Jedro

Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek po temelju, po višini pa le delno, tožeča stranka pa je tem ugovorom tožene stranke sledila in tožbo nad zneskom, ki ga je tožena stranka pripoznala, umaknila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je pravdne stroške tožeče stranke odmerilo le glede na njen uspeh po višini tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč sama s svojim ravnanjem potrdila, da njen zahtevek v neugovarjanem delu ni bil utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o pravdnih stroških.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 27.5.1999 s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 214.608,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1996 dalje in 36.908,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Umik tožbe v ostalem delu pa je s sklepom vzelo na znanje in v tem delu pravdni postopek končalo.

Proti odločitvi o stroških se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedla, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe zavrnila njen odškodninski zahtevek tako po temelju kot tudi po višini, tega pa je tekom postopka pripoznala tako po višini kot po temelju. Sodišče je pri odmeri stroškov tožeče stranke upoštevalo le njen odstotek uspeha po višini tožbenega zahtevka, ne pa tudi to, da je po temelju zahtevka uspela v celoti. Tožeča stranka samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni uspela, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški, zato bi moralo sodišče pri odmeri stroškov uporabiti 3. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu v mejah v pritožbi navedenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava (1. in 2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP, v zvezi s 381. členom ZPP). Pri tem ni zasledilo nobenih takih kršitev, odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek po temelju, po višini pa le delno, tožeča stranka pa je tem ugovorom tožene stranke sledila in tožbo nad zneskom, ki ga je pripoznala tožena stranka, umaknila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je pravdne stroške tožeče stranke odmerilo le glede na njen uspeh po višini tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč sama s svojim ravnanjem potrdila, da njen zahtevek v neugovarjanem delu ni bil utemeljen.

Glede na navedeno se tako pokaže, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o pravdnih stroških (2. točka 381. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 166. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP).