Jedro

Tožena stranka je pri določitvi ocene v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnik je v spornem letu delo na določenih področjih opravil v skladu s pričakovanji delodajalca, na večjem delu področij pa naloge niso bile opravljene oziroma niso bile opravljene v celoti oziroma pravočasno in v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje oceno zadovoljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na tožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ocena delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 z dne 16. 3. 2009 in sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2009 odpravita in se toženi stranki naloži, da ga za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 ponovno oceni (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačil (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo za pravilno, da ga je za celotno leto 2008 ocenjevala A.A., ki je bila tožniku nadrejena le od 15. 7. 2008 do 31. 12. 2008 in ne celotno ocenjevalno obdobje. Sklicuje se na izpoved B.B., da v obdobju od 1. 1. 2008 do 14. 7. 2008 A.A. ni dodeljeval pooblastil in nalog v zvezi s Službo za C., kar je na zaslišanju potrdila tudi A.A.. Tožnik v pritožbi izpostavlja vrsto objektivnih omejitev, ki so po njegovem mnenju onemogočali ustrezno urejenost informacijskega sistema (npr. zastarelost obstoječe informacijske opreme, zamude pri opravljanju tekočih delih zaposlenih v C.-ju zaradi opravljanje pogostih okvar zastarele informacijske opreme, premajhno število zaposlenih, ne vlaganje zadostnih sredstev v strokovno izobraževanje informatikov, itd). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je obstajala možnost za oceno delovne uspešnosti tožnika na regularen način in bi moral parcialno letno oceno za obdobje od 1. 1. 2008 do 14. 7. 2008 podani njemu takratni nadrejeni B.B., nato pa bi se ta ocena aritmetično prištela k oceni za preostali del leta 2008, ko je tožnika ocenjevala nadrejena A.A.. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na pričevanje A.A. in B.B., ki sta po tožnikovem prepričanju na zaslišanju podala krivo izpoved oziroma sta z nenatančnimi odgovori zavajala sodišče. Tožniku nikoli ni bil vročen pisni opomin, izrečen disciplinski ukrep niti ni dobil pisne odločbe o odvzemu nalog vodenja Službe za C.. Tožnik nadalje v pritožbi izpodbija posamezne izjave A.A. in B.B. po vrstnem redu, tako kot so izjave zapisane v zapisniku o glavni obravnavi in za vsako izjavo navaja, kjer to ni že prej navedel, v čem je neverodostojna, zavajajoča ali neskladna s pričanjem druge priče in z drugimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je verjelo njunemu pričanju, ne da bi preverjalo nelogičnosti v njunem pričanju in ne da bi zaslišalo druge priče predlagane s strani tožnika ali zahtevalo dodatne pisne dokaze. V zvezi z očitki, da ni bil vzpostavljen sistem menjave gesel, izpostavlja, da dejstvo, da ta sistem ni bil avtomatiziran ne pomeni, da sistema menjavanja gesel ni bilo. Navaja, da je delal na tem, da se avtomatiziran sistem gesel vzpostavi, ampak ne na starem informacijskem sistemu, temveč na novem, ki je bil v celoti vzpostavljen šele v letu 2009. Tudi sam je večkrat predlagal, da se opravi varnostni pregled informacijskega sklada, za kar tožena stranka ni imela posluha. Poudarja, da je bila ena večjih groženj varnosti informacijskega sistema premajhno število zaposlenih za področje C., nepravilna delitev del in premajhna skrb za sprotno izobraževanje, na kar je neprestano opozarjal nadrejene, toda brez učinka. Ne strinja se z izjavo, da so vsi zunanji izvajalci imeli dostop do vseh podatkov baze, pri čemer poudarja, da v zvezi s tem ni bil predložen noben dokaz. Izpostavlja, da je A.A. dne 3. 11. 2008 na kolegiju direktorja dela v zvezi s pogodbami prevzela nase, da pa mu pred novembrom 2008 ni postavila nobenega roka za izdelavo pogodb. Očitki o predimenzioniranem nakupu opreme so v neskladju z izpovedjo B.B., ki je dejal, da je bila odločitev o nakupu opreme za informacijski sistem izključno njegova. Navaja, da je s strani vodij strokovnih področij Sklada prejel zahteve po opremi, pri čemer so bile vse zahtevane funkcije združene v eno D. napravo. Poleg tega je bilo dogovorjeno z vodji področij, da se na vsako izpostavo kot rezervna naprava postavi manjši tiskalnik. V zvezi z ureditvijo novih inštalacij kablov po območnih rezervah, pa je pričel z zbiranjem ponudb za ta dela, a mu je nadrejena ta dela odvzela še pred potekom roka, ki ga navaja.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) ter Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami), ki urejata ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev. Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a člen ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17.a člen ZSPJS).

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2008 opravljal najprej delo na delovnem mestu svetovalec za informacijsko tehnologijo, od 1. 2. 2008 dalje pa delo na delovnem mestu vodje službe za informacijsko tehnologijo. Neposredno nadrejena A.A. ga je dne 13. 3. 2009 ocenila z oceno zadovoljivo (A1). Tožnik je bil z oceno seznanjen. Nato je zahteval preizkus ocene pred komisijo (A2), ki je dne 24. 4. 2009 sprejela sklep, s katerim je zahtevo za preizkus ocene zavrnila kot neutemeljeno in potrdila oceno delovne uspešnosti. Tožnik je zoper navedeni sklep v 30-dnevnem roku uveljavljal sodno varstvo.

Neutemeljeno pritožba vztraja na očitku, da je ocena za leto 2008 nepravilna že iz razloga, ker je oceno tožnikove delovne uspešnosti za leto 2008 podala A.A., ki je bila tožniku nadrejena šele od 15. 7. 2008 dalje in ne v celotnem letu 2008. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je A.A., kljub temu, da tožniku ni bila nadrejena celo leto 2008, lahko podala oceno njegovega dela za celotno leto 2008. Kot izhaja iz njene izpovedi, je oceno tožnikovega dela za leto 2008 podala na podlagi usmeritve direktorja B.B. (tožnikovega neposredno nadrejenega do 15. 7. 2008), da preveri rezultate dotedanjega dela in to vključi v oceno uspešnosti za celo leto. Ob podaji ocene za leto 2008 je tako pregledala vse aktivnosti na področju informacijske tehnologije, realizacijo naloge za celotno leto in na podlagi tega tožnika ocenila za celotno leto. Navedeno je potrdil tudi B.B., ki je na zaslišanju pojasnil, da je dal A.A. navodilo, da pregleda opravljene naloge tožnika tudi za prvo polovico leta 2008. Nenazadnje se je z oceno delovne uspešnosti tožnika strinjal tudi sam, kar je, kot je pojasnil na zaslišanju, potrdil s svojim podpisom na ocenjevalnem listu. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi sicer ne ZSPJS ne Uredba ne zahtevata, da poda oceno nadrejeni, ki celotno obdobje (koledarsko leto) spremlja delavca. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi bilo potrebno njegovo delo ocenjevati parcialno, saj ZSPJS ne Uredba ne dajeta podlage za takšno določanje ocene.

Sodišče prve stopnje je pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela, pri katerih je bil tožnik, kot izhaja iz ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti z dne 13. 3. 2009, ocenjen z oceno zadovoljivo in postavke zanesljivost pri opravljanju dela in druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela, kjer je bil ocenjen z oceno dobro. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s tožnikovimi pomanjkljivostmi pri delu. V tej zvezi je namreč zaslišalo tako tožnico kot nadrejeno A.A. in takratnega direktorja tožene stranke B.B.. Tožnikova nadrejena A.A. je podrobno in argumentirano obrazložila oceno zadovoljivo pri posameznih kriterijih. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njeni izpovedi. V pretežnem delu je njeno izpoved potrdil tudi takratni direktor B.B.. V zvezi z oceno zadovoljivo po posameznih postavkah je zaslišana A.A. pojasnila, da je bila ta ocena podana na področjih, kjer je bilo ugotovljeno, da določene naloge niso bile opravljene oziroma niso bile opravljene v dogovorjenem obsegu in dogovorjenih rokih. Izpostavila je, da na področju menjave gesel v informacijski sistem zadeve niso bile urejene, za kar je bil odgovoren tožnik, kot vodja informacijske tehnologije. Ker aktivnosti na tem področju niso bile izpeljane, so imeli zunanji izvajalci in notranji zaposleni neomejen dostop do baz podatkov, do katerih pa dostopa ne bi smeli imeti. Nadalje je pojasnila, da bi morale biti do konca leta 2008 izvedene aktivnosti v zvezi s podaljševanjem pogodb o vzdrževanju C. podpore, ki niso bile izvedene, zaradi česar je tožniku to nalogo odvzela. Tožniku je očitala tudi predimenzioniran nakup opreme in zamudo pri implementaciji te opreme. Izpoved nadrejene je potrdil tudi takratni direktor B.B., ki je pojasnil, da so zunanji izvajalci res imeli neomejen dostop do delovnega strežnika, pri čemer tega dostopa ne bi smeli imeti, za to pa je bila odgovorna služba za informacijsko tehnologiji, katere vodja je bil tožnik. Potrdil je tudi navedbe A.A. glede predimenzioniranega nakupa stojne opreme v letu 2008 in zamude pri realizaciji tega projekta.

Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja neverodostojnost izpovedi A.A. in B.B., so neutemeljene. Dokazana ocena izpovedi nadrejene A.A. in B.B., kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa je tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da mnoge tožnikove navedbe, ki jih tožnik v pritožbi podaja kot pripombe na izpoved A.A. in B.B. predstavljajo pritožbeno novoto, ki jih pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati (286. člen in 337. člen ZPP). Tožnik namreč v pritožbi ne navede dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Pritožbeni očitek, da A.A. ni navedla, s čigave strani so bili opozorjeni, da zadeve na področju varnosti niso bile urejene in tudi ne, kdo naj bi to opozorilo prejel, ni relevanten za pravilno odločitev v tem sporu, saj ne gre za odločilna dejstva, na katerih bi temeljila izpodbijana sodba. Prav tako za odločitev v tej zadevi niso relevantne tožnikove navedbe v pritožbi glede števila zaposlenih na območnih izpostavah Sklada. Tožnikove navedbe, da mu nadrejena A.A. pred novembrom 2008 ni postavila roka za izdelavo pogodb z zunanjimi vzdrževalci predstavljajo pritožbeno novoto, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Enako predstavljajo pritožbeno novoto tožnikove navedbe o obstoju dogovora z vodji strokovnih področij glede nakupa rezervnih naprav. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev, kot so predpisani v Uredbi, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšne je prispevek delavca k delovanju organa. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom v objektivnost ocenjevalke.

Na tožnikove navedbe o kadrovski podhranjenosti službe za informacijsko tehnologijo in trditve, da mu je A.A. odvzemala naloge, pa je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno sledi izpovedi nadrejene A.A., ki je sicer potrdila tožnikove navedbe o pomanjkanju kadra tudi v službi za informacijsko tehnologijo, pri čemer je izpostavila, da je potrebno naloge izvesti v skladu s kadrovskimi zmožnostmi, saj druge izbire niso imeli. Pojasnila je tudi, da je tožniku določene naloge res odvzela, vendar šele proti koncu leta 2008, ko je ugotovila, da se te niso izvajale skladno s časovnim načrtom.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti pravilno upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2008 delo na določenih področjih opravil v skladu s pričakovanji delodajalca, na večjem delu področij pa naloge niso bile opravljene oziroma niso bile opravljene v celoti oziroma pravočasno in v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje oceno zadovoljivo. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki utemeljujejo tožnikovo oceno zadovoljivo v letu 2008, niso podani razlogi, da bi moralo dopolnjevati dokazni postopek z zaslišanjem še drugih predlaganih prič in je sodišče prve stopnje izvedbo ostalih predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega razloga in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje, in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogle k razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.