Jedro

Tožnica, kot izvajalka v delovnem razmerju (violina-tutti) svojega zahtevka po izplačilu nadomestila za prenos materialnih in drugih pravic na izvedbah, ni utemeljevala na podlagi civilnopravne avtorske oz. izvajalske pogodbe ter neposredno na določbah ZASP, temveč izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter splošnega akta delodajalca. Ker gre za spor iz delovnega razmerja, je za njegovo rešitev po določbi 1b) 5. čl. ZDSS-1 pristojno odločati delovno sodišče. V kolikor takšen sporazum med delavci in delodajalcem ni dosežen na ravni kolektivne pogodbe, ima delodajalec v 126. čl. ZASP izrecno pooblastilo, da v okviru same pogodbe o zaposlitvi, pri sklepanju delovnega razmerja, z vsakim posameznim izvajalcem posebej, dogovori pogoje glede prenosa moralnih in materialnih pravic izvajalcev.

Po določbi splošnega akta tožene stranke, da pripada izvajalcu nadomestilo za prenos materialnih pravic na izvedbah nadomestilo v obliki odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, ki ni nižje od 20 % in ne višje od 50 % zadnje neto plače za polni delovni čas za vsako leto redne zaposlitve pri toženi stranki, je tožnica glede na vrednotenje delovnih mest glasbenikov v orkestru kot tuttistka upravičena do nadomestila v višini 20 %.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici nadomestilo v obliki odpravnine v znesku 4.536,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2006 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka). Višji zahtevek tožnice iz naslova nadomestila v obliki odpravnine je zavrnilo (2. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 594,45 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del sodbe in odmero stroškov postopka se pritožuje tožnica in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da tožnici ugodi v celoti. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici pripada odpravnina samo v višini 20 % njene zadnje neto plače za polni delovni čas. Sodišče bi moralo kot osnovo za izračun upoštevati neto plačo v znesku 143.043,56 SIT (596,91 EUR) in kriterij 50 %. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v Pravilniku o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri toženi stranki, niso podani kriteriji, vendar za to ni kriva tožnica. Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na nejasnost določbe 13. člena pravilnika, glede višine nadomestila odločiti v korist delavke in ji priznati odpravnino v višini 50 % zadnje neto plače za vsako leto redne zaposlitve pri toženi stranki. Takšen odstotek tožnici pripada tudi na podlagi obsega in kvalitete dela. Sodišče bo moralo upoštevati navedbe priče B.R., ki je izpovedal, da je bila tožnica pri svojem delu maksimalno angažirana in da je bila tudi mentorica mlajšim glasbenikom. Povedal je tudi, da je bilo njeno odsotnost težko nadomestiti, ker je bilo na trgu težko najti tako izkušenega glasbenika. Sodišče ni dovolj obrazložilo, zakaj se je odločilo, da tožnici pripada le 20 %, pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnica pri toženi stranki delala 38 let, da je bil njen obseg dela velik, da je sodelovala na številnih koncertih, da je sodelovala na vseh snemanjih in je prisotna na skoraj vseh posnetkih Simfoničnega orkestra tožene stranke, ki se prodajajo doma in v tujini. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je znašala tožničina neto plača za polni delovni čas 143.043,56 SIT oz. 596,91 EUR. Tako je podano o odločilnih dejstvih za izračun odpravnine nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe glede neto plače za polni delovni čas in med listinami v spisu, kar je bistvena kršitev določb postopka. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki se nahaja v spisu je razvidno, da je tožnica delala s polovičnim delovnim časom, iz plačilne liste za mesec avgust 2006 je tudi iz fonda ur razvidno, da je tožnica delala 4 ure, 4 ure pa je že bila upokojena. Tega tožnica tekom postopka ni posebej izpostavljala, saj je to razvidno iz plačilne liste, na podlagi katere je naredila izračun višine odpravnine, tožena stranka pa samemu izračunu ni ugovarjala. Tožnica bi za polni delovni čas, ki predstavlja osnovo za izračun odpravnine zaslužila 1.193,82 EUR, zato je to znesek, relevanten za izračun odpravnine. Tožnica zaradi razjasnitve zadeve pritožbi prilaga odločbo ZPIZ z dne 1. 6. 2004, iz katere je razvidno, da je bila od 1. 1. 2004 dalje delno upokojena in sklep tožene stranke z dne 8. 10. 2003. Minimalna višina odpravnine (20 %) bi tako znašala 9.073,03 EUR, maksimalna pa 22.870,37 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo v 1. in 3. tč. izreka se pritožuje tudi tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka. Tožena stranka ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Izrecno ponovno ugovarja stvarni pristojnosti delovnega sodišča v tem sporu. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih ne predvideva stvarne pristojnosti delovnega sodišča za sojenje v sporih zaradi uveljavljanja avtorskih pravic oz. za uveljavljanje plačil za avtorska dela, nastala v okviru delovnega razmerja. Delovna sodišča so pristojna le v sporih o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. V sporih iz avtorske pravice je na podlagi ZPP izključno pristojno redno okrožno sodišče. Ker je delovno in socialno sodišče odločilo v zadevi, za katero je podana izključna stvarna pristojnost sodišča druge vrste, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožeča stranka ne navaja, za katera konkretna dela oz. svoje izvedbe iz delovnega razmerja vtožuje plačilo prenosa materialnih in drugih pravic, zato se tožena stranka tudi ni mogla vsebinsko opredeliti do tožbenega zahtevka. Pravilnik ni bil sprejet po predpisanem postopku, ki ga sicer določa Kolektivna pogodba javnega zavoda RTV Slovenija. Pri sprejemanju je namesto vseh sindikatov, ki delujejo pri toženi stranki, sodeloval le en sindikat. Posledično pravilnik ne velja in se ne uporablja. Pravilnik nima določenih kriterijev, obveznosti iz Pravilnika ni mogoče ovrednotiti in nedopustno je, da bi bilo ustvarjanje meril in kriterijev prepuščeno arbitrarnosti posameznega vodje v vsakem posameznem primeru, kaj šele tretji osebi, npr. sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da samo ne more postavljati kriterijev, še posebej ne kriterija minutaže na koncertih. Tožena stranka ponovno poudarja, da tožnica ni upravičena do nikakršnega nadomestila, saj nadomestilo izvajalcu pripada zgolj in samo zaradi prenosa pravic na toženo stranko na svojih izvedbah. Do prenosa tožničinih pravic pa v predmetni zadevi ni prišlo. Poleg tega tožnica ni navedla, za katera konkretna dela oziroma svoje izvedbe iz delovnega razmerja vtožuje plačilo prenosa materialnih oz. drugih pravic, ki naj bi se izključno in trajno prenesle na toženo stranko, kot naj bi to določal 13. čl. Pravilnika. Tožnica vseskozi le pavšalno navaja, da je bil njen obseg dela velik, ob tem pa zanemarja dejstvo, da je bila za opravo tega dela že plačana po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako je bila zahtevnost njenega delovnega mesta že upoštevana pri razvrščanju delovnih mest v tarifne razrede in posledično pri plači. Na odločitev glede višine nadomestila pa tudi ne vpliva angažiranost tožnice pri delu, niti mentorstvo, saj za to ni prav nobene pravne podlage. Tožena stranka izpostavlja, da ne gre avtomatično šteti, da vsakemu zaposlenemu izvajalcu ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (oz. upokojitvi) pripada takšno nadomestilo, temveč lahko nadomestilo izvajalcu pripada zgolj in samo zaradi prenosa pravic na svojih izvedbah. Nejasni so pritožbeni očitki tožnice glede osnove za izračun nadomestila, saj tožnica v pritožbi uvodoma navaja, da bi sodišče moralo upoštevati kot osnovo za izračun neto plačo v znesku 143.034,56 SIT oz. 596,91 EUR, kar je tudi storilo, nato pa na koncu pritožbe sodišču očita ravno nasprotno in sicer, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožničina plača za polni delovni čas znaša 143.034,56 SIT oz. 596,91 EUR. Tožeča stranka je sama navajala v tožbi, da je zadnja neto plača za polni delovni čas znašala 143.034,56 SIT oz. 596,91 EUR. Znesek zadnje izplačane plače v postopku ni bil sporen, tožnica pa drugačne podlage za svoj tožbeni zahtevek tekom postopka ni zatrjevala. V pritožbi tožnica tako zvišuje tožbeni zahtevek, kar ni dovoljeno, uveljavlja pa tudi novote. Nove so navedbe, da bi sodišče moralo kot osnovo za odmero vzeti dvojni znesek te plače in sicer 1.193,82 EUR, ker je tožnica pred upokojitvijo delala le 4 ure, 4 ure pa je že bila upokojena. Tudi sicer pa ima delavec, ki dela krajši delovni čas, iste pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela poln delovni čas. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Tožnica poudarja, da je tožena stranka v celoti izpolnila obveznost po izpodbijani sodbi, zato je vprašanje ali ima tožena stranka sploh interes za vložitev pritožbe. Tožnica ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje posebej pa poudarja, da je s tožbo zahtevala izplačilo odpravnine za njene izvajalske pravice, pravna podlaga za tožbeni zahtevek pa je tudi 15. čl. njene pogodbe o zaposlitvi. Po pogodbi o zaposlitvi je bila tožnica plačana za delo, ki ga je morala opraviti kot delavka tožene stranke, vendar pa nikakršnega plačila ni dobila za pravice izvajalke, ki izvirajo iz delovnega razmerja v skladu s pravilnikom. Pravilnik je bil pravilno objavljen, sprejel ga je Svet tožene stranke, zato so vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z neveljavnostjo tega pravilnika neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očitata pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi tč. 1b) 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) je delovno sodišče pristojno za spore o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oz. njihovimi pravnimi nasledniki. V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo iz naslova 13. čl. Pravilnika o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri ... Slovenija (priloga A2), ki ga je na podlagi 30. čl. Zakona o zavodih, 82. čl. Statuta in 156. čl. Kolektivne pogodbe javnega zavoda ... Slovenija sprejel Svet Javnega zavoda ... Slovenija dne 21. 4. 2005. Tožnica je nadalje tožbeni zahtevek utemeljevala tudi s 15. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da mora za avtorska dela ter za umetniško reproduktivne stvaritve, ustvarjene v delovnem razmerju, delodajalec delavki – avtorici oz. umetniški poustvarjalki zagotoviti varstvo moralnih avtorskih pravic ter materialnih pravic, ki jih v skladu z zakonom določajo Pravila o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja v ... Slovenija. Značaj spora opredeljuje trditvena in pravna podlaga, iz katere spor izhaja. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Ur. l. RS, št. 21/95), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, razmerja glede izvedb, ki jih delojemalec ustvari pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti, prepušča ureditvi v kolektivnih ali drugih pogodbah. Tožnica, kot izvajalka v delovnem razmerju, svojega zahtevka po izplačilu nadomestila za prenos materialnih in drugih pravic na izvedbah, ni utemeljevala na podlagi civilnopravne avtorske oz. izvajalske pogodbe ter neposredno na določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, temveč izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter splošnega akta delodajalca, kar je oboje institut delovnega prava. Ker gre po dosedanjih navedbah tožnice in glede na postavljeni zahtevek, med strankama za spor iz delovnega razmerja, je za njegovo rešitev po določbi 1b) 5. čl. ZDSS-1 pristojno odločati delovno sodišče. Pritožba tožene stranke, ki graja odločitev sodišča prve stopnje v tem delu, je zato neutemeljena.

Iz dokaznega postopka je razvidno, da je bila tožnica zaposlena kot violinistka v ... Slovenija. Na tem delovnem mestu je bila dolžna izvajati part I. violin. Iz dokaznega postopka je nadalje razvidno, da je v okviru delovnega razmerja vedno sodelovala znotraj skupine izvajalcev – Simfoničnega orkestra ... Slovenije. Tožnica je bila namreč violinist – tutti, kar pomeni, da je tudi znotraj skupine izvajalcev (Simfoničnega orkestra), delo opravljala v skupini (torej med tuttisti), kjer več enakih inštrumentov (v konkretnem primeru prvih violin), kot skupina, igra isti orkestrski part. Glede na izpovedbo priče B.R. je navedeno delovno mesto v orkestru najnižje ovrednoteno, navedeno pa nenazadnje izhaja tudi tarifnega dela Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94 in nadalj.), iz katerega je razvidno, da je orkestrski glasbenik tuttist, v primerjavi z ostalimi delovnimi mesti glasbenikov v simfoničnem orkestru, razvrščen v najnižji plačni razred. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 38 let in se je dne 1. 10. 2006 upokojila. Tožnica v tem delovnem sporu na podlagi 13. čl. Pravilnika o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri ... Slovenija, vtožuje nadomestilo v obliki odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki in sicer nadomestilo za prenos materialnih in drugih pravic na svojih izvedbah iz delovnega razmerja pri delodajalcu.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah v 126. čl. določa, da razmerja glede izvedb, ki jih delojemalec ustvari pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca (izvedba iz delovnega razmerja), ureja kolektivna ali druga pogodba. Iz dokaznega postopka izhaja, da je Svet Javnega Zavoda ... Slovenija dne 21. 4. 2005 sprejel Pravilnik o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri ... Slovenija (priloga A2). V 13. čl. tega pravilnika je določeno, da izvajalci na svojih izvedbah iz delovnega razmerja pri zavodu obdržijo vse moralne pravice (smiselna uporaba 6. čl. pravilnika), vse materialne in druge pravice na predmetnih izvedbah pa se izključno in trajno prenesejo na delodajalca. Za prenos pravic iz 1. odst. tega člena pripada izvajalcu nadomestilo v obliki odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pri ... Slovenija, ki ni nižje od 20 % in ne višje od 50 % zadnje neto plače za polni delovni čas za vsako leto redne zaposlitve. Izvajalec ni upravičen do navedenega nadomestila v primeru, da je v pogodbi o zaposlitvi drugače določeno in v primeru, da svoje pravice kolektivno uveljavlja preko zunanje organizacije za zaščito izvajalskih pravic.

Delodajalec tožnici navedenega nadomestila ni izplačal, saj se je postavil na stališče, katerega izpostavlja tekom celotnega postopka, da ne gre avtomatično šteti, da takšno nadomestilo pripada vsakemu zaposlenemu izvajalcu ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (oz. upokojitvi), temveč lahko nadomestilo izvajalcu pripada zgolj in samo zaradi prenosa pravic na svojih (lastnih) izvedbah, tožnica pa ni navajala, za katera konkretna dela oz. svoje izvedbe iz delovnega razmerja vtožuje plačilo.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah v 120. in 121. čl. ureja moralne in materialne pravice izvajalcev. Zakon v zvezi z moralno pravico izvajalcev loči med izvedbo individualnega izvajalca in izvedbo skupin izvajalcev oz. skupine izvajalcev kot celote. V zvezi z moralno pravico izvajalcev v 1. odst. 120. čl. določa, da izključna pravica izvajalcev, da se pri objavi izvedbe navede njihovo ime ali kakšna druga njihova oznaka, pripada: 1. pri izvedbah individualnih izvajalcev – tem izvajalcem; 2. pri izvedbah skupin izvajalcev – skupini kot celoti, umetniškim vodjem in solistom. Glede na zakonsko dikcijo je povzeti, da je posamezniku v konkretnem primeru odvzeta pravica, da se pri objavi izvedbe navede njegovo ime ali kakšna druga oznaka, če delo izvede v skupini izvajalcev (npr. kot član orkestra). V nadaljevanju (121. čl.) ZASP govori o materialnih pravicah izvajalcev. Zakon pri urejanju materialnih pravic izvajalcev (121. čl.) ne loči med izvedbo individualnega izvajalca in izvedbo skupin izvajalcev, kar pomeni, da materialne pravice priznava vsakemu izvajalcu posebej, ne glede na to, ali določeno delo izvede individualno ali v skupini.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi takšno nadomestilo tožnici pripadalo le, če bi izkazala prenos pravic na svojih (lastnih, individualnih) izvedbah, saj kaj takega iz Pravilnika ne izhaja. Iz 3. čl. Pravilnika namreč izhaja, da le ta temelji na določbah ZASP, ZASP pa v zvezi s priznavanjem materialnih pravic izvajalcev ne loči med individualno izvedbo in izvedbo v skupini. ZASP nadalje v 126. čl. določa, da razmerja glede izvedb, ki jih delojemalec ustvari pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca (izvedba iz delovnega razmerja), ureja kolektivna ali druga pogodba. V konkretnem primeru ta razmerja ureja Pravilnik, ki pa ne določa izrecno, da je pod términom „svoja izvedba“ šteti le npr. izvedbo solista, kot individualnega izvajalca. Vsak glasbenik nedvomno izvede delo, ko ga odigra. Iz navedenega razloga je zaključiti, da je delodajalec navedeno nadomestilo iz 2. odst. 13. čl. Pravilnika, v skladu s 121. čl. ZASP, ki materialne pravice priznava vsakemu izvajalcu posebej, namenil vsem članom skupine izvajalcev kot celote, torej vsem članom orkestra (oz. izvajalcem, kot jih našteva v 12. čl., ki so v delovnem razmerju pri toženi stranki), za njihov prispevek (oz. za njihove izvedbe) pri izvedbi skupine kot celote.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ZASP v 126. čl. tako delodajalcem kot delojemalcem prepušča proste roke, da medsebojne odnose v zvezi z izvajalskimi pravicami sporazumno uredijo s kolektivno ali drugo pogodbo. V kolikor takšen sporazum ni dosežen na ravni kolektivne pogodbe, ima delodajalec v 126. čl. ZASP izrecno pooblastilo, da v okviru same pogodbe o zaposlitvi, pri sklepanju delovnega razmerja, z vsakim posameznim izvajalcem posebej, dogovori pogoje glede prenosa moralnih in materialnih pravic izvajalcev. Takšna zakonska ureditev sicer de facto priviligira delodajalca, saj ni dvoma, da ima pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi zagotovo močnejši položaj in bo zanesljivo tisti, ki bo lahko narekoval svoje pogoje izvajalcu. Navedeno je sicer do neke mere razumljivo, saj zaposleni delavec prejema mesečno plačo in uživa socialno varnost ter druge ugodnosti, ki jih prinaša redna zaposlitev in je tako gotovo v marsičem v boljšem položaju kot nekdo, ki opravlja enako delo po posameznih avtorskih (oz. izvajalskih) pogodbah, pri slednjih („svobodnih umetnikih“) pa bo, realno gledano, izkupiček pogajanj v večji meri odvisen od vsakega posameznega izvajalca in njegovega umetniškega statusa na trgu.

Glede na vse navedeno, je sodišče prve stopnje po temelju pravilno odločilo in tožnici priznalo vtoževano nadomestilo. Pravilnik, ki je pričel veljati osmi dan po objavi v Informatorju ... Slovenije, to je dne 4. 5. 2005, je sprejel Svet zavoda tožene stranke na 26. seji, dne 21. 4. 2005. Tožena stranka je oporekala veljavnosti Pravilnika, navajajoč, da Pravilnik ni bil sprejet po postopku, kot ga predvideva Kolektivna pogodba Javnega zavoda ... Slovenija (KP JZ ... SLO). Tožena stranka kolektivne pogodbe ni predložila, zato sodišče prve stopnje njenih navedb niti ni moglo preveriti. Tožena stranka tudi drugih dokazov v zvezi s temi navedbami ni predložila. Pritožba tožene stranke je tudi v tem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi glede višine tožbenega zahtevka. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je Pravilnik podnormiran, saj ne določa niti kriterijev, niti postopka, niti odgovorne osebe tožene stranke, ki je pooblaščena za to, da ugotovi, kolikšen odstotek nadomestila pripada posamezni upravičeni osebi (izvajalcu). Vendar pa se tožena stranka moti v svojem prepričanju, da iz navedenih razlogov sodišče o tem ni pristojno odločati. Tožnici, glede na vse prej obrazloženo, nadomestilo zagotovo pripada, višino nadomestila v okviru, kot ga je določila sama tožena stranka, pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze ter ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za določitev višine vtoževanega nadomestila. Sodišče prve stopnje je zaslišalo vodjo Glasbene produkcije B.R., ki ima vpogled v delo simfoničnega orkestra, saj le ta deluje v okviru te organizacijske enote. Na podlagi njegove izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici kot tuttistki pripada nadomestilo v višini 20 % njene zadnje neto plače za polni delovni čas (za vsako leto redne zaposlitve pri toženi stranki). Navedeno je tudi povsem logično, saj glede na vrednotenje delovnih mest glasbenikov v orkestru, kot to izhaja iz tarifnega dela Aneksa h KP za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ni mogoče trditi, da tožnici kot tuttistki pripada enako visoko nadomestilo kot orkestrskemu glasbeniku solistu, koncertnemu mojstru ali dirigentu. Glede na navedeno je tako neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da ji pripada višje nadomestilo (50 %), kot ga ji je prisodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je za izračun nadomestila vzelo pravilno obračunsko osnovo. Tožnica je sama v tožbi izrecno navajala, da je zadnja neto plača za polni delovni čas znašala 143.034,56 SIT oz. 596,91 EUR, kar je razvidno iz plačilne liste za mesec avgust 2006. Znesek zadnje izplačane neto plače v postopku ni bil sporen, zato je sodišče prve stopnje za obračunsko osnovo vzelo plačo po osnovi iz plačilne liste, kot je to predlagala tožnica. Tožnica drugačne podlage za svoj tožbeni zahtevek tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, čeprav je v spis vložila pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da ji je bil določen pogodbeni znesek za mesečno akontacijo osnovne plače v višini 280.239,75 bruto. Do kakšnega neto zneska plače bi bila tožnica upravičena v mesecu avgustu 2006, v kolikor ne bi bila delno upokojena, tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni navajala. Njene navedbe, da je delala s polovičnim delovnim časom, da je iz plačilne liste za mesec avgust 2006 tudi iz fonda ur razvidno, da je delala 4 ure, 4 ure pa je že bila upokojena, tako po določbi 337. člena ZPP terv zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožnica ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP. Glede na tožničino trditveno podlago, je sodišče prve stopnje za obračunsko osnovo pravilno vzelo znesek iz plačilne liste in ne zneska iz pogodbe o zaposlitvi, zato o odločilnih dejstvih za izračun nadomestila ni podano nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe glede neto plače za polni delovni čas in med listinami v spisu.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).