Jedro

Pri spremembi delodajalca delavcu delovno razmerje pri delodajalcu prenosniku ne preneha, ampak preide že na podlagi zakona od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, s tem pa preidejo na delodajalca prevzemnika pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku. Če želi delavec uveljaviti svoje pravice napram delodajalcu prevzemniku, ga mora najprej z zahtevo pozvati, da pravice izpolni. Ker ni bilo dokazano, da bi tožnik takšno zahtevo naslovil na toženo stranko pred vložitvijo tožbe, niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se tožba zavrže. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2004, za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil z družbo D. d.o.o. še v veljavi med tožnikom in toženo stranko od 15. 6. 2005, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu izplačati pripadajoče nadomestilo plače od 15. 7. 2004 do vrnitve na delo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih neto mesečnih plač od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo in da mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev o tem, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške se iz pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) smiselno pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj se glavna obravnava opravi pred drugim senatom. V pritožbi navaja, da je šlo v konkretnem primeru za pravni prenos podjetja v smislu 73. člena ZDR. Nepravilen in protispisen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da prvotna in sedaj tožena stranka nista ohranili svoje identitete v smislu izvajanja enake gospodarske dejavnosti. Ena glavnih dejavnosti tožene stranke je proizvodnja pekovskega in cvrtega peciva, ki se je izvajala tudi v okviru likvidirane družbe D. d.o.o., sedaj pa se izvaja v okviru tožene stranke, delno še vedno na isti lokaciji v .... Reorganizacija in modernizacija proizvodnje ne pomenita, da gre za drugačno dejavnost. Tudi iz izpovedbe priče A.M.Z. izhaja, da tožena stranka opravlja enako dejavnost kot pravni prednik tožene stranke. Z dnem likvidacije prvotno tožene stranke so prešle na toženo stranko pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi 73. člena ZDR ex lege. Ta člen ne zahteva sklenitev nobenega sporazuma o prevzemu delavcev, kot to zmotno interpretira sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnikov delodajalec družba D. d.o.o., ki je bila v postopku likvidacije po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.) tožniku dne 28. 6. 2004 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pod št. ... (A3), sklicujoč se na člen 103/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V tej odpovedi je med drugim navedla, da tožniku, ki je delal na delovnem mestu pek, preneha delovno razmerje po preteku 15 dnevnega odpovednega roka, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te odpovedi. Ker se tožnik z odpovedjo ni strinjal, je vložil tožbo za ugotovitev nezakonitosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter predlagal njeno razveljavitev, posledično pa je uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter povračilo pravdnih stroškov. Ker je prišlo tekom postopka pred sodiščem prve stopnje do izbrisa prvotno tožene stranke iz sodnega registra zaradi zaključene redne likvidacije (A8), je tožnik modificiral tožbeni zahtevek, tako da je kot toženo stranko navedel družbo D.D. d.o.o. in od nje vtoževal reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Tretji odstavek 204. člena ZDR med drugim določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je v tožbi navedel, da je 29. 6. 2004 prejel od tožene stranke odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu. Datum prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2004 (A3) je razviden tudi iz zaznamka, navedenega na tej odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnik sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 29. 6. 2004, izhaja tudi iz njegove navedbe, podane v tožbi, da je pogodba o zaposlitvi (ki je bila sklenjena med tožnikom in družbo D. d.o.o. dne 31. 3. 2000; A2) nehala veljati po preteku 15 dnevnega odpovednega roka, to je od 15. 7. 2004. V izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil namreč tožniku določen 15 dnevni odpovedni rok. Ob zaključku, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 29. 6. 2004, je pričel 15 dnevni odpovedni rok teči 30. 6. 2004, iztekel pa se je 14. 7. 2004, kar pomeni, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 15. 7. 2004. Tudi navedeno potrjuje pravilnost ugotovitve pritožbenega sodišča, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dejansko vročena 29. 6. 2004. Ker je iz potrdila o priporočeni oddaji tožbe na Pošto na Ptuju razvidno, da je tožnik tožbo s priporočeno pošiljko poslal na prvostopenjsko sodišče 16. 8. 2004, je bila tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena po izteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (šteto od dneva vročitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Z ozirom na prvi odstavek 274. člena ZPP se tožba zavrže tudi v primeru, če je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Ker je na podlagi zgoraj navedenega potrebno ugotoviti, da je bila tožba tožnika v tem individualnem delovnem sporu vložena prepozno, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP). V zvezi z delom tožnikove tožbe, v okviru katerega uveljavlja spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, pa pritožbeno sodišče dodaja, da pri spremembi delodajalca (do katere pride zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve podjetja) delavcu delovno razmerje pri delodajalcu prenosniku ne preneha. Delavec že na podlagi zakona preide od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, s tem pa preidejo na delodajalca prevzemnika pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku. Če želi delavec uveljaviti svoje pravice napram delodajalcu prevzemniku, mora to storiti ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, šele potem pa lahko uveljavlja varstvo svojih pravic pred sodiščem. Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi tožnik varstvo svojih pravic zahteval pri sedaj toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku (po členu 204/1 in 204/2 ZDR), s čimer bi bila izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo tožnika v zvezi z njegovimi pravicami, ki jih uveljavlja proti sedaj toženi stranki.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, nosi tožena stranka svoje stroške postopka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).