Jedro

Drugotožnik in tretjetožnica, ki sta vstopila v pravni položaj prejšnjih solastnikov dne 15. 6. 2018, bi glede na stanje postopka (četrti odstavek 142. člena ZUP določa, da mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu), morala sodelovati na ustni obravnavi dne 19. 6. 2018 oziroma bi se ju moralo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZGO-1 seznaniti z nameravano gradnjo, da bi se lahko v skladu z 9. členom ZUP o njej izjavila. Glede na že prej navedeno obveznost organa, ki izhaja iz 44. člena ZUP, kot drugega odstavka 50. člena ZUP, da bi po prenosu lastninske pravice moral drugotožnika in tretjetožnico pozvati, da vstopita v položaj prejšnjih lastnikov in ju seznaniti z nameravano gradnjo, da bi se o njej lahko izjavila, preden bi izdal izpodbijano odločbo, sodišče ne soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da jima je bilo z vročitvijo gradbenega dovoljenja omogočeno, da se seznanita s potekom postopka, kolikor pa bi ocenila za potrebno, bi pa lahko vpogledala tudi v celotno dokumentacijo. Upravno sodišče se je že v več svojih sodbah postavilo na stališče, da vpogleda v spis ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja, ki mora biti spoštovano v upravnih postopkih (npr. sodba Upravnega sodišča I U 630/2013). Posledično z vložitvijo pritožbe drugotožniku in tretjetožnici ni bilo omogočeno učinkovito varstvo njunih pravic oziroma pravnih koristi in jima tudi ne bi bilo, čeprav bi, kot ju je sodišče pozivalo, pred razpisom glavne obravnave vpogledala v projektno dokumentacijo, ki je v upravnem spisu, torej tekom postopka upravnega spora kot je prepričljivo, zaslišan kot stranka, izpovedal drugotožnik in sodišče z njim soglaša.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-2073/2017-39 z dne 3. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam stroške postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorjema A. B. in C. Č. (v tem upravnem sporu stranki z interesom) izdal gradbeno dovoljenje (v nadaljevanju GD) za novogradnjo dveh stanovanjskih dvojčkov A in B na zemljiščih s parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ... in ..., vse k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, po projektu za pridobitev GD št. A 16-03-PGD, marec 2017, z dopolnitvijo iz novembra 2017, izdelovalca D. s.p., ..., Ljubljana, ki je sestavni del tega dovoljenja in vsebuje navedene listine (I. točka izreka), pod tam opredeljenimi splošnimi pogoji novogradnje (II. točka izreka). Odločil je še, da posebni stroški za izdajo tega dovoljenja niso bili zaznamovani (III. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ svojo odločitev sprejel na podlagi ugotovitve, da investitorja izpolnjujeta vse – v prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) – navedene pogoje za izdajo GD. Pri tem je v ponovljenem postopku pri sprejemu odločitve sledil napotilom drugostopenjskega organa iz odločbe št. 35108-65/2018/2 z dne 15. 5. 2018, v skladu s katerimi razlog za zavrnitev izdaje GD ne more biti ugotovitev, da so nekatere parcele, ki naj bi postale del nove gradbene parcele, že sestavni del zemljišč za gradnjo stanovanjskih dvojčkov po predhodnem GD iz leta 2005. 2. Drugostopenjski organ je pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 3. Tožniki se z odločitvijo toženke ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. Navajajo, da je izpodbijana odločba materialnopravno napačna. Prvostopenjski organ je bil seznanjen z dejstvom, da je bil del sedanje gradbene parcele že določen kot gradbena parcela k stavbam v lasti tožnikov (in ostalih lastnikov stavb v istem kompleksu). Kljub temu tega dejstva ni upošteval, z obrazložitvijo, da predpisi ne določajo, da parcele, ki so že bile določene kot del gradbene parcele, ne morejo biti določeni kot del druge gradbene parcele. Takšna ugotovitev pa je napačna, saj oviro za vključitev nepremičnin, ki so bile že določene kot gradbena parcela oziroma njen del, v gradbeno parcelo, ki je predmet tega postopka, predstavljajo določbe 25. člena OPN MOL ID. Ker parcelacija še ni bila v celoti izvedena pred uveljavitvijo OPN MOL ID, je tako izdano GD izdano v nasprotju z navedenim OPN. Izdano GD bo tako vplivalo na to, da tožniki ne bodo mogli pridobiti uporabnega dovoljenja za stavbe, katerih lastniki so (kar predstavlja kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine in enakega varstva pravic). Navajajo, da je bilo GD izdano v nasprotju z določili prostorskega akta, opozarjajo pa tudi na druge okoliščine, zaradi katerih GD v predmetni zadevi ne bi smelo biti izdano (neurejenost meja med spornimi parcelami; obstoječa asfaltna cesta v naravi ni izvedena v skladu s potekom meje; popolnoma onemogočen dosedanji normalen pretok vozil do obstoječih stavb; omejevanje požarne varnosti in dostopa intervencijskim ter komunalnim službam; soglasja lastnikov parcel, po katerih potekajo komunalni vodi niso podana; neustrezna zaščita objekta pred udarom strele; presežene ravni hrupa v objektih in okolici; premajhen odmik nadzemnega dela stavbe od sosednjih zemljišč). Nenazadnje navajajo še, da je bila drugemu in tretjemu tožniku kršena pravica do izjave (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP), saj ju toženka ni vabila na glavno obravnavo, ampak jima je izpodbijano odločbo vročila šele, ko je bila ta izdana. Tako je podana tudi bistvena kršitev pravil postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Na tožbo sta odgovorili stranki z interesom C. Č. in A. B.. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alineje za odločanje po sodnici posameznici, stranke pa na glavni obravnavi niso imele ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. 7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v upravnem spisu, tudi obe odločbi upravnih organov ter opravilo zaslišanje drugotožnika E. F.. Dokazni predlog za zaslišanje G. H. in I. J. je zavrnilo, dokazni predlog za zaslišanje K. L. pa je bil na glavni obravnavi umaknjen.

K točki I. Tožba je utemeljena.

8. Drugotožnik in tretja tožnica ugovarjata kršitvi 9. člena ZUP. Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi se interesi, mora imeti glede na drugi odstavek tega člena vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Po tretjem odstavku navedenega člena organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Navedeno pomeni, da organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in dokazih, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Načelo zaslišanja stranke je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja konkretizirano v prvem odstavku 63. člena ZGO-1, ki določa, da pristojni upravni organ povabi stranke, da se seznanijo z nameravano gradnjo in se o njej izrečejo na obravnavi. V tem vabilu je treba stranke posebej opozoriti na to, da se bo v primeru, če se obravnave ne bi udeležile in izostanka opravičile, štelo, da se z nameravano gradnjo strinjajo.

9. Ni sporno v zadevi, da je organ štel, da sta kot solastnika parcel ... in ..., M. N. in O. P., takrat oba ..., Ljubljana, stranska udeleženca v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, ki je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu, v smislu 43. člena ZUP ( organ ju je povabil k udeležbi v postopku – 143. člen ZUP). Navedena sta bila povabljena na ustno obravnavo na dan 19. 6. 2018, ki se je nista udeležila ter je zanju organ, v skladu s tretjim odstavkom 63. člena ZGO-1 štel, da se strinjata z nameravano gradnjo. Vročena jima je bila tudi prvostopna odločba, drugotožniku in tretjetožnici pa šele, po opozorilu pooblaščenca investitorjev, da je bila nanju prenesena lastninska pravica. V njun pravni položaj sta vstopila drugotožnik in tretjetožnica, po stališču upravnih organov, z vložitvijo pritožbe.

10. V zvezi z ugovorom o kršitvi 9. člena ZUP je bistveno, da sta drugotožnik in tretja tožnica postala lastnika parcel ... in ... pred razpisano ustno obravnavo dne 19. 6. 2018, že dne 15. 6. 2018 (dan zaznambe v zemljiški knjigi, ko glede na 68. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, nastopi pravna fikcija učinkovanja lastninske pravice oziroma 49. člen Stvarnopravnega zakonika). Z navedenim dnem je nanju prešel pravni interes zaradi katerega bi ju organ moral obravnavati kot stranska udeleženca v postopku. Po 44. členu ZUP mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Situacijo kot v primeru drugo in tretje tožnice pa posebej ureja drugi odstavke 50. člena ZUP, ki določa, da če med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke. Za organ je torej obstajala obveznost, da bi drugotožnika in tretjetožnico moral opozoriti na možnost nastopanja kot stranka v postopku in jima omogočiti, da ta položaj prevzameta (glej šesti odstavek sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 39/2016). V obravnavani zadevi pa organ ni tako ravnal, celo štel je, za lastninski položaj v katerega sta drugotožnik in tretjetožnica že vstopila, da se z obravnavano gradnjo strinjata (kot posledico neudeležbe prejšnjih lastnikov na ustni obravnavi 19. 6. 2018). Drugotožnik in tretjetožnica, ki sta vstopila v pravni položaj prejšnjih solastnikov dne 15. 6. 2018, bi glede na stanje postopka (četrti odstavek 142. člena ZUP določa, da mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu), morala sodelovati na ustni obravnavi dne 19. 6. 2018 oziroma bi se ju moralo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZGO-1 seznaniti z nameravano gradnjo, da bi se lahko v skladu z 9. členom ZUP o njej izjavila. Glede na že prej navedeno obveznost organa, ki izhaja iz 44. člena ZUP, kot drugega odstavka 50. člena ZUP, da bi po prenosu lastninske pravice moral drugotožnika in tretjetožnico pozvati, da vstopita v položaj prejšnjih lastnikov in ju seznaniti z nameravano gradnjo, da bi se o njej lahko izjavila, preden bi izdal izpodbijano odločbo, sodišče ne soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da jima je bilo z vročitvijo gradbenega dovoljenja omogočeno, da se seznanita s potekom postopka, kolikor pa bi ocenila za potrebno, bi pa lahko vpogledala tudi v celotno dokumentacijo. Upravno sodišče se je že v več svojih sodbah postavilo na stališče, da vpogleda v spis ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja, ki mora biti spoštovano v upravnih postopkih (npr. sodba Upravnega sodišča I U 630/2013). Posledično z vložitvijo pritožbe drugotožniku in tretjetožnici ni bilo omogočeno učinkovito varstvo njunih pravic oziroma pravnih koristi in jima tudi ne bi bilo, čeprav bi, kot ju je sodišče pozivalo, pred razpisom glavne obravnave vpogledala v projektno dokumentacijo, ki je v upravnem spisu, torej tekom postopka upravnega spora kot je prepričljivo, zaslišan kot stranka, izpovedal drugotožnik in sodišče z njim soglaša. V obravnavani zadevi je na ustni obravnavi 19. 6. 2018 odgovorna vodja projekta seznanila prisotne s projektno dokumentacijo, kar pomeni, da se je tudi vsebinsko uresničila zahteva iz prvega odstavka 63. člena ZGO-1, da se povabi stranke naj se seznanijo s projektno dokumentacijo. Sodišče ne soglaša z razlogi stranke z interesom, da je kot relevanten upoštevati šele datum 3. 9. 2018, ko je dejansko prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj sta bila drugotožnik in tretjetožnica vpisana v zemljiško knjigo z učinkom od dne 15. 6. 2018, kar je pred razpisano ustno obravnavo. Opravičilo, da upravni organ ne bi ravnal kot mu nalaga procesni zakon - drugi odstavek 50. člena ZUP oziroma materialni zakon - 49. člen SPZ, ni, da bi se ob ravnanju po teh določbah krog vabljenih ekstremno razširil. V obravnavani zadevi je organ torej zgrešil bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 273. člena ZUP, ki določa, da se za tako kršitev šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe.

11. Zaradi učinkovitega poteka ponovnega postopka se sodišče v nadaljevanju opredeljuje še do ostalih materialnih tožbenih ugovorov, glede na sedanje stanje upravnega spisa. Predmet izpodbijane odločbe je gradbeno dovoljenje, ki ga je organ izdal, ker je ugotovil, da so za izdajo izpolnjeni vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 66. člena ZGO-1. Tožniki ugovarjajo, da je izpodbijana odločba materialno pravno napačna, ker je del gradbene parcele za gradnjo stavb, ki je dovoljena z izpodbijano odločbo, bil že določen kot gradbena parcela k stavbam last tožnikov (in drugih v istem kompleksu). Ovira za vključitev nepremičnin, ki so bile že določene kot gradbena parcela oziroma njen del, v gradbeno parcelo, ki je predmet tega postopka po mnenju tožnikov predstavlja določba 25. člena OPN MOL. Ta določa, da je parcela, ki je bila že določena kot gradbena parcela, lahko predmet parcelacije samo v primeru, če sprememba meje ne bi povzročila kršitev s tem odlokom predpisanih izvedbenih pogojev, ki veljajo za objekt. Ker iz obrazložitve (organa druge stopnje) izhaja, da parcela še ni bila v celoti izvedena pred uveljavitvijo OPN MOL (citirana določba je bila uveljavljena v letu 2010 - opomba sodišča), je izdano gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z OPN, posledično pa tožniki ne bodo mogli pridobiti uporabnega dovoljenja za stavbe. Tožniki ugovarjajo, da je organ napačno uporabil 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ker projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom. Pri tem pa tožniki ne navajajo parcelacija katerih parcel, ki so del gradbene parcele, je bila izvedena v času po uveljavitvi sporne določbe Odloka MOL, kar pa je sicer nerelevantno, saj sodišče meni, da gre za določbo, ki bi lahko bila pravna podlaga za nedopustnost parcelacije, ni pa je mogoče uporabiti v smislu kršitve 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, torej da projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom. Investitor mora v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazati pravico graditi in to je investitor izkazal, kar ni sporno (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Kolikor pa tožniki iz razloga, ker so deli njihovih gradbenih parcel prešli v last investitorja v tem postopku in bi iz razloga premajhne parcele, na katerih stojijo njihovi objekti (ali zaradi katerih drugih razlogov), ne pridobili uporabnega dovoljenja, to ne bo posledica izdanega izpodbijanega gradbenega dovoljenja in vprašanja skladnosti projekta s prostorskim aktom, pač pa njihovega lastninskega stanja, kar pa je dejstvo, na katerega gradbeno dovoljenje izdano investitorju, ne vpliva.

12. Potrditev ugovoru, da je meja med parcelami ..., ..., ..., ..., ..., ... in ... k.o. ... neurejena ter da obstoječa asfaltna cesta v naravi ni izvedena v skladu s potekom meje, iz upravnega spisa ne izhaja, tožniki pa v zvezi s tem tudi niso predložili nobenih dokazov. Tudi ostali ugovori npr. vpliv nove stavbe na sedanji promet tako, da bo normalen pretok vozil onemogočen so le na ravni trditev. Tožniki ne pojasnijo (in ne predložijo dokazov) v kakšni povezavi je soglasje Telemacha, Elektro Ljubljana in Energetike z njihovim pravnim položajem v postopku. Nedokazano, le na ravni trditve je, da gradbeno dovoljenje ni v skladu z ZGO-1, ker ni upoštevana varnost, električni udar, elektromagnetni vpliv, strela, hrup. Nepojasnjen ostaja tudi pravni interes za uveljavljanje odmika objekta B2 od objekta na parceli ..., katere tožniki niso lastniki. Ker je v zadevi nosilni razlog za odpravo izpodbijane odločbe ugotovljena procesna kršitev, sodišče ni zaslišalo prvotožnika G. H. in četrtotožnika I. J..

13. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K točki II.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki so v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov v postopku, v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnike pa je v postopku zastopal odvetnik. Zato jim je sodišče priznalo stroške upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečane za 22 % DDV. Stroške jim je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe.

K točki III.

15. O stroškovnem zahtevku strank z interesom (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno), je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v postopku upravnega spora. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker so tožniki s tožbo zoper akt toženke uspeli, stranki z interesom v tem postopku nista upravičeni do povrnitve stroškov.