Jedro

Tudi v postopku razrešitve delavca v državnem organu je opustitev udeležbe stranke v postopku absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1679/2000-16 z dne 11.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 3.10.2000 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka), z 2. točko pa je tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka zavrnila tožnikov ugovor zoper odločbo z dne 9.8.2000, s katero je v skladu s 15. členom Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS-I, št. 1/91 - ZZZ) in Sporazumom o imenovanju vojaških diplomatskih predstavnikov ter na predlog ministra za obrambo z dne 2.8.2000 odločila, da se tožnik razreši dolžnosti vodje vojaškega predstavništva Stalne misije Republike Slovenije pri Zvezi Nato v Bruslju. Na podlagi 2. odstavka 15. člena ZZZ izdano odločbo o razrešitvi, ki jo je izdal minister za zunanje zadeve je upravno sodišče štelo za akt po 2. odstavku 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), to je za posamičen akt o imenovanju oziroma razrešitvi delavca v državnih organih. Ne glede na to, da je tožnik kot vojaška oseba (48. člen Zakona o obrambi, ZObr) v delovnem razmerju pri MORS, ki v skladu s 7., 10., 12., 13. in 14. členom Pravilnika o vojaških diplomatskih predstavnikih (Uradni list RS, št. 91/94 in 51/94 - pravilnik) in s sporazumom s toženo stranko tudi zagotavlja sredstva za njegovo plačo in druge stroške v tujini, se po presoji sodišče prve stopnje uporabljajo glede imenovanja in razrešitve v diplomatsko funkcijo vojaškega atašeja ter diplomatskega statusa, pravic in obveznosti, ki iz tega statusa izhajajo, tudi določbe ZZZ s tem, da vojaške atašeje imenuje in razrešuje minister za zunanje zadeve na predlog ministra za obrambo. Delo vojaških atašejev se po 2. členu pravilnika šteje za vojaško službo, vojaški atašeji so vojaške osebe, hkati pa imajo po 3. členu pravilnika status diplomatov in se praviloma imenujejo za štiri leta (8. člen). Pravilnik ne določa posebnih razlogov za predčasno razrešitev osebe s funkcije vojaškega atašeja, zato se po presoji sodišča tudi za predčasno razrešitev vojaškega atašeja uporabljajo kot posebne določbe 15., 38., 50. in 51. ter 52. člen ZZZ. Glede na navedeno je po presoji sodišča prve stopnje oseba lahko predčasno razrešena s funkcije vojaškega atašeja zaradi kršitev, določenih v 50. in 51. členu ZZZ, pri čemer je treba upoštevati specifičnost nalog vojaškega atašeja, posebej določenih v 1. členu pravilnika. Ta razrešitev pa mora potekati tudi v postopku, v katerem se smiselno uporabljajo določbe ZUP, kar pomeni najmanj to, da bi morala biti tožniku pred izdajo odločbe dana možnost, da brani svoje pravice in pravne koristi, torej da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo (1. odstavek 138. člena ZUP).

V obravnavani zadevi pa ni razvidno, zaradi katerega razloga iz 50. oziroma 51. člena ZZZ je bil tožnik predčasno razrešen dolžnosti vojaškega atašeja, prav tako ni navedeno, s katerimi dejanji oziroma opustitvami naj bi tožnik kršil določbo 50. oziroma 51. člena ZZZ, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar ima lahko za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava, zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu pa zato ni mogoče preizkusiti. Z opustitvijo udeležbe tožnika v postopku razrešitve je storjena tudi bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki. Sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za opravo glavne obravnave, ker v obravnavanem primeru po njegovi presoji odločitev ni odvisna od morebitnega ugotavljanja dejanskega stanja na javni obravnavi, zato bi bila njena izvedba v nasprotju z načeloma hitrosti in ekonomičnosti postopka. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka, ker je v tem sporu presojalo le zakonitost izpodbijanega akta, v takih primerih pa po 3. odstavku 23. člena ZUS vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da se strinja z vsebinsko odločitvijo prvostopnega sodišča, vendar pa meni, da je zmotno uporabilo materialno pravo oziroma bistveno kršilo določbe upravnega postopka, ker ni hkrati odpravilo tudi prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 9.8.2000, tako kot je v tožbi zahteval tožnik. Že iz narave stvari izhaja, da bi moralo prvostopno sodišče odpraviti obe odločbi tožene stranke. Prvostopno sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov, ko se je sklicevalo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS. Moralo bi uporabiti določbo 2. odstavka 23. člena ZUS, saj iz utemeljitve izhaja, da so stroški nastali zaradi krivde tožene stranke in ne samo naključja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno odločalo v sporu o zakonitosti izpodbijanega akta in to na seji, kajti že zaradi pravilno ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS (tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo) je sodišče moralo odločiti tako kot tudi je. Zato so tudi razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi povrnitve stroškov v upravnem sporu ob uporabi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS pravilni. Po določbi 2. odstavka 23. člena ZUS stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Vendar iz spisa ni razvidno, da bi taki stroški sploh nastali in da bi jih tožeča stranka zaznamovala.

Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje odpraviti obe odločbi, kot je tožnik predlagal s tožbo, in ne samo drugostopenjske odločbe, je neutemeljen. V skladu z določbo 2. odstavka 1. člena ZUS, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo le odločbo tožene stranke z dne 3.10.2000, s katero je bilo odločeno o tožnikovem ugovoru zoper odločbo tožene stranke z dne 9.8.2000 in s katero je bil tožnik razrešen z dolžnosti vodje vojaškega predstavništva Stalne misije RS pri Zvezi Nato v Bruslju. Tožnik je imel zoper odločbo o razrešitvi na razpolago pravno sredstvo - ugovor, ki ga je tudi izkoristil, z odločitvijo tožene stranke o tem ugovoru je akt o razrešitvi postal dokončen in le tega je bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.