Jedro

Procesne kršitve načela prepovedi procesnih pravic, ki je utemeljena le na 11. členu ZPP, sodišče ne more upoštevati kot samostojnega razloga za izpodbijanje pravnomočne odločbe.

Ni utemeljen ugovor zastaranja, ki ga poda tožena stranka glede zvišanja tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine zaradi invalidnosti, do katerega je prišlo na podlagi podanega izvedenskega mnenja, če zavarovalna vsota v polici nezgodnega zavarovanja ni določena v fiksnem znesku, za opredelitev višine terjatve pa je potrebno sodelovanje izvedenca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi obeh strank zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje, stranki pa trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.12.1994 dalje do plačila in 1.500 DEM v tolarski vrednosti z obrestmi po obrestni meri vpoglednih hranilnih vlog v DEM od istega datuma dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožniku 93.303,66 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil tožnik nezgodno zavarovan po dveh policah; da se je poškodoval 21.10.1994; da je zdravljenje trajalo do 02.11.1994 in da je obveznost tožene stranke zapadla 02.12.1994; da ni zastaral del zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal s tožbo 06.06.1995; da je šlo za spremembo tožbe, ko je tožnik poleg odškodnine za 1% invalidnosti uveljavljal še 2% invalidnosti po sprejemu mnenja v sodnem postopku postavljenega izvedenca dr. D. P.; da je tožnik zvedel za invalidnost 2% ob prejemu mnenja dr. J. T. (ki ga je angažiral sam), ker pa je prvotno tožil le za 1% invalidnosti, je za 1% invalidnosti nastopilo zastaranje; da pa slednje ne velja za naslednji 1% invalidnosti, kolikor večjo je ugotovil izvedenec dr. D. P. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene pa ugodilo in tako spremenilo sodbo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku le za plačilo 60.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1994 dalje in tolarske vrednosti 750 DEM z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo vpogledne vloge v DEM, od 02.12.1994 dalje, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči 38.500,00 SIT pravdnih stroškov. Zavzelo je stališče, da so vsa pomembna dejstva za presojo nastanka tožnikove terjatve nastala v letu, ki je več kakor tri leta pred spremembo tožbe. Podaja novega izvedenskega mnenja ne more pomeniti nastanka tožnikove terjatve v razširjenem delu. Zato je v tem delu terjatev zastarala. Začetek zastaranja terjatve iz zavarovalnih pogodb se presoja po času, ko je terjatev nastala, ko je pogodbena stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva). Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija v delu, v katerem je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo, slednjo pa v delu, v katerem je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodbi izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava - prvega in drugega odstavka 380. člena ter prvega odstavka 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s prvim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožnik že 8 mesecev po škodnem dogodku utemeljil dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka in predlagal dokaze ter se pri tem skliceval tudi na splošne pogoje tožene stranke. Ta ni povedala, na kateri točki tabele temelji po njeni strokovni oceni v izvedenskem mnenju dr. T. obširno opisana trajna posledica tožnikove poškodbe, kar pomeni zlorabo procesnih pravic. Oba izvedenca dr. T. in dr. P. sta posledice uvrstila v točko 137 tabele tožene stranke, le da v različnih višinah. Tožnik brez strokovnega mnenja izvedenca ni mogel dokončno opredeliti tožbenega zahtevka. Zastaranje se veže na obveznost ne pa na posamične v postopku preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. Tožnik je v relativnem triletnem roku s tožbo od tožene stranke zahteval izpolnitev obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni, tako da bo tožeči stranki dosojena odškodnina po tožbenem zahtevku, kot ga je podala v vlogi, vloženi 29.09.1999, ter precizirala na obravnavi dne 30.09.1999. Stranki na zahtevo nista odgovorili.

Zahteva je delno utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku res določa, da mora sodišče onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena). Ta zakonska določba meri predvsem na dolžnost sodišča, da preventivno ukrepa, odpira pa tudi možnosti, da zlorabe sankcionira na način, kot zakon to določa za nekatere primere (izrek denarne kazni - drugi in naslednji odstavki 11. člena ZPP; neupoštevanje dejstev in dokazov, ki jih je stranka navedla krivdno šele po prvem naroku za glavno obravnavo - četrti odstavek 286. člena ZPP ali krivdno šele v pritožbi - prvi in drugi odstavek 337. člena ZPP; ustrezna presoja strankinega zanikanja prej priznanih dejstev - drugi odstavek 214. člena ZPP ali neodziv na sodno vabilo na zaslišanje stranke - drugi odstavek 262. člena ZPP - ter številni drugi primeri). Ni pa zloraba procesnih pravic samostojno sredstvo za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb zunaj sredstev, ki jih zakon omogoča za te namene. Institut pravnomočnosti preprosto tega ne dovoljuje. Le če zloraba povzroči kakšne takšne kršitve, ki jih zakon sankcionira z možnostjo poseganja v pravnomočno sodbo, je mogoče upoštevati načelo prepovedi zlorabe procesnih pravic. Zahteva pa kakšne takšne povezave ne zatrjuje. V delu, kjer opredeljuje svojo pravno podlago, se pri navedbi prvega odstavka 11. člena sicer sklicuje tudi na prvi odstavek 360. člena ZOR oziroma obratno, vendar ni videti neposredne povezave med zatrjevano zlorabo (ker tožena stranka ni povedala, na kateri točki zavarovalnih pogojev temelji izvedensko mnenje, ki si ga je tožnik priskrbel sam) in materialno zakonsko določbo o tem, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Vrhovno sodišče zaradi povedanega ni moglo upoštevati zatrjevane procesne kršitve kot samostojnega razloga za izpodbijanje pravnomočne odločbe. Zato se niti ni spuščalo v presojo, ali je šlo za zlorabo procesnih pravic ali ne.

V ostalem je zahteva utemeljena, izvzemši v delu, o katerem bo beseda pozneje.

V tej zadevi gre za terjatev zavarovanca proti zavarovalnici iz zavarovalnih pogodb o nezgodnem zavarovanju kot vrsti osebnega zavarovanja (942. člen ZOR). Po zavarovalnih policah je določena zavarovalna vsota za trajno invalidnost (stoodstotno) v fiksnem znesku. Za različne stopnje (odstotke) invalidnosti se zavarovalna vsota ustrezno zniža. Odstotek invalidnosti more praviloma določiti izvedenec, ker gre za strokovno vprašanje. Njegovo sodelovanje je nujno. Obveznost zavarovalnice je v tem, da plača zavarovalno vsoto, če nastane zavarovalni primer. Pravica zahtevati izpolnitev takšne obveznosti je izpostavljena zastaranju (prvi odstavek 360. člena ZOR). Za takšno terjatev določa zakon triletni zastaralni rok, ki začne teči od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (prvi odstavek 380. člena ZOR - relativni zastaralni rok). Takšen zastaralni rok je varovan, če zavarovanec vloži tožbo znotraj tega roka (388. člen ZOR), saj se s tem zastaranje pretrga. Ker je za oceno stopnje invalidnosti potrebno izvedenčevo sodelovanje, ima stranka pravico prilagoditi (skrčiti ali zvišati) svoj zahtevek podanemu izvedenskemu mnenju. Če gre za zvišanje tožbenega zahtevka, do tega pa je prišlo že po izteku relativnega zastaralnega roka, zvišana zavarovančeva terjatev ni zastarala.

Tožnik namreč v takšnem primeru ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremeni tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene invalidnosti. Ta položaj je na moč podoben primerom vtoževanja odškodnine za negmotno škodo, ko sme tožnik glede na podano izvedensko mnenje zviševati zahtevek, ne da bi tvegal ugovor relativnega zastaranja. Skratka, ni utemeljen ugovor zastaranja, ki ga poda tožena stranka glede zvišanja tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine zaradi invalidnosti, do katerega je prišlo na podlagi podanega izvedenskega mnenja, če zavarovalna vsota v polici nezgodnega zavarovanja ni določena v fiksnem znesku, za opredelitev višine terjatve pa je potrebno sodelovanje izvedenca.

V obravnavanem primeru je začel teči relativni rok iz prvega odstavka 380. člena ZOR s 01.01.1995, se pravi z začetkom leta po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, to pa je v letu 1994. Izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, je podal mnenje o tožnikovi 3-odstotni invalidnosti po zavarovalnih pogojih in tožnik je takoj po prejemu mnenja 29.09.1999 ustrezno zvišal tožbeni zahtevek. Spričo vsega doslej razloženega zvišani del zahtevka ne bi zastaral. Toda tožnik je bil, kot je na podlagi njegovih navedb in predloženega mnenja izvedenca dr. J. T., ki ga je angažiral sam, ugotovilo sodišče, seznanjen s tem, da je njegova invalidnost 2-odstotna, tožbo pa je vložil z zahtevkom le za 1-odstotno invalidnost. Ker je zahtevek zvišal šele po preteku triletnega roka, pomeni, da je zahtevek v višini 1% invalidnosti zastaral, ker je opustil zanj pravočano vložiti tožbo.

Tako se je pokazalo, da je zahteva utemeljena le delno - za odstotek invalidnosti nad pravočasno uveljavljanim odstotkom in zamujenim odstotkom invalidnosti. Zato je bilo treba vzpostaviti prvostopenjsko sodbo z delno ugoditvijo zahtevi in njeno delno zavrnitvijo (378. člen in prvi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Ob tem je bilo treba odločiti tudi o pritožbenih stroških (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Te morata trpeti stranki vsaka svoje, ker glede na končni izid s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP).