Jedro

Tožnica do izdaje sklepa o davčni izvršbi dolga ni poravnala. Zato je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Iz določil ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Do nobene od omenjenih situacij pa v konkretnem primeru ni prišlo. Zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi prepočasne odločitve davčnega organa o njenem predlogu za obročno plačilo davčnega dolga, tožnica zato v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe ne more uveljavljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zoper tožnico izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, ki z glavnico, zamudnimi obrestmi ter stroški sklepa skupaj znaša 54,47 EUR. V izreku sklepa je še navedel, da se davčno izvršbo opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri A. d.d. Pri tem mora A. d.d. upoštevati izvzetja iz omenjene izvršbe iz drugega odstavka 166. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec, ter omejitve izvršbe iz tretjega odstavka omenjenega člena. V izreku so navedeni tudi izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti.

V obrazložitvi davčni organ navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanka ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 zoper dolžnico začel davčno izvršbo. V nadaljevanju se sklicuje na 145. člen, njegov 96. člen ter 152. člen ZDavP-2. Citira še vsebino 166. člena ZDavP-2 ter tožnici pojasnjuje, da v skladu s četrtim odstavkom 93. člena ZDavP-2 tožnica ne more v postopku davčne izvršbe vplivati na vrstni red poplačila davka.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-468/2014-2 z dne 17. 7. 2014 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz zadeve razvidno, da je prvostopni organ za neplačane zapadle obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013 (prvi in drugi obrok) izdal sklep o davčni izvršbi. Ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, kot jih določata 145. in 151. člen ZDavP-2. Pritožnica ne izpodbija obstoja in višine terjane obveznosti po izvršilnem naslovu, temveč navaja svojo bolezensko in finančno situacijo. Slabo premoženjsko stanje pa samo po sebi še ni razlog za to, da se zoper pritožnico ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Sklep o davčni izvršbi izvršuje banka, ki je pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi vezana na določbo 166. člena ZDavP-2. Predmet pritožbenega postopka pa je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa na dan njegove izdaje, kar se je zgodilo 21. 10. 2013. Dejanja, ki se izvršijo po izdaji izpodbijanega sklepa, ne morejo vplivati na samo pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi. Predmet pritožbenega postopka tudi ni bilo samo izvrševanje sklepa o davčni izvršbi, obravnava vlog za obročno plačilo davkov pa ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

Pritožnici pri tem še pojasnjuje, da je po določbah ZDavP-2 pritožnica tista, ki mora skrbeti, da plača davek v višini in na način ter v rokih, ki je določen z zakonom. Do dneva izdaje izpodbijanega sklepa tožnica davčnih obveznosti ni poravnala. V skladu z določbo 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa ima tožnica možnost vpogleda zadeve pri pristojnem organu.

Tožnica v tožbi navaja, da je 16. 9. 2013 po e-pošti zaprosila za obročno odplačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013 v višini 29,03 EUR. Odgovora na svojo prošnjo za obročno plačilo ni dobila, pač pa je tožena stranka pričela z izvršilnim postopkom in izdala izpodbijani sklep. Tožnica si je zato še isti dan, v izogib stroškom, denar izposodila od prijateljev in celotni dolgovani znesek poravnala, zoper sklep o izvršbi pa je vložila tudi pritožbo. 13. 11. 2013 se je zglasila na DURS, kjer je referentka povedala, da je bila vloga za obročno plačilo pravočasna ter da je napaka na njihovi strani. Dne 20. 11. 2013 pa je prejela sklep, s katerim se je zahtevek tožnice za obročno plačilo zavrgel iz razloga, ker naj bi bil dolg že poravnan. V nadaljevanju je tožnica prejela tudi odločbo drugostopnega organa, ki je njeno pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil iz razlogov, ker je tožnica izpodbijala le dejstvo, da se ni odločalo o njeni prošnji za obročno odplačilo. Tožnica meni, da ji je tožena stranka z izvršilnim postopkom povzročila visoke stroške, ki jih je z vlogo zahtevala nazaj. Njen zahtevek je bil zavrnjen.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne 62,83 EUR stroškov, ki jih ji je povzročila z neupravičeno izvršbo ter stroške tega sodnega postopka s pripadki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker so dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnica do izdaje sklepa o davčni izvršbi 21. 10. 2013 spornega dolga iz naslova NUSZ za leto 2013 v znesku 29,22 EUR kljub zapadlosti omenjenega zneska, ni poravnala. Zato je imel tudi po mnenju sodišča davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Iz določil ZDavP-a ne izhaja, da bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Do nobene od omenjenih situacij pa v konkretnem primeru ni prišlo. Zato tudi ni bilo podlage za ukrepanje davčnega organa po omenjenih členih.

143. člen ZDavP-2 je glede začetka davčne izvršbe jasen. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi prepočasne odločitve davčnega organa o njenem predlogu za obročno plačilo davčnega dolga, tožnica zato v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ne more uveljavljati.

V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopnega davčnega organa v izpodbijani odločbi strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.