Jedro

Tožniki, ki zahtevajo ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku zaradi prenosa dejavnosti po 73. členu ZDR, so pravilno pri toženi stranki vložili zahtevo za uveljavljanje pravic. Ker so nato tožbo vložili pravočasno, je dopustna in je sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči, saj ne gre za uveljavljanje sodnega varstva po 3. odst. 204. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba zavrže in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožeče stranke se pritožujejo zoper sklep o zavrženju iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajajo, da je v delovnem sporu naslovnega sodišča, ki se je vodil pod opr. št. Pd 315/2005 Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 1266/2006 z dne 5.7.2007 zavzelo stališče, da v primeru prenosa dejavnosti po 73. členu ZDR delavec, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja, nima neposrednega sodnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR, temveč mora uveljavljati varstvo svojih pravic po 1. odstavku 204. člena ZDR in da je to procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker uveljavljanje sodnega varstva po 1. odstavku 204. člena ZDR ni omejeno s kakim prekluzivnim rokom in sledeč pravnemu stališču pritožbenega sodišča, so tožniki tudi uveljavljali varstvo svojih pravic pri družbi P. d.o.o. in nato skladno z 2. odstavkom 204. člena ZDR vložili tožbo na sodišču. Zaradi navedenega so mnenja, da tožba ni bila vložena prepozno, zaradi česar je sklicevanje sodišča prve stopnje na 3. odstavek 204. člena ZDR neutemeljeno in v nasprotju s stališčem Višjega sodišča. Zaradi tega vlagajo pritožbo prepričanju, da je bilo stališče pritožbenega sodišča v omenjeni zadevi pravilno in da bo pri takem stališču pritožbeno sodišče tudi vztrajalo.

Tožena stranka se pritožuje zoper 2. točko izreka sklepa glede odločitve o stroških postopka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu v 2. točki izreka spremeni tako, da se plačilo stroškov postopka tožene stranke naloži tožečim strankam. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo predlagala, kot to pravilno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da naj sodišče naloži plačilo stroškov postopka tožečim strankam ob upoštevanju določila 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožena stranka je namreč prepričana, da je sankcija za vlaganje očitno neutemeljenih oziroma prepoznih tožb lahko edino v naložitvi plačila stroškov postopka, kajti sicer delodajalcu resnično ne preostane drugega, kot da vselej trpi lastne stroške postopka, pa čeprav ga toži delavec, ki ima sredstva za vložitev tožbe in zagotovitev strokovne pomoči odvetnika in celo, ko je tožena stranka pooblaščencu odvetnika pisno pred vložitvijo tožbe jasno napovedala izid zadeve. Tožniki so tako zavestno vložili prepozno tožbo, ki jo je sodišče zavrglo in v kolikor bi jim bilo naloženo plačilo stroškov, bi to predstavljalo določeno jamstvo, da bodo v bodoče premislili dvakrat, preden bodo vlagali tožbo.

Pritožbi obeh strank sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov obeh strank in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni bistveno kršilo tistih pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V tem delovnem sporu tožniki vtožujejo, da se ugotovi, da so bili v delovnem razmerju pri toženi stranki od vključno 28.10.2005 dalje z istimi pogodbenimi in drugimi pravicami in obveznostmi iz delovnih razmerij, ki so jih imeli pri podjetju B. d.o.o. in da jim je tožena stranka dolžna za ves čas, ko niso delali, priznati in izplačati vse pravice iz dela. Navajali so, da so bili zaposleni pri družbi M. d.d., katera je nato ustanovila družbo B. d.o.o. (družba za opravljanje proizvodne dejavnosti) in na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) so tožniki avtomatično prešli k novo ustanovljenemu podjetju, ne da bi bila z njimi sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Družba M. d.d. je nato sprejela odločitev o likvidaciji podjetja B. d.o.o. in na podlagi te odločitve je B. d.o.o. tožnikom odpovedal pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka likvidacije, zaradi česar je tožnikom delovno razmerje prenehalo dne 25.7.2005. Ker so tožniki menili, da je odpoved nezakonita, saj se je proizvodnja nadaljevala bodisi v okviru podjetja M. d.d., bodisi v okviru drugega podjetja, so vložili tožbo. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 315/2005 z dne 25.8.2006, v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1266/2006 z dne 5.7.2007 pa je bilo ugotovljeno, da se je proizvodnja po izbrisu B. d.o.o. iz sodnega registra, nadaljevala v okviru družbe P. d.o.o., ki je proizvodnjo nadaljevala le z 22 delavci B. d.o.o., ne pa tudi s tožniki. Ker bi družba P. d.o.o. kot prevzemnik dejavnosti, na podlagi določb 73. člena ZDR morala prevzeti vse delavce, vključno s tožniki, je sodišče zaključilo, da so odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom v nasprotju z zakonom, zaradi česar jim je priznalo obstoj delovnega razmerja do izbrisa družbe B. d.o.o. iz sodnega registra, torej do dne 27.10.2005. Nadaljnji zahtevek tožnikov, da se jim prizna nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri družbi M. d.d., pa je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da bi tožniki to pravico lahko uspešno uveljavljali le pri družbi P. d.o.o. in ne pri družbi M. d.d. V zvezi z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 1266/2006 pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR in da je v konkretni zadevi jasno, da je med toženo stranko družbo M. d.d. in družbo P. d.o.o. prišlo do prenosa podjetja v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12.3.2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov, oziroma po Direktivi prevzete določbe 73. člena ZDR, saj je družba P. d.o.o. nadaljevala proizvodnjo z 22 delavci B. d.o.o. in je družba M. d.d. tako s svojim ravnanjem nezakonito obšla določbo 73. člena ZDR. Vendar ob ugotovitvi, da tožniki lahko uveljavljajo obstoj oziroma nadaljevanje delovnega razmerja pri družbi P. d.o.o., je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je v takih primerih potrebno postopati po 1. odstavku 204. člena ZDR. Glede na tako zavzeto stališče so tožniki dne 1.10.2007 vložili pri toženi stranki P. d.o.o. zahtevek za varstvo pravic (pravilno: zahtevo za odpravo kršitve) in ker so dne 30.10.2007 prejeli s strani tožene stranke negativen odgovor, so vložili predmetne tožbe.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na podlagi zavzetega stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča, tožniki z vloženim zahtevkom za varstvo pravic z dne 1.10.2007 sicer poskušali „sanirati“ postopek iz delovnega spora, ki se je vodil pred sodiščem pod opr. št. Pd 315/2005 in ker so s strani tožene stranke prejeli negativen odgovor, so vložili predmetne tožbe. Vendar je v zvezi s tem sodišče ugotovilo, da so bile tožbe tožnikov vložene izven roka, določenega v 3. odstavku 204. člena ZDR, ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Pri tem je še poudarilo, da stališča, ki ga je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v citiranem sklepu, ni moč šteti kot začetek teka 30 - dnevnega roka, v katerem lahko tožniki uveljavljajo sodno varstvo.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Tožniki v konkretni sporni zadevi vtožujejo ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi prenosa dejavnosti po 73. členu ZDR, ki v 1. odstavku izrecno določa, da v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe, ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. To pa pomeni, da delavci nadaljujejo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki so jo sklenili z delodajalcem prenosnikom. Ravno iz razloga, ker v takem primeru pogodba o zaposlitvi še vedno velja, je pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 1266/2006 zavzelo stališče, da v primeru prenosa dejavnosti po 73. členu ZDR, delavec, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja, nima neposrednega sodnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR, temveč mora uveljavljati varstvo svojih pravic po 1. odstavku 204. člena ZDR, kar je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker so tožniki uveljavljali varstvo pravic pri toženi stranki (za kar zakon roka ne določa) in nato skladno z 2. odstavkom 204. člena ZDR pravočasno vložili tožbo, je potrebno ugotoviti, da tožba ni prepozna. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje predmetne tožbe ne bi smelo zavreči kot prepozne, temveč bi moralo tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini, kar pomeni, da bi moralo pri presoji vprašanja o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka predvsem ugotoviti, ali so v konkretnem primeru v resnici obstajale vse okoliščine, ki so značilne za prenos dejavnosti, kot to zatrjujejo tožniki.

Upoštevaje navedeno in ker sodišče prve stopnje zaradi pravno napačnega prepričanja, da je tožba vložena prepozno, tožbenega zahtevka ni presojalo po vsebini, je potrebno ugotoviti, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z odločilnim dejstvi nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, posledično pa je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke glede odločitve o stroških postopka ter skladno z določbo 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep v celoti razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.