Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in vprašanje zapadlosti terjatve oziroma teka zamudnih obresti.

Izrek

I. Revizija se glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od 144.932,84 SIT zavarovalnine za čas od 25.8.2000 do 30.11.2003 in o stroških postopka zavrže. II. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnica N. N. je bila kot sopotnica v osebnem avtomobilu svoje sestre A. M. 18.9.1999 udeležena v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Od le-te je zahtevala na nepogodbeni podlagi plačilo odškodnine za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo in na pogodbeni podlagi še plačilo zavarovalnine za invalidnost in dnevno odškodnino. Od vsega navedenega je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje je na nepogodbeni podlagi (na podlagi obveznega zavarovanja povzročitelja prometne nesreče) tožnici prisodilo 1.550.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 dalje in 135.623 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje; na pogodbeni podlagi (po pogodbi o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem) ji je, poleg tistega, kar ji je tožena stranka iz tega naslova izplačala pred sodbo, prisodilo še 685.139,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 144.932,84 SIT od dneva izdaje sodbe 1.12.2003 dalje, od preostanka pa od 25.8.2000 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ob obravnavanju pritožb obeh pravdnih strank soglašalo z odmero odškodnine za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, sodbo sodišča prve stopnje pa je spremenilo le v toliko, da je tožnici od zneska zavarovalnine 233.848 SIT (ta se nanaša na dnevno odškodnino za 73 dni) priznalo zamudne obresti tudi za čas od 25.8.2000 do 12.10.2000 (od tedaj dalje jih je tožnici prisodilo tudi prvostopenjsko sodišče) ter spremenilo stroškovno odločitev. V preostalem je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča v tistem delu, s katerim je bila potrjena zavrnilna odločitev prvostopenjskega sodišča, tožnica izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč tako, da bo toženi stranki naloženo tožnici poleg že prisojene odškodnine plačati še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.950.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2000 do plačila, plačati ji zakonske zamudne obresti od že prisojene odškodnine tudi za čas od 14.6.2000 do 31.12.2001 ter plačati ji obresti od prisojene zavarovalnine iz naslova trajne 2 % invalidnosti tudi za čas od 25.8.2000 dalje. Temu ustrezno predlaga tudi spremembo stroškovne odločitve: prisojeni naj ji bodo vsi priglašeni stroški s "pripadajočimi" obrestmi. Ponavlja dejanske ugotovitve nižjih sodišč o intenziteti in trajanju posameznih oblik nepremoženjske škode in jih delno dopolnjuje oziroma potencira, nižjima sodiščem pa očita, da jim je dalo premajhen poudarek in da ji je zato prisodilo prenizko odškodnino. Poleg tega nižji sodišči nista upoštevali, da je bila tožnica ob poškodbi stara komaj 30 let ter da bo ob rednem teku stvari telesne bolečine in duševne bolečine zaradi trajnih posledic trpela še dolgo vrsto let. Odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od zavarovalnine za 2 % invalidnost pa je materialnopravno napačna zato, ker ni bilo upoštevano, da je tožnica toženi stranki že 8.7.2000 poslala vso zdravstveno dokumentacijo; izpolnitveni rok, ki traja 14 dni, je tako potekel 25.8.2000 in bi bila tožnica od tedaj dalje in ne šele od izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča upravičena do zakonskih zamudnih obresti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

I. O nedovoljenosti revizije: Revizijo kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je mogoče vložiti v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,296 EUR oziroma 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kako ugotoviti vrednost spornega predmeta, je določeno v 39. členu ZPP: če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka; obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V konkretnem primeru je bil zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 144.932,84 SIT zavarovalnine za čas od 25.8.2000 do 30.11.2003 uveljavljan poleg zahtevka za plačilo glavnice in s tem, tako kot zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, kot postranska terjatev in ne kot glavni zahtevek. Iz tega razloga revizija zoper odločitev o zakonskih zamudnih obrestih ni dovoljena. Dovoljena pa ni niti v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških: odločitev o stroških v sodbi se šteje za sklep; po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, sklep o stroških pa ni takšen sklep. Revizijo v nedovoljenem delu je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

II. O neutemeljenosti revizije: a) o procesnih kršitvah: Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa samo na zahtevo stranke (371. člen ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: stranka, ki uveljavlja ta revizijski razlog, mora pojasniti, s katerim ravnanjem oziroma s katero opustitvijo naj bi nižji sodišči kršili procesne predpise. Tožnica tej zahtevi ni zadostila. V tem delu je tako revizija neobrazložena in kot taka neutemeljena.

b) o uporabi materialnega prava: Revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne in zadostne. Obseg in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, za katere je bila tožnici prisojena odškodnina, so obširno pojasnjeni na 6. do 11. strani sodbe sodišča prve stopnje in ustrezno povzeti na 5. in 6. strani sodbe pritožbenega sodišča. Bistvene dejanske ugotovitve nižjih sodišč so: tožnica je utrpela zvin vratne hrbtenice z okvaro ligamentarnega aparata, udarnino glave, pok nosne kosti in pretres možganov; zaradi zvina vratne hrbtenice je trpela tri tedne srednje hude bolečine, dva meseca blage bolečine in od tedaj dalje še vedno trpi občasne blage bolečine, predvsem ob dolgotrajnem sedenju z glavo v prisilnem položaju, ob ponavljajočih sunkovitih gibih, ob vibracijah, ob daljši vožnji in ob spremembah vremena; zaradi pretresa možganov je tri tedne trpela hude in pogoste glavobole, dva meseca blage in občasne, še vedno pa ni izključen občasen tenzijski glavobol; med zdravljenjem je trpela nevšečnosti, kot so: 25 pregledov pri specialistih, vsaj 20 pregledov pri izbranem zdravniku, 20 fizioterapij, 12 slikanj z nizko dozo ionizirajočega sevanja, po eno kompjutorsko tomograijo in magnetno resonanco, en pregled z ultrazvokom, vsaj 10 akupunkturnih stimulacij ter dva tedna fizioterapije v toplicah. Ker je pred prometno nesrečo dremala, nato pa je za krajši čas izgubila zavest, primarnega strahu ni utrpela, je pa utrpela intenziven strah, ko se je zbudila v rešilcu, a je bilo že po pregledu v specialistični ambulanti znano, da poškodbe niso hude, zato je sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja lahko trajal največ nekaj mesecev in ni bil hud, izključena pa ni bojazen pred vožnjo v avtomobilu. Zaradi zvina vratne hrbtenice tožnica trpi zavrto gibljivost lažje stopnje, zaradi katere je zmanjšano sposobna za dela ter za športne, rekreativne in družabne dejavnosti, ki zahtevajo izvajanje ponavljajočih sunkovitih gibov glave, dolgotrajno sedenje v prisilni drži glave, dolgotrajno vožnjo, dvigovanje nad 8 kg in vibracije; posledico pretresa možgan predstavlja postkomocijski sindrom, zaradi katerega tožnico zmerno omejujejo motnje koncentracije, pozabljivost, nespečnost, utrujenost in osebnostna spremenjenost. Za potrebe izplačila zavarovalnine je bila ugotovljena pri tožnici 7 % invalidnost: 5 % odpade na posledice zvina vratne hrbtenice in 2 % na pretres možgan.

Za vso navedeno škodo je bilo tožnici prisojenih 1.550.000 SIT oziroma 6.468,03 EUR denarne satisfakcije (800.000 SIT za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, 150.000 SIT za strah in 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), kar predstavlja po razmerah na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 8,95 povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobne škode in upošteva vse individualne značilnosti tožničinega prikrajšanja na nepremoženjskem področju, vključno z okoliščino, da je bila tožnica ob poškodbi stara šele 30 let in da bo telesne bolečine in duševne bolečine trpela tudi v bodoče, vendar po ugotovitvah nižjih sodišč zgolj občasno in v lažji obliki, kar revizija, kot poudarja ugotovitve o bodoči škodi, zanemari. Zneski odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode po presoji revizijskega sodišča pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami (pri čemer je v tem razponu tožničino škodo treba uvrstiti med lažje primere) in odškodninami zanjo. Materialno pravo (konkretno 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) je bilo uporabljeno pravilno in podlage za zvišanje odškodnine po presoji revizijskega sodišča ni.

V materialnem pravu tudi ni podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred 1.1.2002. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je veljala ustaljena sodna praksa, da tečejo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo (odmerjeno po določbi drugega odstavka 189. člena ZOR po cenah ob izdaji sodbe) od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Skladno z določbo 277. člena ZOR je obrestno mero zamudnih obresti določal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS 45/95, v nadaljevanju ZPOMZO). Presojo, za kakršno se zavzema revidentka, je omogočila (kot je bilo njenim pooblaščencem že večkrat pojasnjeno) šele uveljavitev Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS83/2001, v nadaljevanju OZ) ter sprememba ZPOMZO (Ur. l. RS 109/2001, v nadaljevanju ZPOMZO-A).

Revizija je potemtakem neutemeljena in jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).