Jedro

Po določbi 7. alineje 75. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) preneha pogodba o zaposlitvi v primerih, ki jih določa zakon. Po določbi drugega odstavka 58. člena ZVrt je določeno prenehanje pogodbe o zaposlitvi za varuhom(injam), ki na dan uveljavitve zakona niso imeli ustrezne izobrazbe. Ker je po ugotovitvah nižjih sodišč, ki jih stranke niti niso izpodbijale, tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas s toženo stranko šele 10.7.2001, to pomeni, da jo je tožena stranka sprejela v delovno razmerje za nedoločen čas skoraj pet let po uveljavitvi zakona in to kljub temu, da tožnica ob sprejemu ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice. Zato ji delovno razmerje ni moglo prenehati iz razloga po drugem odstavku 58. člena ZVrt po 7. alineji 75. člena ZDR. Je pa v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja bil tožnici postavljen pogoj, da mora tožnica doseči ustrezno izobrazbo, ki jo določa ZVrt do 1.9.2003. Ta rok sicer ni povsem skladen z določbami ZVrt, ki predpisuje, do kdaj morajo delavci (ki so v delovnem razmerju ob uveljavitvi zakona) izpolniti izobrazbene pogoje, ki jih predpisuje zakon, vsekakor pa tako določen rok tako toženo stranko kot tudi tožnico zavezuje. Vendar pa v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas z dne 10. julija 2001 postavljen pogoj ne pomeni, da bi zaradi njega tožnici lahko delovno razmerje prenehalo po določbi 75. člena ZDR in ob uporabi drugega odstavka 58. člena ZVrt, ampak bi morala tožena stranka v tem primeru pogodbo o zaposlitvi odpovedati iz drugega razloga, česar pa ni storila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnice se ugodi in se sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da delovno razmerje, sklenjeno s sklepom z dne 10.7.2001, ni prenehalo in da ima tožnica vse pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1.9.2003, kar ji je tožena stranka dolžna priznati, v 8 dneh." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji odmerjene v znesku 62.000,00 SIT, v 8. dneh od izdaje sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje sklenjeno s sklepom z dne 10.7.2001 tožnici ni prenehalo in ima vse pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1.9.2003, kar je tožena stranka dolžna priznati v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodba protiustavna in nezakonita zato, ker na podlagi 58. člena zakona o vrtcih delovno razmerje delavke ne more prenehati. Določba je diskriminatorna in v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, kot bivša določba 193. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki je bila odpravljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-294/04 z dne 16.6.2005. Delavci, ki so sklenili delovno razmerje pred uveljavitvijo zakona o vrtcih, so v neenakopravnem položaju, kot so bili javni uslužbenci, ki jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi citiranega člena ZJU. Tožnici zato delovno razmerje ni moglo prenehati pred 1.9.2003 oziroma 15.3.2003, kot to zmotno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Drugi odstavek 58. člena Zakona o vrtcih (ZVrt - Uradni list RS, št. 12/96 in nadalj.) določa, da delavci na delovnem mestu varuha, ki na dan uveljavitve tega zakona nimajo izobrazbe določene za pomočnika vzgojitelja, morajo le to pridobiti najkasneje v sedmih letih po uveljavitvi tega zakona, sicer jim preneha delovno razmerje.

Nima prav revizija, ki pravni položaj varuhov po določbah 58. člena ZVrt izenačuje s položajem uradnikov po razveljavljenem prvem odstavku 193. člena zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Uradni list RS, št. 56/2002 in nadalj.) oziroma odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-294/2004 z dne 16.6.2005. To odločitev je USRS sprejelo zato, ker je ZJU razlikoval posledice neizpolnitve zakonske zahteve po izobrazbi za uradnike, ki so bili v delovnem razmerju pred uveljavitvijo zakona in tistimi, ki so sklenili delovno razmerje kasneje (določba 89. člena ZJU). Sicer pa je iz obrazložitve odločbe USRS razvidno, da sme zakonodajalec spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica tudi za osebe, ki ta poklic že opravljajo (tudi odločbe U-I-93/98 z dne 9.4.1998 in U-I- 331/02 z dne 3.7.2003). Upoštevati mora samo, da mora biti prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo (tudi odločbe U-I-14/97 z dne 19.11.1998 in U-I-189/99 z dne 19.9.2002). Ker je zakonodajalec za vse varuhe prepisal enake pogoje brez izjem (za že zaposlene pa tudi za pogoj sprejem v delovno razmerje), zaposlenim pa določil rok sedmih let za pridobitev pogojev za opravljanje poklica, taka določba po mnenju sodišča ni niti neustavna niti nezakonita, kot to zatrjuje revizija.

Revizijsko sodišče je o uporabi določila drugega odstavka 58. člena ZVrt že odločalo s sodbama VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004 in VIII Ips 226/2004 z dne 1.3.2005 in zavzelo stališče o vprašanju pravne podlage prenehanja pogodbe o zaposlitvi v primeru, če je bila delavka že zaposlena v vrtcu v času uveljavitve ZVrt in v primeru, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena šele kasneje. Pri odločitvi je revizijsko sodišče v celoti upoštevalo stališča sprejeta v citiranih sodnih odločbah.

Po določbi 7. alineje 75. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) preneha pogodba o zaposlitvi v primerih, ki jih določa zakon. Po določbi drugega odstavka 58. člena ZVrt je določeno prenehanje pogodbe o zaposlitvi za varuhom(injam), ki na dan uveljavitve zakona niso imeli ustrezne izobrazbe. Ker je po ugotovitvah nižjih sodišč, ki jih stranke niti niso izpodbijale, tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas s toženo stranko šele 10.7.2001, to pomeni, da jo je tožena stranka sprejela v delovno razmerje za nedoločen čas skoraj pet let po uveljavitvi zakona in to kljub temu, da tožnica ob sprejemu ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice. Zato ji delovno razmerje ni moglo prenehati iz razloga po drugem odstavku 58. člena ZVrt po 7. alineji 75. člena ZDR. Je pa v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja bil tožnici postavljen pogoj, da mora tožnica doseči ustrezno izobrazbo, ki jo določa ZVrt do 1.9.2003. Ta rok sicer ni povsem skladen z določbami ZVrt, ki predpisuje, do kdaj morajo delavci (ki so v delovnem razmerju ob uveljavitvi zakona) izpolniti izobrazbene pogoje, ki jih predpisuje zakon, vsekakor pa tako določen rok tako toženo stranko kot tudi tožnico zavezuje. Vendar pa v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas z dne 10. julija 2001 postavljen pogoj ne pomeni, da bi zaradi njega tožnici lahko delovno razmerje prenehalo po določbi 75. člena ZDR in ob uporabi drugega odstavka 58. člena ZVrt, ampak bi morala tožena stranka v tem primeru pogodbo o zaposlitvi odpovedati iz drugega razloga, česar pa ni storila.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zaradi pravilne uporabe materialnega prava v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tako, kot je bil v tožbi postavljen. Tako je odločilo zato, ker ni bilo pogojev za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 7. alineji 75. člena ZDR, odpovedni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa niso bili uporabljeni, čeprav tožbeni zahtevek zaradi uporabljene besede "najmanj" ni povsem jasen.

Tožnica je prijavila stroške samo za postopek na prvi stopnji. Zato ji je sodišče v skladu z določbo 155. člena ZPP priznalo ob upoštevanju odvetniške tarife potrebne stroške in sicer za sestavo tožbe in udeležbo na obravnavi v skupnem znesku 62.000,00 SIT.