Jedro

Indici, ki jih je v zvezi z očitano kršitvijo (z znaki poskusa kaznivega dejanja tatvine) v odpovedi navedla tožena stranka in na katere se je sklicevala v sodnem postopku, ne zadoščajo za odločitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2010, vročena tožniku K.M. dne 15. 5. 2010, nezakonita (točka I/1 izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 15. 5. 2010 in še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 15. 5. 2010 do prevzema nazaj na delo obračuna bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 591,00 EUR, od bruto zneska plača vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 470,28 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila. Ugotovilo pa je tudi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2010, vročena tožeči stranki L.R. dne 15. 5. 2010, nezakonita (točka II/1 izreka sodbe), da delovno razmerje tožniku ni prenehalo s 15. 5. 2010 in še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico (točka II/2 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da mu je tožena stranka dolžna od 15. 5. 2010 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 781,97 EUR, od bruto zneska plačati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila (točka II/3 izreka sodbe) in mu povrniti stroške postopka v višini 526,44 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (točka II/4 izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje po dokaznem postopku zaključilo, da ne drži navedba tožnika K.M., da sta šla na oddaljenejši kavni avtomat zato, ker naj bi imeli delavci Finalizacije prepoved hoditi na kavo v stavbo Špedicije, kjer je vratarnica in garderoba, in v celoti sledilo priči A.R., ni pa se opredelilo do tega, da je tožnik K.M. glede vzroka, zakaj sta se s tožnikom L.R. dobila pri oddaljenejšem avtomatu, lagal. Pritožba opozarja na dejstvo, da sta oba tožnika zaključila z delom in imela na razpolago za oba bližji kavni avtomat pri garderobi L.R. in pri izhodu iz podjetja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da nobeden od tožnikov ni znal prepričljivo pojasniti, zakaj sta se dobila pri oddaljenejšem avtomatu, ki se priročno nahaja pri povezovalnih mizah, priskrbela pa sta si tudi viličar.

Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da sta tožnika paleto s ploščami, ki se je nahajala na odlagalnem mestu ob liniji CTL, prepeljala na nasprotno stran hale v bližino Jelšingrad škarij, kjer se nahajajo tudi povezovalne mize. S tem sicer tožena stranka soglaša, vendar pa se sodišče ni opredelilo do tega, da je bilo ravnanje tožnikov najmanj nenavadno, saj bi bilo neprimerno bolj enostavno in hitreje prepeljati prazno paleto k paleti ob odlagalni liniji CTL, kot obratno, razen če nista imela namena palete s ploščami prevezati. Prav tako sodišče ni razjasnilo ključnega dejstva, namreč s kakšnim namenom sta tožnika prelagala plošče, saj o tem ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Iz zaslišanja prič A.B. in A.R. izhaja, da se na isto paleto, zaradi lažje manipulacije z materialom, vedno nalagajo plošče enakih dimenzij. Tako trditev tožnika L.R., ki naj bi iskal ploščo debeline 2,5 mm, ker jo je potreboval zaradi inovacije, ne vzdrži resne presoje. Še posebej pa tudi ne zaradi tega, ker po izpovedi A.R. inovacije ni prijavil, če pa bi jo, pa sam ne bi smel pristopiti k njeni izvedbi. Delavci sami tudi nimajo pravice iskati odpadnega materiala, saj ga lahko za vzdrževalske posege v obratu uporabljajo le vzdrževalci. Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da so se na najdeni paleti nahajale plošče debeline 2,5 mm in 2 mm, ki so bile na vrhu, vendar nadaljnjega dokaznega sklepa ni izpeljalo. Tako je nesporno, da ni šlo za redno oziroma odobreno manipulacijo z materialom, ampak je bil namen material odtujiti. Tako je povsem mogoč zaključek, da sta tožnika na paleto, kjer so se že nahajale 2,5 mm plošče preložila plošče dimenzij 2 mm, da le tožnika trdita, da je bila paleta prazna, sodišče pa te njune navedbe ni preverilo. Sodišče je v sodbi podvomilo, da je paleta, ki sta jo tožnika prelagala po zaključku delovnika in ki jo je videl A.B. ista, kot ta, ki jo je naslednji dan pod ploščami odpadne pločevine našel M.L.. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ni upoštevalo pričanja priče A.B. na naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2010, ko je bil dogodek še svež v njegovem spominu. Pri tem pa pritožba poudarja, da je A.B. na naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2011 izpovedal le, da se ne spominja več, da je bila paleta razvezana. Ob tem pa se sodišče ni opredelilo do nespornih dejstev, da je A.B. plošče, ki sta jih prelagala tožnika s flomastrom napisal „TRGOVINA“ in da je bil tak napis na sporni paleti. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je nesporno, da sta tožnika po zaključku delovnega dne prelagala plošče, da je nesporno, da jima tega ni nihče odredil, da sta plošče prelagala ob Jelšingrad škarjah v bližini povezovalnih miz, da sta paleto z 2 mm materialom prepeljala z viličarjem z odlagalnega mesta ob liniji rezanja (CTM), kjer sta jih prelagala na drugo paleto, da jih je ob tem videl A.B., ki je na paleto napisal „TRGOVINA“ in da je tožnik K.M. paleto odpeljal v smeri trgovine. Sodbo pa je oprlo zgolj na to, da obstoji dvom o istovetnosti palete s ploščami.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 112/2010 z dne 4. 2. 2011 tožnikovima zahtevkoma ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 403/2011 z dne 1. 9. 2011 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje ugotovi, kako je potekal delovni proces pri toženi stranki, kje se je smel z viličarjem gibati tožnik K.M., kje so se nahajale pred tem sporne plošče in kako to, da sta se tožnika dobila na kavi, prav pri tem avtomatu in ne pri tistem pri žigosni uri ter zakaj se je tja K.M. pripeljal z viličarjem, opredli pa naj se tudi do navedb tožene stranke o že izvršenih krajah pri njej, do tega, da so se v paleti nahajale plošče debelin 2 mm in 2,5 mm in do izpovedi L.R., da plošč debeline 2,5 mm ni bilo v paleti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenima zahtevkoma tožnikov. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da sta tožnika s svojim ravnanjem dne 20. 4. 2010 kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima njuna kršitev vse znake poskusa kaznivega dejanja po 1. odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS,, št. 55/2008 – 55/2009), saj indici, ki jih je v spornih odpovedih pogodbe o zaposlitvi tožnikoma in v svojih vlogah v sodnem postopku izpostavila tožena stranka, niso zadostna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da dne 20. 4. 2010 nihče ni videl, da bi sporno paleto s ploščami nerjaveče pločevine v skupni vrednosti 4.500,00 EUR iz proizvodne hale peljala tožnika in jo skrila pod rjaste plošče z namenom, da bi si skrite plošče nerjaveče pločevine kasneje prilastila, zato po oceni sodišča prve stopnje tožnikoma ni mogoče očitati, da sta v sostorilstvu pripravila in poskusila vzeti te plošče z namenom, da bi si jih kasneje prilastila. Tako tožnikoma ni moglo očitati, da sta dne 20. 4. 2010 kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima njuna kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1, zato sta obe izredni odpovedi nezakoniti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se kritičnega dne oba tožnika dogovorila, da se dobita na kavi pri avtomatu, ki se je nahajal v bližini Jelšingrad škarij, kamor se je K.M. odpeljal z viličarjem. Do takšne, po stališču pritožbenega sodišča pravilne, ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi tožnika K.M., ki je izpovedal, da se je odpeljal z viličarjem zato, da bi skupaj s sodelavcem L.R. spil kavo pri avtomatu, ki se nahaja v bližini Jelšingrad škarij. Z viličarjem pa se je odpeljal zaradi oddaljenosti avtomata od mesta, kjer je zaključil s svojim delom, in na podlagi izpovedi tožnika L.R., ki je izpovedal, da sam hodi na kavo na ta avtomat. K.M. in L.R. sta bila namreč pred tem pol leta sodelavca v Odpremi in sta večkrat skupaj pila kavo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na podlagi izvedenih dokazov, ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da bi se tožnika pri tem avtomatu za kavo dobila še iz kakšnega drugega razloga. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, da sta tožnika s svojim delom že zaključila, kot tudi to, da sta imela za pitje kave na razpolago za oba bližji avtomat pri garderobi L.R. in pri izhodu iz podjetja, pa tudi dejstvo, da z delovnikom še nista zaključila, saj sta kavo pila med 13.30 uro in 13.40 uro, ko je delovnik še trajal. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo razloga, zaradi katerega sta tožnika plošče prelagala. Tožnik L.R. je iskal ploščo debeline 2,5 mm, za katero je že v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu trdil, da bi jo uporabil v obratu, mogoče tudi za inovacijo. Sodišče prve stopnje res v obrazložitvi ni izrecno zapisalo, da je ugotovilo, da sta tožnika plošče prelagala iz navedenega razloga, vendar pa iz obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje dopušča tudi to možnost. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Iz izpovedi tožnika L.R. na listovni št. 51 tudi izhaja, da sta ploščo te dimenzije potrebovala s sodelavcem za izboljšavo pri pakiranju s strojem za strech linijo. Tako kljub izpovedi A.R., da tožnik inovacije ni prijavil in da delavci ne smejo sami pristopiti k izvedbi inovacije, še vedno obstaja verjetnost, da je tožnikova izpoved resnična.

Tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je bilo ravnanje tožnikov najmanj nenavadno, da sta paleto s ploščami, ki so se nahajale na odlagalnem mestu ob liniji CTL, prepeljala na nasprotno stran hale v bližino Jelšingrad škarij, saj bi bilo bolj enostavno in hitreje prazno paleto prepeljati k paleti ob odlagalni liniji, ni bistvena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo potek dogajanja, in sicer, da je K.M. paleto s ploščami, ki se je nahajala ob transportni liniji CTL zagrabil z viličarjem in jo prepeljal na nasprotno stran v bližino Jelšingrad škarij. Tam je bila na tleh prazna paleta, tako da sta začela tožnika plošče prelagati nanjo, saj sta iskala ploščo dimenzije 2,5 mm. Preložila sta cca med pet in deset plošč, ki so bile vse debeline 2 mm in takšna je bila tudi plošča, na katero je A.B. napisal „TRGOVINA“. Paleto s ploščami, na katero je A.B. zapisal oznako „TRGOVINA“ je K.M. prepeljal do trgovine, drugo, na katero sta plošče prelagala, pa je po lastni izpovedi odložil nasproti Jelšingrad škarij ob kontejner k liniji CTL. Tožnika sta ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, pa tudi na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu trdila, da palet nista povezala s povezovalnimi trakovi. Iz izpovedi A.B. na listovni št. 34 ne izhaja, da ena paleta ne bi bila prazna, saj je izpovedal le, da ne ve na kateri paleti je bilo več plošč, na tisti na viličarju ali na tisti na odlagalni mizi, s katere sta prelagala plošče na paleto na viličarju. Ker je izpovedal, da sta tožnika povezovala paleto, ki je bila na viličarju in nadaljeval, da je videl, da gre za plošče debeline 2 mm, ki bi jih potreboval v trgovini, zaradi česar je na vrhnjo pločevino s flomastrom zapisal „TRGOVINA“, kasneje pa je videl, da je K.M. to paleto odpeljal proti skladišču odpreme, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je paleta, ki jo je našel naslednji dan M.L. ista, kot je bila paleta, na katero je A..B. zapisal „TRGOVINA“, pravilna, kljub temu, da je upoštevalo izpoved A.B. v novem sojenju, ko se ni več spomnil, katera paleta je bila povezana in katera ne in na katero je zapisal „TRGOVINA“. Sodišče je ob upoštevanju izpovedi priče A.R., da so na eni paleti le plošče ene dimenzije, pravilno ugotovilo, da glede na to ni logično, da bi bile na tej paleti plošče dveh dimenzij in sicer 2 mm in 2,5 mm, kot so bile na paleti, ki jo je naslednji dan našel M.L.. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožnik K.M. izpred linije CTL pripeljal le eno paleto, s katere sta skupaj z L.R., na prazno paleto prelagala plošče. Ker obstaja dvom o istovetnosti palete s ploščami, sta izredni odpovedi, ki ju je tožnikoma podala tožena stranka, nezakoniti, saj ni dokazano, da sta tožnika kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa tudi ne, da ima njuna kršitev vse znake poskusa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1, kar sta bila razloga po 2. in 1. alinei 111. člena ZDR, zaradi katerih jima je tožena stranka izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenima zahtevkoma tožnikov.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so za odločitev o pritožbi bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP) in ugotovilo, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ni podan, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi o njej ni bistveno pripomogla, skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.