je tudi v primeru, če je postavljen opisno (kot je bilo v konkretnem primeru), potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožnici ni potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Res je sicer, da glede na to, da je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom plačilo razlike v plači in utemeljuje svoj zahtevek s tem, da toženka pri sklepanju pogodb in izplačilu plač ni upoštevala vseh doseženih napredovanj, to pomeni, da odločbe o napredovanju ne predstavljajo ovire za sprožitev postopka pred sodiščem in ne zahtevajo pred vložitvijo tožbe posebne obravnave pri delodajalcu, vsekakor pa pomenijo temelj za odločitev o zahtevku tožnice.(1) Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnica prejemala plačo izračunano na podlagi osnov, določenih v pogodbah o zaposlitvi (v katerih sta konkretno določena tudi količnika – A3 in A4), ki jih je tožnica podpisala, z njimi soglašala, tem pogodbam tudi ni ugovarjala, kar kaže na to, da je bila tožnici plača izplačana v skladu s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi. To pa nakazuje, da tožbenemu zahtevku v tem delu ne bi bilo mogoče ugoditi.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi drugi del tožbe, to je v zahtevku, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2009 dalje, predmet zahtevka pa ugotovitev pravilnosti prevedbe plače skladno z novim plačilnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači. Ugotovilo je, da je bil tožnici vročen sklep o prevedbi in uvrstitvi v plačilni razred dne 2. 12. 2008 in ker iz predmetnega sklepa izhaja, da je zoper ta sklep možna pritožba v roku 15 dni od njegove vročitve, tožeča stranka pa je pritožbo vložila prepozno, je ugotovilo, da je tožnica v tem delu tožbenega zahtevka zamudila rok za uveljavljanje sodnega varstva, saj zoper sklep ni pravočasno vložila pritožbe pri toženi stranki, zato je tudi ta del tožbe zavrglo.

Glede odločitve o zavrženju tega dela tožničinega zahtevka, ki se nanaša na pravilnost prevedbe, je potrebno upoštevati 5. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), iz katerega izhaja, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače (1. odstavek), sistem plač v javnem sektorju pa ureja poseben zakon (2. odstavek). Poseben zakon predstavlja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki določa tudi ravnanje v primeru nezakonitosti pri določitvi plače javnemu uslužbencu in funkcionarju. Glede teh vprašanj zato ne veljajo neposredne določbe ZJU(1) o uveljavljanju pravnega varstva, seveda pa prav zaradi razmerja specialnosti tudi ne veljajo določbe 204. člena ZDR.

Iz določbe 2. odstavka 3. člena ZSPJS, ki se nanaša na pravilnost prevedbe, izhaja, da se plače javnih uslužbencev in funkcionarjev določijo s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi oziroma sklepu določi plačilni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, itd.. V 3. odstavku istega člena je določeno, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne smejo določiti plače v drugačni višini, kot je določeno z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Pomembna je tudi določba 5. odstavka tega člena, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s 3. odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe.

ZSPJS v 3.a členu določa ravnanje v primeru nezakonitosti, pri čemer ureja primere, če neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi oziroma sklepu ugotovi sam delodajalec (1., 2. in 3. odstavek), če to ugotovi javni uslužbenec ali funkcionar (4. odstavek), oziroma za dejstvo iz 3. odstavka izve minister, računsko sodišče ali pristojni inšpektor (5. odstavek). V primeru, če javni uslužbenec sam ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS, lahko od delodajalca pisno zahteva ugotovitev nezakonitosti in da ravna v skladu s tem zakonom. Če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahteve ne izda obvestila iz 1. odstavka tega člena, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo (4. odstavek).

Predvideno je torej, da se javni uslužbenec najprej obrne na delodajalca, ki ima osem delovnih dni za izdajo obvestila iz 1. odstavka te zakonske določbe – to je obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca oziroma odločbi ali sklepu s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS. Če delodajalec ne postopa v skladu s to določbo, se javni uslužbenec lahko obrne na pristojno sodišče, da le to ugotovi to nezakonitost ter odloči o izplačilu razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. S 3.a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da o pisni zahtevi delavca sam predhodno preveri zakonitost določitve plače javnega uslužbenca.

Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnica na toženo stranko naslovila pritožbo zoper sklep o uvrstitvi v plačilni razred in zahtevala, da se ponovno opravi prevedba osnovne plače javnega uslužbenca po 3. odstavku 49. člena ZSPJS, pri tem upošteva štiri dosežena napredovanja (A9).

Iz 4. odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da je v primeru napačne določitve in izplačila plače (ki je določena in izplačana v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS) pisna zahteva javnega uslužbenca procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da lahko javni uslužbenec pred pristojnim sodiščem vloži zahtevo za sodno varstvo. ZSPJS torej ne določa roka za sodno varstvo, prav tako pa tudi kot procesno predpostavko za sodno varstvo določa zgolj vložitev pisne zahteve pri delodajalcu, ki pa jo je tožnica, kakor je zgoraj navedeno, izpolnila. Glede na določbo 4. odstavka 3.a člena ZSPJS pisne zahteve ni podala prepozno, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka.

Šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-N, Ur. l. RS, št. 59/2010) je prišlo do spremembe citiranega določila. S to novelo je bil v 4. odstavku 3.a člena ZSPJS dodan nov odstavek, da se ne glede na prejšnji odstavek (ta določa, da javni uslužbenec lahko vloži tožbo, če delodajalec v roku osmih delovnih dni ne izda obvestila), v primeru, ko s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upoštevajo določbe posebnega zakona. Ta novela je pričela veljati 24. 7. 2010, zato se za ta spor, ki se nanaša na obdobje od 1. 4. 2007 dalje do decembra 2008, ne more uporabiti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožničine tožbe ne bi smelo zavreči, ampak bi jo moralo obravnavati po vsebini. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo in presojalo vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini in nato o njem meritorno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in vrne zadevo v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1. Enako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in sklep VDSS opr. št. Pdp 590/2012 z dne 18. 10. 2012. 2. Razen, če bi se ZSPJS skliceval oziroma glede nekaterih vprašanj spet napotil na ZJU.