Jedro

Če je terjatev, ki je predmet hipotekarnega sporazuma kot izvršilnega naslova, v celoti plačana, izvršba ni dopustna, ne glede na morebitne z dodatnimi pogodbami kasneje prevzete dolžnikove obveznosti nasproti upniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršba na zastavljeno nepremičnino vl. št. 797 k.o. .., z.k. telo II, last M. D. do 1/6, ki se vodi pod opr. št. I 22/98, nedopustna, ker je dolg iz izvršilnega naslova v celoti plačan. Tožencema je naložilo, da tožnici povrneta 157.145,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženca se proti sodbi pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da se razveljavi ter vrne v nov postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, saj gre za tolarsko protivrednost 22.230,00 DEM, kar presega 2,000.000,00 SIT. Tožencema ni bila dana možnost, da bi se seznanila z obsežno pripravljalno vlogo tožnice, ki jima je bila skupaj z listinskimi dokazi vročena šele na zadnji obravnavi. Sodišče je namreč ob zavrnitvi odobritve primernega roka za proučitev prezrlo, da bi toženca smela po določbi 2. odst. 286. člena ZPP tudi na poznejšem naroku navajati nova dejstva in dokaze. Nepravilna je ugotovitev prvega sodišča, da pogodbene obresti niso bile dogovorjene, saj je bilo to med strankama nesporno. To sledi tudi iz izpovedi tožeče stranke in celo iz obrazložitve sodbe, ki loči plačano glavnico od obresti. Stranski intervenient je prav tako razložil, da je po osnovni pogodbi prejel 22.000,00 DEM, ostalo pa so bile pogodbene obresti, vključene v glavnico. Nesporno je nadalje, da tožeča stranka po zadnjem aneksu ni plačala ničesar. Prvotnemu dolžniku je bilo vsekakor razumljivo, da plačuje najprej obresti in kot zadnji obrok glavnico, kot to določa 313. člen ZOR. Po zadnjem dodatku k posojilni pogodbi tako dolguje še glavnico iz osnovne pogodbe, ta terjatev pa je zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini tožnice. Izvršba je zato dopustna. Separatni stroški za sestavo pripravljalne vloge so neutemeljeno priznani tožeči stranki, take stroške za zadnjo obravnavo bi bilo treba prisoditi toženi stranki, saj je to vlogo šele takrat prejela.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v tej pravdi kot razlog za nedopustnost izvršbe s prodajo njene zastavljene nepremičnine uveljavlja dejstvo, da je terjatev iz izvršilnega naslova, to je hipotekarnega sporazuma, prenehala zaradi poplačila v celoti (8. točka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Predmet presoje je torej izključno vprašanje, ali je dolg iz navedenega sporazuma, sklenjenega dne 30.11.1994 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoto v Ljubljani pod opr. št. II R 1563/94 in katerega sestavni del je posojilna pogodba istega datuma za 29.920,00 DEM v tolarski protivrednosti, v celoti poravnan, ali ne. Izvršilni naslov v izvršbi I 22/98 je seveda glede na določilo 2. odst. 251.c in 1. odst. 251.f člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), veljavnega v času sklenitve sporazuma (30.11.1994), samo navedeni sporazum, nikakor pa torej ne kasneje sklenjeni dodatki (aneksi) k prvotni posojilni pogodbi, ki jo sporazum vsebuje. V izvršilnem naslovu je tako povsem nedvoumno ugotovljena terjatev sedanjih tožencev kot upnikov nasproti intervenientu na strani tožnice E. D. kot dolžniku, v višini 29.920,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove LB d.d. Ljubljana na dan plačila (tč. 1 posojilne pogodbe). V tč. 2 pogodbe pa je razporejeno le časovno obročno vračanje navedenega zneska, medtem ko tč. 4 opredeljuje samo zamudne obresti R + 40 % letno. O pogodbenih obrestih ni dogovora. Ker torej terjatev, ki je predmet izterjave v izvršbi I 22/98, obsega znesek 29.920,00 DEM, toženca pa priznavata (odgovor na tožbo list. št. 7), da sta od sklenitve sporazuma 30.11.1994 do 30.8.1997 prejela skupaj 34.800,00 DEM, je očitno, da je dolg po izvršilnem naslovu v celoti poplačan. Izvršba torej iz tega razloga ni dopustna, saj je terjatev prenehala, to pa je razlog iz 8. točke 1. odst. 55. člena ZIZ, ki izvršbo preprečuje.

Glede na obrazloženo je bilo treba izpodbijano sodbo potrditi (čl. 353 ZPP), kar pa seveda ne preprečuje izterjave morebitnih drugih oz. kasneje nastalih obveznosti posojilojemalca v drugih ustreznih postopkih (glej list 7). V zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tožena stranka na obravnavi 2.9.1999 izjavila, da so ji takrat po tožnici predloženi listinski dokazi znani (list. št. 26), zato rok za izjavo o njih očitno ni bil potreben. Podana pa je tudi stvarna pristojnost okrajnega sodišča, ker je bila vrednost spora v vloženi tožbi ocenjena na 2,000.000,00 SIT. V zvezi s separatnimi stroški je prvo sodišče odločalo glede naroka dne 11.5.1999 in ne o zadnji obravnavi 2.9.1999.