Jedro

Ker je toženka izpolnjevala obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pri presoji njenih ravnanj pravilno upoštevalo strožje merilo dobrega strokovnjaka. Pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb je element predvidljivosti treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz njihove sfere poslovanja. Kraja identitete za banko ni izjemna oziroma nepričakovana oblika bančne prevare. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost tovrstnih zlorab (tovrstne zlorabe sodijo v krog njenih poslovnih tveganj).

Upoštevajoč konkretne okoliščine primera in zavedajoč se možnosti zlorabe identitete, bi se morala toženka, po tem, ko je potrdila pristnost osebnega dokumenta, še dodatno prepričati o identiteti nalogodajalca. Izbira učinkovitega varnostnega mehanizma/postopka pri preverjanju istovetnosti nalogodajalca je sodila v njeno odgovornostno sfero. Kot profesionalka je bila toženka dolžna predvideti negativne posledice svojega ravnanja - opustitve dodatnih poizvedb v smeri preverjanja istovetnosti uporabnika njenih plačilnih storitev (ni mogoče ugotoviti, da škoda zanjo ni bila predvidljiva).

Namen določb ZPlaSSIED je, da se odgovornost za izvršitev neodobrene plačilne transakcije le izjemoma (iz taksativno določenih razlogov) prevali na uporabnika plačilnih storitev. Ker zloraba ukradenih/izgubljenih osebnih dokumentov sodi v krog poslovnih tveganj banke, bi bila razlaga navedenih zakonskih določb v smeri, da je banka razbremenjena odgovornosti tudi v primeru, ko uporabnik malomarno ravna z osebnim dokumentom ali drugimi osebnimi podatki (ne le, ko tako ravna s plačilnim instrumentom oziroma njegovimi osebnimi varnostnimi elementi), nekonsistentna.

Opustitev skrbnega ravnanja s potnim listom (in bančnimi izpiski) praviloma ne more pripeljati do oškodovanja iz naslova neodobrene plačilne transakcije (teorija adekvatne vzročnosti). Oziroma kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje: B. B., ki je s toženko že več let na utečen način posloval, ni mogel pričakovati, da lahko v primeru odtujitve potnega lista pride do odtujitve sredstev z njegovega bančnega računa (škoda zanj ni bila predvidljiva).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 2.594,94 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (v zvezi z dopolnilnim in popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni vrne znesek neodobrene plačilne transakcije v višini 497.260,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2019 dalje (I. točka izreka), ter mu povrne 16.889,39 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka trdi, da je bila izvršitev spornih transakcij posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin (kraje identitete), ki jih sama ni mogla preprečiti. Ne drži, da je kraja identitete ena od oblik bančnih prevar, ki so v bančni praksi relativno pogoste. Sodišče krajo identitete neutemeljeno enači s krajo plačilnega instrumenta. A. A. se je v banki izkazal z veljavnim in ustrezno spremenjenim potnim listom B. B. Razpolagal je tudi z njegovimi originalnimi bančnimi izpiski ter bil pri vseh obiskih pred dvigom in na dan dviga zelo suveren in prepričljiv. S tem je bančne uslužbence spravil v zmoto, da je njihov komitent B. B. Pred izvedbo spornih transakcij 27. 6. 2019 je uslužbenec C. C. ob prisotnosti vodje poslovalnice D. D. identificiral A. A., in sicer tako, da je predloženi osebni dokument preveril s pomočjo aplikacije IDENTT ter primerjal podpisa na potnem listu in dvižnem listku. Uslužbencem se ni porodil sum o prevari, saj je imel A. A. na vsa zastavljena vprašanja prepričljive odgovore. Ugotovitev sodišča, da bi lahko toženka preprečila sporne transakcije, temelji na psihološkem pojavu, v psihologiji označenem kot retrospektivna pristranskost (gre za težnjo po prikazovanju določenega dogodka, po tem, ko se je že zgodil, za popolnoma predvidljivega, čeprav so bile pred dogodkom neznatne ali celo nikakršne možnosti, da do njega pride). Življenjsko prepričljivo in popolnoma nesumljivo je bilo A. A. pojasnilo, da je prišel v kranjsko poslovalnico zato, ker mu je glede na bivališče bližja, zaradi parkirišča pa ugodnejša. A. A. je pojasnil, da se bo po gotovino oglasil ob dogovorjeni uri, ko bo denar pripravljen, nepravilna je zato ugotovitev, da ni želel pustiti svoje telefonske številke. Dvigi po 180.000 EUR res niso pogosti, niso pa neobičajni (pritožnik povzame del izpovedi D. D.). Toženka je izkazala, da je B. B. v preteklosti opravljal dvige večjih zneskov in kupoval zlato. Izpoved D. D., da ga je zavedla okoliščina, da je domnevni komitent zahteval dvig zgolj polovice zneska na računu, je treba presojati ob upoštevanju časovnega sosledja dogodkov; A. A. je najprej napovedal dvig gotovine, kasneje pa je opravil še transakcije zaradi nakupa zlata. Sporne transakcije (dvig gotovine za nakup nepremičnine v Bosni in Hercegovini, nakup zlata) so tvegane (sumljive) z vidika pranja denarja, ne z vidika bančnih prevar. Če je sodišče izpostavilo Smernice Banke Slovenije o oceni tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, bi moralo presojati tudi, ali je toženka zadostila zahtevam ZPPDFT-12, in če ne, ali je opustitev v vzročni zvezi z izvršitvijo spornih transakcij. Sklicevanje na omenjene smernice je sicer neutemeljeno, saj je njihov namen preprečiti pranje denarja in financiranje terorizma. V vzročni zvezi z morebitno opustitvijo dolžnostnih ravnanj po smernicah in ZPPDFT-1 je lahko le škoda, ki jo oškodovanci utrpijo pri pranju denarja in financiranju terorizma (ratio legis vzročnost). Aktivnosti po 50. in 63. členu ZPPDFT-1 se izvajajo naknadno, kar pomeni, da tudi v primeru ocene o povečanem sumu za pranje denarja ali financiranje terorizma dviga ne bi bilo mogoče preprečiti. Identifikacijski postopek z A. A. je opravila tudi družba B., ki prav tako ni zaznala nepravilnosti. Toženka je storila vse potrebno, ni jasno, o čem bi morali njeni uslužbenci še poizvedovati. Ni jasno, kaj bi uslužbenec kranjske poslovalnice dosegel s klicem v Ljubljano, oziroma kako bi s tem preprečil sporne transakcije (tudi v poslovalnici v Ljubljani niso imeli dostopa do kopije osebne izkaznice B. B.). Z vidika presoje (ne)skrbnosti banke oziroma (ne)prepričljivosti dogodka je nerelevantno, da A. A. toženki ni povedal s katerega od dveh računov želi opraviti dvig sredstev. Zahteva sodišča, da bi morala banka pri poslovanju na bančnem okencu (po identifikaciji z veljavnim osebnim dokumentom) zahtevati še predložitev bančne kartice ali PIN številke, je pretirana in neživljenjska. Kartica je izdana za potrebe poslovanja s tretjimi osebami, ne z banko. Osebni varnostni elementi (npr. PIN številka) se uporabljajo v primeru uporabe plačilnih instrumentov pri poslovanju na daljavo. Ukrep, s katerim je toženka omejila gotovinske in negotovinske transakcije na matično poslovno enoto, je ukrep, ki presega skrbnost dobrega strokovnjaka, in je neposredna posledica obravnavanega primera. Od banke ni mogoče pričakovati, da bo sprejemala ukrepe, ki škodujejo njenemu lastnemu poslovanju.

Sodišče se ni opredelilo do toženkinih navedb in dokazov, ki kažejo na to, da je B. B. vsaj sodeloval pri kaznivem dejanju. S tem je zagrešilo kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kazenska odgovornost obtožencev, zoper katera se vodi kazenski postopek, ne izključuje kazenske odgovornosti B. B. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na potek (pred)kazenskega postopka, temveč bi moralo narediti lastno dokazno oceno. Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da je B. B. že 4. 7. 2019 klical v bančno poslovalnico in da je informacijo o opravljenih transakcijah komentiral z besedami „aha, to je to“ in „a toliko je šlo za zlato“. Normalna reakcija bi bila takojšnje ukrepanje. Šele dan kasneje je B. B. ob ponovnem klicu (tokrat v toženkin klicni center) izrazil sum o kraji z njegovega računa, ter prosil za blokado računa. Za blokado računa bi se moral zglasiti v poslovalnici, pa se ni, niti se ni odzval na kasnejše klice. Logično bi bilo, da bi zahteval blokado vsaj do dogovora z dne 10. 7. 2019 (da se v prihodnje transakcije izvajajo le v poslovalnici v Ljubljani). Tožnik naj bi že junija 2019 zaznal možnost zlorabe in preklical določene kartice, pri čemer ni pojasnil, kaj je vzbudilo njegov sum. B. B. je izpovedoval nekonsistentno, 23. 7. 2019 je izpovedal, da ga je o spornih transakcijah obvestila toženka, 4. 9. 2019 pa je izpovedal, da je bil o njih obveščen s strani policije. E. E. je v kazenskem postopku izpovedal, da naj bi B. B. o izginotju 360.000 EUR z bančnega računa obvestila takratna prijateljica N. Okoliščino, da po tem, ko je izvedel za velik minus na svojem računu, ni več kontaktiral banke, je B. B. komentiral, da obstaja več načinov kako denar dobiti nazaj. A. A. je na glavni obravnavi 28. 8. 2020 izjavil, da je v ozadju celotne zadeve B. B., ki je želel denar skriti pred sinom in poslovnimi partnerji. Tudi, če je A. A. zagovor predstavljal poskus razbremenitve drugega obtoženca (I. I.), je zgovorno, da je obremenil prav B. B. Kazenska sodba je bila razveljavljena prav zaradi neskladja A. A. zagovora s preostalimi izvedenimi dokazi. Da je B. B. svoje premoženje skrival, izhaja iz izpovedi F. F. A. A. bančnih izpisov, datiranih na 31. 5. 2019, ni mogel pridobiti v toženkini poslovalnici.

Določilo 132. člena ZPlaSSIED3 je treba tolmačiti na način, da uporabnikova obveznost ne zajema le varovanja plačilnih instrumentov, temveč zajema varovanje vseh podatkov (o banki, stanju na bančnem računu) in osebnih dokumentov, na podlagi katerih je mogoče opraviti transakcijo. B. B. je s hudo malomarnostjo povzročil, da je prišlo do odtujitve potnega lista in bančnih izpiskov, ter s tem omogočil izvršitev spornih transakcij. Nobenega razloga ni, da bi bil tisti, ki je malomarno ravnal s plačilnim instrumentom, drugače obravnavan kot tisti, ki malomarno ravna s podatki, ki prav tako omogočajo izvedbo plačilne transakcije. 132. člen v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED je treba tolmačiti v skladu s splošnimi pravili odškodninskega prava (konkretno s 153. členom OZ4). Sodišče bi moralo malomarnost B. B. presojati vsaj z vidika njegovega soprispevka. O tem, da B. B. potni list hrani v avtomobilu, so vedeli G. G., H. H., F. F., B. B. tajnica in E. E. Povprečno skrben posameznik bi pred oddajo vozila na servis iz vozila odstranil svoje stvari. O B. B. malomarnosti pri ravnanju z osebnimi dokumenti je izpovedal F. F. Tožnik je posnetke varnostnih kamer, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je A. A. informacijo o stanju na računu pridobil pri toženki, predložil prepozno. Tožnik je vedel za obstoj posnetkov (toženka jih je v kazenskem postopku sodišču dostavila 11. 7 2019), zato ne more biti relevantno, da so bili posnetki predvajani šele na obravnavi 28. 6. 2021. Ker je splošno znano, da za poslovanje na bančnem okencu zadostuje predložitev osebnega dokumenta, bi B. B. moral računati na možnost, da mu bo v primeru odtujitve potnega lista denar ukraden z računa. Obveznost, da o odtujitvi potnega lista obvesti banko, izhaja iz drugega odstavka 132. člena ZPlaSSIED, obveznost, da obvesti druge pristojne organe pa iz prvega odstavka 24. člena ZPLD-15. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zoper toženko uveljavlja plačilo 497.260,12 EUR iz naslova povrnitve izvršene plačilne transakcije brez tožnikovega soglasja za izvršitev. Njegov zahtevek ima materialnopravno podlago v določbah ZPlaSSIED, ki s posebnimi pravili o odgovornosti za neodobreno plačilno transakcijo določa, katera stranka pogodbenega razmerja (ponudnik ali uporabnik plačilnih storitev) nosi tveganje zlorabe, ki jo izvrši tretja oseba (gre za lex specialis v razmerju do splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti). Za škodo, nastalo zaradi neodobrene plačilne transakcije, je primarno odgovorna banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED), ki se lahko odgovornosti razbremeni. Toženka se odgovornosti poskuša razbremeniti z ugovori, da je bila izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere ni mogla vplivati, oziroma posledica tožnikove prevare ali goljufije, in da tožnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom.6

6. Relevantno dejansko stanje je sledeče: A. A. je trikrat prišel v toženkino poslovalnico v Kranju ter se z ukradenim in predrugačenim potnim listom (vanj je bila vstavljena njegova fotografija) vsakokrat lažno izdajal za B. B. - upravičenca za razpolaganje s sredstvi na bančnem računu. Prvič (21. 6. 2019), ko se je zanimal za dvig gotovine v višini 180.000 EUR, mu je bilo svetovano negotovinsko poslovanje, drugič (24. 6. 2019) je vztrajal pri dvigu gotovine, ki naj bi jo potreboval za nakup hiše v Bosni in Hercegovini, tretjič (27. 6. 2019) pa je prevzel (dne 24. 6. 2019) naročeno gotovino v višini 180.000 EUR in opravil še tri transakcije (v zneskih 81.142,88 EUR, 81.117,24 EUR in 155.000 EUR) zaradi nakupa zlata. B. B. je 4. 7. 2019 po telefonu poizvedoval o stanju na svojem bančnem računu. Bančna uslužbenka ga je obvestila o transakcijah. Dan kasneje, 5. 7. 2019, je B. B. bančno uslužbenko v toženkinem klicnem centru obvestil o sumu kraje sredstev z njegovega računa in zahteval blokado. Blokada ni bila realizirana, ker se B. B. kljub nasvetu bančne uslužbenke ni osebno oglasil v banki. A. A. je 5. 7. 2019 ponovno prišel v toženkino kranjsko poslovalnico in se zanimal o stanju na poslovnem računu družbe L. d. o. o., katere družbenik je bil B. B. Uslužbenci, ki so bili s strani ljubljanske poslovalnice obveščeni o sumu kraje, so poklicali policijo, ki je A. A. prijela. V zvezi s spornim dogodkom je bil A. A. skupaj z I. I. obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije in pranja denarja, vendar je bila sodba s strani pritožbenega sodišča razveljavljena, zadeva pa vrnjena prvostopenjskemu kazenskemu sodišču v novo sojenje.

7. Iz zgoraj povzetih ugotovitev izhaja, da so bile sporne transakcije izvedene z zlorabo identifikacijskih podatkov B. B. in da jih B. B. ni odobril. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da izvršitev spornih transakcij za toženko ni bila posledica izjemnih, nepredvidljivih okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti. Sodišče prve stopnje je izjemo iz 2. točke četrtega odstavka 136. člena ZPlaSSIED pravilno razlagalo restriktivno.7 Ker je toženka izpolnjevala obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pri presoji njenih ravnanj (konkretno pri presoji, ali bi lahko s svojimi ravnanji preprečila odtujitev denarnih sredstev z računa B. B.), pravilno upoštevalo strožje merilo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb je element predvidljivosti treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz njihove sfere poslovanja.8 Kraja identitete za banko ni izjemna oziroma nepričakovana oblika bančne prevare. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost tovrstnih zlorab (tovrstne zlorabe sodijo v krog njenih poslovnih tveganj). Z namenom preprečevanja zlorab in iz njih izvirajoče škode mora implementirati in izvajati ustrezne varovalne mehanizme (postopke).9

8. Toženka je pred izvedbo spornih transakcij po svojih uslužbencih s pomočjo aplikacije IDENTT preverila pristnost predloženega potnega lista ter A. A. izprašala o namenu dviga visokega zneska gotovine in o razlogu za obisk poslovalnice v Kranju. Ker je A. A. ki je razpolagal tudi z originalnimi bančnimi izpiski, podal prepričljive odgovore, bančni uslužbenci niso podvomili o njegovi identiteti. Konkretne okoliščine obravnavanega primera, (1) da je bilo za izvedbo spornih transakcij z depozitnega TRR potrebno predložiti zgolj osebni dokument (toženka za depozitni račun ni izdala plačilnega instrumenta – bančne kartice,10 posledično dviga gotovine z računa ni pogojevala s predložitvijo plačilnega instrumenta, oziroma z upravičenostjo uporabe plačilnega instrumenta), (2) da je šlo za veliko transakcijo (na TRR je ostalo le še 1.964,15 EUR), in (3) da B. B. v poslovalnici v Kranju nikoli ni posloval (uslužbencem v kranjski poslovalnici je bilo znano, da je posloval le v poslovalnici v Ljubljani), so toženki, od katere se pričakuje ravnanje z najvišjim standardom profesionalne skrbnosti, nalagale večjo skrbnost pri preverjanju istovetnosti uporabnika njenih plačilnih storitev. Bančni uslužbenec nima ustreznega strokovnega znanja za preverjanje pristnosti podpisa nalogodajalca (na podlagi svojega laičnega znanja ne more izključiti možnosti, da je podpis osebe, ki se izdaja za imetnika računa, naučen), zato v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je bančni uslužbenec v okviru postopka identifikacije (tudi) primerjal podpisa v potnem listu in na dvižnem listku, ne more voditi k drugačni presoji. Upoštevajoč konkretne okoliščine primera in zavedajoč se možnosti zlorabe identitete, bi se morala toženka, po tem, ko je potrdila pristnost osebnega dokumenta, še dodatno prepričati o identiteti nalogodajalca. Izbira učinkovitega varnostnega mehanizma/postopka pri preverjanju istovetnosti nalogodajalca je sodila v njeno odgovornostno sfero.

9. Pritožnica neutemeljeno problematizira ugotovitev sodišča prve stopnje, da dvig 180.000 EUR za toženko glede na njej znane okoliščine (A. A. je povedal, da bo nakup hiše v Bosni in Hercegovini opravljen na podlagi ustne prodajne pogodbe, denar pa bo izročen v Sloveniji) ni bil običajna (vsakodnevna) transakcija. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila takšna transakcija običajna za B. B. Četudi je B. B. v preteklosti dvigoval večje zneske gotovine in kupoval zlato, bančni uslužbenci poslovalnice v Kranju tega niso mogli vedeli,11 in na tej podlagi oceniti, da gre za običajen vzorec poslovanja. Nobene potrebe ni bilo za presojo, ali so bila toženkina ravnanja skladna z določbami ZPPDFT-1 (oziroma ali so bile morebitne opustitve dolžnosti po ZPPDFT-1 vzrok za škodo). Sodišče prve stopnje se je namreč na Smernice Banke Slovenije o oceni tveganja pranja denarja in financiranja terorizma sklicevalo izključno zaradi utemeljitve dejstva, da so bile sporne transakcije (kot transakcije z visoko stopnjo tveganja) po vsebini neobičajne transakcije, in da je to dejstvo že samo po sebi vzbujalo sum, oziroma terjalo dodatno previdnost v fazi preverjanja pristnosti naloga za izvedbo plačilnih transakcij.

10. Kot profesionalka je bila toženka dolžna predvideti negativne posledice svojega ravnanja - opustitve dodatnih poizvedb v smeri preverjanja istovetnosti uporabnika njenih plačilnih storitev (ni mogoče ugotoviti, da škoda zanjo ni bila predvidljiva). Ker poizvedb ni opravila, ni mogoče vnaprejšnje sklepanje, da bi škoda nastala v vsakem primeru, neodvisno od njenih ravnanj (neodvisno od tega, ali bi opravila klic v Ljubljano ali ne, saj tudi v Ljubljani niso razpolagali s kopijo osebnih dokumentov svojih komitentov). Kot ponudnica plačilnih storitev, ex lege odgovorna za škodo, nastalo zaradi neodobrene plačilne transakcije, bi morala toženka izvesti strožji postopek identifikacije kot drugi poslovni subjekti, zato je brezpredmeten pritožbeni argument, da tudi družba M. d. o. o., (prodajalka zlata) v identifikacijskem postopku z A. A. ni zaznala nepravilnosti. Bančni uslužbenci v Kranju niso bili v časovni stiski - v obdobju od A. A. prvega oziroma drugega obiska do izvedbe spornih transakcij so imeli dovolj časa za to, da bi s pomočjo informacij, pridobljenih v poslovalnici, kjer je B. B. posloval, dodatno preverili, kdo je dal nalog za izvedbo plačilnih transakcij. Četudi uslužbenci v ljubljanski poslovalnici niso razpolagali s kopijo osebnega dokumenta B. B. (glede na v nadaljevanju podane razloge ni pomembno, ali je zakonodaja toženki sploh dopuščala hrambo kopije osebnega dokumenta komitenta), je odločilno, da so ga osebno poznali (lahko bi na primer uslužbencem v kranjski poslovalnici opisali njegov fizični izgled12 ali druge osebne karakteristike13), in da so imeli njegovo kontaktno številko (bančni uslužbenci v Kranju bi lahko identiteto preverili s klicem na to številko). Preprost varnostni ukrep za toženko ne bi bil ne zamuden ne stroškovno obremenjujoč. Odveč je zato pritožbena argumentacija, da je zahteva po predložitvi bančne kartice pri osebnem poslovanju (po tem, ko je bila že opravljena identifikacija z veljavnim osebnim dokumentom) neživljenjska oziroma pretirana, in da toženke ne gre siliti k sprejetju ukrepov, ki bi zaradi tržne nekonkurenčnosti lahko škodili njenemu poslovanju. Četudi je šele obravnavani škodni dogodek razkril potrebo po strožjem mehanizmu identifikacije nalogodajalca, tudi kasnejša uvedba dodatnih varnostnih ukrepov (toženka je po škodnem dogodku med drugim omejila gotovinsko in negotovinsko poslovanje nad zneskom 10.000 EUR na matično poslovno enoto), potrjuje, da je sporni dogodek predstavljal tveganje, ki bi ga toženka lahko preprečila. Takšno stališče ni rezultat nekakšne „post festum modrosti“ (kar pritožnica označuje kot retrospektivno pristranskost), temveč se opira na sledečo logiko: če je toženka predvidela, da za dvig z računa zadošča predložitev osebnega dokumenta (ki je lahko ponarejen), bi morala predvideti ustrezne varnostne mehanizme, da prepreči zlorabe, oziroma da se z gotovostjo prepriča, da je nalogodajalec res imetnik računa.

11. Dokazna presoja, da izvršitev neodobrene plačilne transakcije ni bila posledica prevare ali goljufije B. B. (oziroma njegovega sodelovanja pri prevari ali goljufiji), temelji na jasnih, notranje skladnih in prepričljivih razlogih. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo očitanih postopkovnih kršitev iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Okoliščina, da je A. A. razpolagal z njegovim potnim listom in originalnimi bančnimi izpiski, sama po sebi ne dokazuje vpletenosti B. B. v bančno goljufijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel B. B. v kazenskem postopku (vse do svoje smrti ... 11. 2019) položaj oškodovanca. Med (pred)kazenskim postopkom se torej ni pojavil sum, da bi bil kakorkoli vpleten v očitana kazniva dejanja. Ugotovitev, da je A. A. v kazenskem postopku spremenil svoj prvotni zagovor (v zadnjem zagovoru 28. 8. 2020 je prvič izjavil, da je za vsem stal pokojni B. B., ki je želel denar skriti pred sinom in svojimi poslovnimi partnerji), ki ga je (prvo- in drugostopenjsko) kazensko sodišče štelo za poskus razbremenitve soobtoženega I. I., je del dokazne ocene, ki temelji na dokazu - kazenskih sodbah. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na potek kazenskega postopka, ni pa naredilo lastne dokazne ocene. Ko je sodišče prve stopnje presojalo ustreznost ravnanj B. B., je ocenilo, da je po obvestilu o spornih transakcijah reagiral ustrezno in hitro, kar je vodilo v prijetje A. A. (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe14). Pritožnica izpostavlja ravnanje B. B. 4. 7. 2019 kot neobičajno (sumljivo), meni, da bi bilo normalno takojšnje ukrepanje,15 pri tem pa povsem zanemari kasnejše dogajanje. Istega dne, ko je B. B. prijavil sum tatvine (5. 7. 2019), se je A. A., z očitnim namenom, da na škodo B. B. izvrši novo goljufijo, vrnil v isto bančno poslovalnico, kjer je bil prijet. Cilj kriminalnega delovanja ni prijetje (kaznovanje) storilca kaznivega dejanja, zato ne more biti dvoma o tem, da bi bil potek dogodkov v primeru kriminalne povezanosti B. B. z A. A. (in njegovimi sostorilci) drugačen. Pokojni B. B. je imel sicer specifičen življenjski slog (iz zaslišanj v kazenskem postopku izhaja,16da je najemal prostitutke, da je ena od najetih prostitutk nekaj časa živela z njim, da je imel težave z odvisnostjo od alkohola), kar pa ne dokazuje, da je bil kakorkoli povezan s kriminalnem podzemljem. Glede na navedeno vse ostale okoliščine, s katerimi pritožnik utemeljuje tezo o vpletenosti B. B. v goljufijo (da se ni zglasil v banki zaradi blokade računa, da je v kazenskem postopku enkrat izpovedal, da je o spornih transakcijah izvedel od banke, drugič pa, da je o tem izvedel od policije, da vpletenost I. I. oziroma kazenska obsodilna sodba ne izključuje njegove vpletenosti, da ga je A. A. v svojem zadnjem zagovoru obremenil...), ne morejo imeti želene dokazne teže. 12. V zvezi s tretjim sklopom razlogov, na katerih sloni izpodbijana presoja, da toženka ne more biti razbremenjena odgovornosti za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, se pritožnica neutemeljeno zavzema za široko tolmačenje 132. člena ZPlaSSIED (v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED). Banka se razbremeni odgovornosti iz prvega odstavka 136. člena ZPlaSSIED, če dokaže, da uporabnik naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom (ni skrbno hranil osebnih varnostnih elementov plačilnega instrumenta17 ali ni obvestil banke o izgubi/kraji plačilnega instrumenta). S predlagano razlago navedenih zakonskih določb, da uporabnikova obveznost skrbnega varovanja plačilnega instrumenta in njegovih osebnih varnostnih elementov (npr. PIN številke) zajema obveznost skrbnega varovanja vseh podatkov (dokumentov), na podlagi katerih je mogoče opraviti transakcijo, bi bila v zakonsko besedilo vnesena vsebina, ki močno presega njen jezikovni okvir. S takšno razlago pa ne bi bil presežen le jezikovni, temveč tudi teleološki in sistemski pomen zakonskih določb.18 Odgovornost banke za neodobrene plačilne transakcije je stroga in pretežno objektivizirana.19 Namen določb ZPlaSSIED je, da se odgovornost za izvršitev neodobrene plačilne transakcije le izjemoma (iz taksativno določenih razlogov) prevali na uporabnika plačilnih storitev. Ker zloraba ukradenih/izgubljenih osebnih dokumentov sodi v krog poslovnih tveganj banke (glej 7. točko obrazložitve), bi bila razlaga navedenih zakonskih določb v smeri, da je banka razbremenjena odgovornosti tudi v primeru, ko uporabnik malomarno ravna z osebnim dokumentom ali drugimi osebnimi podatki (ne le, ko tako ravna s plačilnim instrumentom oziroma njegovimi osebnimi varnostnimi elementi), nekonsistentna. Še posebej ob upoštevanju konkretne okoliščine primera, da je toženka omogočala izvršitev transakcij z depozitnega računa zgolj na podlagi predloženega osebnega dokumenta. Predlagane razlage zakonskih določb torej ne podpira ne gramatikalna ne teleološka oziroma sistemska metoda.

13. Kljub razlogom, podanim v prejšnji točki obrazložitve, se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do razlogov, na katerih temelji prepričanje sodišča prve stopnje, da ravnanja pokojnega B. B. ni mogoče opisati kot hudo malomarnega. Huda malomarnost je ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji upošteval vsakdo, torej ne le skrben, temveč tudi manj skrben človek. Hramba potnega lista v zaprtem predalu avtomobila, ki ga sicer uporablja več ljudi (poleg tega več oseb ve za kraj nahajanja potnega lista), tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosega standarda hude malomarnosti. Tega standarda ne dosegajo niti druga očitana ravnanja oziroma opustitve pokojnega B. B. (ob oddaji na servis iz avtomobila ni odstranil potnega lista, ni obvestil pristojnega organa o kraji potnega lista, zaradi neskrbnosti ni niti opazil, da mu je bil potni list ukraden, ni zahteval blokade računa, malomarno je ravnal z listinami (bančnimi izpiski)). Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje kot (delni) ekskulpacijski razlog upoštevati lahko malomarnost, nima opore ne v določbah ZPlaSSIED ne v splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (240. člen OZ20). Na pritožbeni očitek, da je pokojni B. B. s tem, ko ni skrbno hranil potnega lista, ki mu je bil posledično odtujen, odločilno prispeval k izvršitvi spornih transakcij (po pritožbeni logiki v primeru skrbne hrambe potnega lista in bančnih izpiskov ne bi prišlo do škode), je mogoče odgovoriti s pomočjo pravila o vzročnosti. Četudi bi ravnanje pokojnega B. B. lahko ocenili za neskrbno (protipravno), med njegovim ravnanjem in škodo iz naslova neodobrene plačilne transakcije ni pravno relevantne vzročne zveze. Opustitev skrbnega ravnanja s potnim listom (in bančnimi izpiski) praviloma ne more pripeljati do oškodovanja iz naslova neodobrene plačilne transakcije (teorija adekvatne vzročnosti21). Oziroma kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje: B. B., ki je s toženko že več let na utečen način posloval, ni mogel pričakovati, da lahko v primeru odtujitve potnega lista pride do odtujitve sredstev z njegovega bančnega računa (škoda zanj ni bila predvidljiva).

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dokaze, glede katerih je bil tožnik prekludiran (posnetki varnostnih kamer). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev natančno obrazložilo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ugotovitve, s podlago v tretjem odstavku 286. člena ZPP, da dopustitev dokazov, predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo ne bo zavlekla reševanja spora (dokazi so bili predloženi pred izvedbo drugega naroka za glavno obravnavo, na katerem so se šele začeli izvajati dokazi z zasliševanjem), pa pritožnica niti ne izpodbija.

15. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje popolno in pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, da je odločitev materialnopravno pravilna in da zatrjevanih procesnih kršitev, pa tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožniku pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v višini 2.594,94 EUR (3500 točk oziroma 2100 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,22 povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške (27 EUR) po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV (467,94 EUR)), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, Ur. l. RS, št. 68/2016, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, Ur. l. RS, št. 7/2018, s spremembami in dopolnitvami. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 5 Zakon o potnih listinah, Ur. l. RS, 65/2000, s spremembami in dopolnitvami. 6 Ugovori imajo materialnopravno podlago v naslednjih določbah ZPlaSSIED: Plačnikov ponudnik plačilnih storitev se lahko razbremeni odgovornosti za izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka tega člena: če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati oziroma bi bile posledice takšnih okoliščin kljub vsem nasprotnim prizadevanjem ponudnika plačilnih storitev neizogibne (2. točka četrtega odstavka 136. člena ZPlaSSIED). Uporabnik krije celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica uporabnikove prevare ali goljufije, ali če uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom tega zakona (tretji odstavek 137. člena ZPlaSSIED). Uporabnik uporablja plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo plačilnega instrumenta in ki so objektivni, nediskriminatorni in sorazmerni, ter takoj po prejemu plačilnega instrumenta zlasti zagotovi vse zumne ukrepe, da zavaruje osebne varnostne elemente plačilnega instrumenta (prvi odstavek 132. člena ZPlaSSIED). Uporabnik brez odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev ali osebo, ki jo ponudnik plačilnih storitev navede, o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta (drugi odstavek 132. člena ZPlaSSIED). 7 Glej M. Juhart, Odškodninska odgovornost bank za neodobrene plačilne transakcije, Podjetje in delo, št. 6 – 7/2012. 8 Glej sodbo II Ips 96/2019 (13. točka obrazložitve). 9 Preverjanje identitete nalogodajalca in napake v zvezi s tem (napačna ugotovitev identitete) spadajo v krog notranjih tveganj banke. Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 1286. 10 Po prvem odstavku 16. člena ZPlaSSIED je plačilni instrument vsaka naprava ali niz postopkov oziroma oboje, ki je dogovorjena oziroma so dogovorjeni med posameznim uporabnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev, in je vezan le na tega uporabnika z namenom, da ga uporabi za odreditev plačilnega naloga. 11 Toženka je v postopku sama trdila, da zaposleni v poslovalnici v Kranju niso mogli biti seznanjeni z vzorci poslovanja B. B. (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 12 Toženka ni zatrjevala, da bi si bila A. A. in B. B. po fizičnem izgledu podobna. 13 Dve bančni uslužbenki (K. K., J. J.), zaslišani kot priči, sta povedali, da je imel B. B. prepoznaven oziroma poseben glas. 14 Vse razloge, navedene v sodbi, je šteti za razloge, s katerimi sodišče utemelji svojo končno odločitev. 15 Iz izpovedi bančne uslužbenke J. J. v kazenskem postopku (priloga A15) izhaja, da je B. B. njeno sporočilo o opravljenih transakcijah komentiral z besedami „aha, a to je to“. Priča je v pravdnem postopku povedala, da jo je dvakrat vprašal o stanju na računu, oziroma da je informacijo o stanju ponovila, in da je imela občutek, da si je zapisoval podatke, ker je morala bolj počasi povedati. 16 Npr. iz izpovedi prič E. E. in F. F. (priloge B17, B20, B21). 17 Osebni varnostni elementi so personalizirane značilnosti, ki jih uporabniku plačilnih storitev zagotovi ponudnik plačilnih storitev za namene avtentikacije, avtentikacija pa je postopek, ki ponudniku plačilnih storitev omogoča, da preveri istovetnost uporabnika plačilnih storitev ali upravičenost uporabe določenega plačilnega instrumenta, vključno z uporabo uporabnikovih osebnih varnostnih elementov (1. in 21. točka 4. člena ZPlaSSIED). 18 Cilj teleološke in sistemske razlage je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote. 19 Glej sodbo VSL I Cpg 82/2019. 20 Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. 21 Po tej teoriji je treba izmed več okoliščin, ki so povezane z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. 22 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami.