Jedro

Pogoj za plačilo RTV naročnine je, da ima oseba dejansko RTV sprejemnik. To pa pomeni, da je tožeča stranka takšno dejstvo dolžna dokazati, saj v nasprotnem primeru ne more zahtevati plačevanja RTV nročnine.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo RTV naročnine v višini 10.188,00 SIT z zakonskih zamudnih obresti in izvršilnih stroškov ter v tem delu razveljavilo sklep o izvršbi tega sodišča. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče štelo, da ni dokazov, da bi tožena stranka imela v teh prostorih TV sprejemnik, zato tudi ni dolžna plačevati RTV naročnine. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno štelo, da tožena stranka nima TV sprejemnika in da ji je s tem onemogočena uveljavitev izterjave neplačane RTV naročnine. S takšno odločbo je sodišče oprostilo toženca plačevanja RTV naročnine, iz česar pa izhaja, da po takšnem stališču obrtniki niso dolžni prijavljati svojih sprejemnikov in plačevati naročnino. V zakonu ni nikjer določeno, da so lastniki tovrstnih delavnic oproščeni plačila RTV naročnine. Njihov pooblaščenec je utemeljeno prijavil RTV sprejemnik, katerega tožena stranka ni prijavila. Toženec prebiva na tem naslovu, tam ima tudi poslovne prostore, zato ima gotovo TV sprejemnik in je tudi dolžan plačevati TV naročnino. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno obravnavanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije, po katerem mora uporabnik radijskega ali TV sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju R. S., kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenije, tej plačevati RTV naročnino. Pogoj za takšno naročnino pa je, da ima takšna oseba dejansko RTV sprejemnik. To pa pomeni, da je tožeča stranka takšno dejstvo dolžna dokazati, saj v nasprotnem primeru ne more zahtevati plačevanje RTV naročnine. V konkretnem primeru pa je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka in vseh dejstev, ki jih je ugotovilo, zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je toženec dejansko lastnik RTV sprejemnika. Sodišče prve stopnje je o tej okoliščini pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi zaključilo, da dokazi, ki jih je ponudila tožeča stranka, niso zadosti prepričljivi, da bi lahko toženca tudi obsodilo na plačevanje RTV naročnine. Razlogi o tem so v sodbi sodišča prve stopnje obširni, zato pritožbeno sodišče le-teh ne bo ponavljalo. Tožeča stranka za svoje trditve ni ponudila nobenega novega dokaza, dokaz pa, ki ga je ponudila ob vložitvi tožbe oz. predloga za izdajo sklepa o izvršbi, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot ne dovolj prepričljiv. Odločitev sodišča ne pomeni, da obrtniki niso dolžni plačevati RTV naročnine, kot si to napačno razlaga tožeča stranka, pač pa, da mora tožeča stranka z gotovostjo dokazati, da je tisti, od katerega zahteva plačevanje RTV naročnine, dejansko tudi imetnik takšnega aparata. Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.