Jedro

Parkirišča se tretirajo kot nekategorizirane ceste. Na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa je promet dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih določijo lastniki ali od njih pooblaščenih upravljalci teh prometnih površin.

Pristojnost redarstva za posamezne prekrške je treba presojati po zakonskih določbah 3. člena Zakona o občinskem redarstvu (ZORed) in tretjega odstavka 15. člena ZPrCP v povezavi s 6. členom ZCes-1, in ne na podlagi dopisa vodje Skupne občinske uprave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in izpodbijano odločbo o prekršku Medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja skupne občinske uprave Občina B., G. G., L., L., M., N., P., P., R., S., Š., Š., T., V. in V. št. Pn 22402-3/2019 z dne 10. 7. 2019 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po šestem odstavku 65. člena ZPrCP v zvezi z 21. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da je 17. 4. 2019 ob 15.17 uri na naslovu Š. ..., parkiral osebni avtomobil znamke A., tip ..., reg. št. CE ... na mestu, kjer je to v nasprotju z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo, ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da ti bremenijo proračun.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek (1. in 2. točka 154. člena ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo odpravi in potrdi odločbo o prekršku, podredno pa da vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, pri čemer predlaga, da se zadeva dodeli v obravnavanje drugemu sodniku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi se storilcu očita kršitev 21. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP, ki določa, da je ustavitev in parkiranje prepovedano, kjer je to v nasprotju z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi izraženimi s prometno signalizacijo. Iz izreka izpodbijane odločbe o prekršku izhaja, da storilec pri parkiranju ni upošteval postavljenega prometnega znaka ″prepovedano parkiranje‶ z dopolnilno tablo ″dovoljeno na označenih mestih‶.

5. V zahtevi za sodno varstvo storilec ni zanikal, da je parkiral na ugotovljenem mestu in da je na tem mestu bil postavljen prometni znak ″prepovedano ustavljanje in parkiranje‶ s pojasnilno tablo ″dovoljeno na označenih mestih‶, pač pa je zatrjeval, da gre za površino, ki leži na parceli 632/1 k. o. M. in v naravi predstavlja dvorišče in parkirišče večstanovanjske stavbe na naslovu Š., kjer stanovalci te stavbe že vseskozi parkirajo svoja vozila. Ker pa to zemljišče ni bilo vknjiženo kot skupna lastnina etažnih lastnikov, sta ga v stečajnem postopku nad družbo V. d. d. kupila sedanja lastnika S. F. in T. N., ki sta pričela samovoljno vzpostavljati poseben red parkiranja na zemljišču s postavitvijo označenih rezerviranih parkirnih mest z zapornicami in postavitvijo tega prometnega znaka, za katerega storilec meni, da je postavljen nelegalno.

6. Glede na trditve v zahtevi za sodno varstvo je za odločitev o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo bilo potrebno ugotovitvi (1) stvarnopravni status zemljišča, na katerem je parkiral storilec 2) za kakšno prometno površino gre glede na določbe Zakona o cestah (ZCes-1), 3) kdo je pooblaščen za urejanje prometa in postavljanje prometne signalizacije na teh površinah.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v bistvenem sledilo storilčevim trditvam in ugotovilo: (-) da je storilec vozilo parkiral na površini, kjer je že predhodno večkrat parkiral in kjer so parkirali tudi drugi stanovalci, (-) da gre za privat zemljišče, ki predstavlja skupni del stavbe, dvorišče večstanovanjske stavbe in solastnino etažnih lastnikov, (-) da na tej površini postavljeni prometni znak stoji na privat zemljišču, kar izhaja iz priloženih ZK izpiskov in dopisa Občine M. v katerem je navedeno, da prometni znak ni bil postavljen na zemljišču v javni lasti, (-) da prometnega znaka ni postavila niti O. M., niti K. M. in gre za zasebni prometni znak, za katerega odločba za postavitev nikoli ni bila izdana, (-) da površina, na kateri je parkiral storilec, ni urejena kot javno dostopna površina, kar pomeni, da ne gre za površino, na kateri poteka javni cestni promet in (-) da je občinsko redarstvo v času rednih nadzorov na tej lokaciji pristojno le za opravljanje nadzora glede prevoznosti intervencijske poti in kontrole parkirnih mest za invalide (kar izhaja iz elektronskega sporočila vodje S. ... z dne 6. 2. 2020 – priloga B1). Na podlagi takih ugotovitev je zaključilo, da ni v pristojnosti občinskega redarstva, da bi nadziralo spoštovanje pravil cestnega prometa in izrekalo sankcije.

8. Pritožbeno sodišče po preučitvi zadeve ugotavlja, da so povzeti razlogi v medsebojnem nasprotju in v izrecnem nasprotju s tistim, kar izhaja iz izvedenih dokazov, na katere se sklicuje sodišče v obrazložitvi, deloma pa so neobrazloženi oz. nerazumljivi, ker ni jasno, na podlagi katerih predpisov je sodišče sprejelo posamezne zaključke.

9. Sodišče prve stopnje je tako sicer pravilno ugotovilo, da površina, na kateri je parkiral storilec, predstavlja zasebno zemljišče, vendar pa je protispisna, da parc. št. 632/1 k. o. ... – M. predstavlja skupni del večstanovanjske stavbe in da gre za solastnino etažnih lastnikov, saj iz ZK izpiska za navedeno parcelo, ki je priložen zahtevi za sodno varstvo, izhaja, da sta lastnika te parcele S. F. in T. N., vsak do ½, kar je nenazadnje bilo navedeno tudi v zahtevi za sodno varstvo. Razlogi glede lastništva nepremičnine so tako nerazumljivi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki 155. člena ZP-1. 10. Posledično so nerazumljivi tudi razlogi v zvezi z zakonitostjo postavitve prometnega znaka. Sodišče prve stopnje je o tem sklepalo na podlagi dopisa Občine M. z dne 10. 3. 2020 (list. št. 26), iz katerega sicer res izhaja, da obravnavani prometni znak ni postavljen na zemljišču v javni lasti, vendar kot utemeljeno opozarja prekrškovni organ v pritožbi, je v tem dopisu navedeno tudi, da se parkirišča po Zakonu o cestah (ZCes-1) tretirajo kot nekategorizirane ceste in da je na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, promet dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih določijo lastniki ali od njih pooblaščenih upravljalci teh prometnih površin1, do česar se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo, saj je dopis Občine M. povzelo selektivno.

11. Neobrazložen in nerazumljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prometni znak bil postavljen nezakonito, ker odločba za postavitev prometnega znaka nikoli ni bila izdana, saj ni jasno, na podlagi katerih zakonskih določb je sodišče sklepalo, da bi za postavitev prometnega znaka morala biti izdana odločba. V zvezi s postavitvijo prometne signalizacije 20. člen ZCes-1 določa, da morajo biti javne ceste in nekategorizirane ceste, ki se uporabljajo za javni cestni promet, opremljene s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo, ki udeležence opozarja na nevarnosti na cesti ali delu ceste, jim naznanja omejitve, prepovedi in obveznosti, daje potrebna obvestila za varen in neoviran promet ter jih vodi v prometu. Pristojnost za postavljanje in urejanje prometne signalizacije je odvisna od vrste ceste oz. prometne površine. Če gre za javne ceste, ki so lahko bodisi državne, bodisi občinske (24. točka 2. člena ZCes-1), je urejanje prometa in postavljanje signalizacije, v pristojnosti Državne direkcije za ceste (77. člen ZCes-1)2, če gre za državne ceste, oziroma občine (drugi in peti odstavek 100. člena ZCes-1)3, če gre za občinske ceste. Promet na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa določajo lastniki ali od njih pooblaščeni upravljavci teh prometnih površin (prvi odstavek 6. člena ZCes-1) in tudi na teh cestah mora biti promet urejen in označen (s prometno signalizacijo) v skladu s predpisi o javnih cestah (drugi odstavek 6. člena ZCes-1). Slednje pa ne velja če gre za gozdno cesto in nekategorizirano cesto, ki jo lastnik uporablja izključno za lastne potrebe. Dovoz na tako cesto mora biti ostalim udeležencem v prometu prepovedan s predpisano prometno signalizacijo, lahko pa je preprečen z zapornico ali drugo fizično oviro (četrti odstavek 6. člena ZCes-1).

12. Upoštevajoč četrti odstavek 6. člena ZCes-1 pa je neobrazložena tudi ugotovitev, da ne gre za javno dostopno površino. Sodišče namreč ni navedlo, na podlagi česa je sklepalo, da dostop do teh površin ni omogočen vsem pod enakimi pogoji oz. ali je to preprečeno s prometno signalizacijo (in katero) ali z zapornico (in kje naj bi ta bila postavljena). Taka nerazumljivost razlogov pa onemogoča tudi nadaljnjo presojo pravilnosti zaključka, da občinsko redarstvo ni pristojno za nadziranje prometa na površini, kjer je storilec parkiral, in za izrekanje sankcij za parkiranje na teh površinah, pri čemer pa je pritrditi tudi pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče pristojnost redarstva za posamezne prekrške presojati po zakonskih določbah 3. člena Zakona o občinskem redarstvu (ZORed)4 in tretjega odstavka 15. člena ZPrCP5 v povezavi s 6. členom ZCes-1, in ne na podlagi dopisa vodje Skupne občinske uprave S. ... (iz katerega niti ne izhajajo pojasnila o pristojnosti redarstva, temveč o običajnem načinu dela na območju Občine M.).6

13. Ker so glede na navedeno razlogi o odločilnih dejstvih tj. lastništvu nepremičnine, na kateri je parkiral storilec, njenem statusu glede na določbe ZCes-1, zakonitosti postavljenega prometnega znaka, ki je bil podlaga za izdajo odločbe o prekršku, in o pristojnosti redarstva za nadzor in sankcioniranje tovrstnih kršitev ZPrCP nerazumljivi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (peti odstavek 163. člena ZP-1). Pri tem ni sledilo predlogu prekrškovnega organa, da se zadeva dodeli v obravnavanje drugemu sodniku, saj je ugotovljena bistvena kršitev določb postopka o prekršku povezana z zmotno uporabo materialnega prava in ni odraz pristranskosti sodnice, kot meni prekrškovni organ, kajti strokovne odločitve sodišča niso razlog za izločitev sodnika.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno preučiti spisovno gradivo in presoditi status zemljišča, na katerem je storilec parkiral svoje vozilo, tako po stvarnopravnih predpisih (ali gre za zasebno lastnino in kdo je lastnik) kot tudi po predpisih o cestah (ali gre za nekategorizirano cesto, ki je dana v javno uporabo, ali pa je lastnik zemljišča to površino izključil iz javne uporabe) in glede na te ugotovitve presoditi, kakšni pogoji so veljali za postavitev prometnega znaka, v nasprotju s katerim je storilec parkiral svoje vozilo (kdo je postavil prometni znak, ali je bil za to pooblaščen in ali je izpolnil vse obveznosti oz. pogoje za postavitev takega prometnega znaka po ZCes-1, tudi iz 7. člena ZCes-1) ter ali je glede na izvajanja v zahtevi za sodno varstvo in pritožbi in glede na določbe 3. člena ZORed in 15. člena ZPrCP občinsko redarstvo pristojno nadzirati promet na tej površini in sankcionirati kršitelje. Za svoje ugotovitve bo moralo navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge ter pojasniti, na podlagi katerih dokazov temelji posamezna ugotovitev oz. na podlagi katerih ugotovitev in katerih pravnih predpisov je sprejelo posamezne zaključke.

1 V skladu s 38. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, vsaka prometna površina, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ureja pravila cestnega prometa, določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec. 2 Prvi odstavek 77. člena ZCes-1 določa: ″Postavitev, zamenjavo, dopolnitev ali odstranitev prometne signalizacije in prometne opreme na državnih cestah odredi direkcija, če s tem zakonom ni določeno drugače.‶ 3 Drugi odstavek 100. člena ZCes-1 določa: ″Prometno ureditev na občinskih cestah določijo občine. Pri zahtevnejših prometnih ureditvah je sestavni del posamičnega konkretnega upravnega akta elaborat prometne ureditve.‶ Peti odstavek 100. člena ZCes-1 pa določa: ″Prometna ureditev iz tretjega odstavka tega člena mora biti označena s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo. O postavitvi, zamenjavi, dopolnitvi ali odstranitvi prometno signalizacije na občinskih cestah odloča upravljavec občinskih cest.‶ 4 V skladu s 3. členom ZORed delovno področje in naloge občinskega redarstva določa zakon ali na podlagi zakona izdan občinski predpis. V okviru in v skladu s temi predpisi skrbi občinsko redarstvo za javno varnost in javni red na območju občine in je pristojno: - nadzorovati varen in neoviran cestni promet v naseljih, - varovati ceste in okolje v naseljih in na občinskih cestah zunaj naselij, - skrbeti za varnost na občinskih javnih poteh, rekreacijskih in drugih javnih površinah, - varovati javno premoženje, naravno in kulturno dediščino ter - vzdrževati javni red in mir. 5 Pristojnost občinskega redarstva za nadzor nad določbami ZPrCP ureja 15. člen ZPrCP, ki določa, da občinski redarji na cestah v naselju (vključno z nekategoriziranimi cestami, ki so dane v javno uporabo), na občinskih cestah zunaj naselja in nekategoriziranih cestah zunaj naselja, ki se uporabljajo za javni cestni promet, med drugim tudi nad določbami 65. člena ZPrCP, ki urejajo ustavljanje in parkiranje. 6 V zvezi s pristojnostjo občinskega redarstva glede prekrškov v zvezi s parkiranjem glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 3/2015 in IV Ips 5/2015 ter Višjega sodišča v Kopru PRp 7/2015.