Jedro

Sodišče prve stopnje pa je z mnenjem, da tožniku ni uspelo dokazati, da je toženec zoper njega vložil krivo ovadbo, napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnika je postavilo v položaj, da dokaže, da od toženca ni zahteval podkupnine. Takšno izhodišče sodišča prve stopnje bi izražalo stališče, da je tožnik storil kaznivo dejanje, za katero ga je toženec ovadil. Gre za napačno izhodišče, ki je tudi v nasprotju z domnevo nedolžnosti določeno v 27. členu Ustave RS in 2. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede denarne odškodnine v znesku 4.000.000,00 SIT za prestane tožnikove duševne bolečine in v znesku 8.000.000,00 SIT za gmotno škodo ter v stroškovni odločitvi) razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožniku denarno odškodnino v skupnem znesku 14.000.000,00 SIT oz. 4.000.000,00 SIT za prestane tožnikove duševne bolečine, 1.000.000,00 SIT za prestane duševne bolečine tožnikove žene in po 500.000,00 SIT za prestane duševne bolečine tožnikovih dveh otrok ter 8.000.000,00 SIT za povzročeno gmotno škodo. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženčevo nedopustno ravnanje je kazenska ovadba in njegova pismena izjava ustanovitelju in lastniku podjetja. Sodišče ni ustrezno pretehtalo listinskih dokazov, iz katerih izhaja škoda na časti in dobremu imenu, duševne bolečine, škoda na zdravju in izgubljenem dohodku, vse v povezavi z nedopustnimi ravnanji toženca. Službe res ni izgubil zaradi ravnanja toženca, je pa z njegovim prispevkom izgubil službene pozicije, lepo poslovno kariero, čast in dobro ime, zaradi duševnih bolečin zdravje in iz tega izhajajočo delovno nesposobnost. Strinja se z razlogi o neizkazani aktivni legitimaciji. Pritožba je utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje obsega tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za negmotno škodo povzročeno tožnikovi ženi in otrokoma, saj za tak zahtevek ni podana tožnikova aktivna legitimacija. Kot izhaja iz pritožbe, se tožnik s takšno tudi sicer pravilno odločitvijo strinja, zato odločitev v navedenem delu ni bila predmet pritožbene presoje. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Kar se tiče dejstev, na katerih tožnik temelji tožbo, to pomeni, da mora navesti tista dejstva, ki so pravnorelevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Ta dejstva morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan določene materialnopravne norme, katere uporaba pogojuje takšno pravno zaščito, ki jo tožnik zahteva. Materialnopravna podlaga tožnikovega zahtevka je določilo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Dejansko stanje v navedenem določilu opredeljene odškodninske obveznosti vsebuje tele predpostavke: škodljivo dejstvo (škodni dogodek) oziroma nedopustnost škodovalčevega ravnanja, nastanek škode, vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost. V tožnikovem trditvenem in dokaznem bremenu je obstoj prvih treh navedenih predpostavk, medtem ko se, po navedenem zakonskem določilu, krivda povzročitelja škode domneva oziroma predpostavlja (razen če povzročitelj ne dokaže drugače). Iz dejanskih trditev tožbe izhaja, da je toženec zoper tožnika podal kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine. Ker je takratni javni tožilec štel, da ni dovolj utemeljenega suma, da bi tožnik storil navedeno kaznivo dejanje, je ovadbo zavrgel. Po tožbenih trditvah je šlo za krivo ovadbo, zaradi katere je izgubil službo, z objavo v tisku, da je sprejemal podkupnino, pa je bil javno osramočen ter prizadet v časti in dobremu imenu. To mu je povzročilo zelo intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine ter duševno bolezen. Toženec pa je po tožbenih trditvah kot sopovzročitelj tožnikove bolezni hkrati tudi sopovzročitelj njegove delovne nezmožnosti, zato mu je dolžan poleg nepremoženjske povrniti tudi premoženjsko škodo oziroma dohodek, ki bi ga pridobil z rednim in "dopolnilnim" delom. Navedel je še, da je povzročiteljev navedene škode več in da toženčev prispevek ocenjuje na 10%. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo naslednje dejanske ugotovitve: - da je bil zoper toženca vložen obtožni predlog, da naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe, vendar pa je bila obtožba zavržena zaradi zastaranja kazenskega pregona, - da je pri tožniku nedvomno prišlo do določene škode, - da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in izgubo dela in v posledici tega nastanka premoženjske in nepremoženjske škode, - da tožniku ni uspelo izkazati, da je toženec zoper njega vložil krivo kazensko ovadbo in v posledici, da naj bi se zaradi njegovega ravnanja v časopisih pojavili članki, ki ga bremenijo jemanja podkupnine. Pritrditi je treba tožnikovi pritožbi, da je odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka, ki je sledila takšni "sodbi o dejstvih" sodišča prve stopnje, posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno presojalo tožbenih trditev. Kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih navedb tožbe (in kar tožnik poudarja v pritožbi), je bila izguba službe ena od posledic zatrjevanega toženčevega nedopustnega ravnanja oziroma krive ovadbe. Vendar pa tožnik na to okoliščino ni vezal nobenih nadaljnjih posledic, tako kot sodišče prve stopnje, ki jo je nepravilno štelo za vzrok (edini) nastanka škode. Po trditvah tožbe tožnik trpi duševne bolečine, ki so se razvile v duševno bolezen (nepremoženjsko škodo) zaradi razžalitve dobrega imena in časti (1. odstavek 200. člen ZOR), povzročene zaradi krive ovadbe in njene objave v tisku, iz istega vzroka pa tudi premoženjsko škodo (izgubljen dohodek zaradi z duševno boleznijo povzročene delovne nezmožnosti - posredna vzročnost), ne pa zaradi izgube službe. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti nedopustnosti toženčevega ravnanja. Naznanitev kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril, za katerega naznanitelj ve (kot v tožbi trdi tožnik), da ni bilo storjeno, predstavlja nedopusten poseg v pravice osebnosti, ki lahko pogojuje razžalitev časti in dobrega imena in v posledici škodo. Nedopusten zato, ker bi pomenil krnitev osebnega dostojanstva vsakogar, ki bi bil izpostavljen neresnični oziroma krivi ovadbi in ker gre za trditve o dejanju, ki je zavržno v vsaki pravno urejeni družbi. Nedopustnost navedenega ravnanja izkazuje tudi nesporna okoliščina, da je bila naznanitev oziroma ovadba zavržena, ker ni bil podan utemeljen sum, da bi tožnik storil navedeno kaznivo dejanje. Če pa bi bile trditve v ovadbi resnične, bi bilo toženčevo ravnanje potrebno in v skladu s pravnim redom. Vprašanje resničnosti trditev v ovadbi je eno od ključnih vprašanj za presojo te zadeve. Toženec, ki je v odgovoru na tožbo trdil prav to, je s tem prevzel breme dokazovanja, da njegovo dejanje ni nedopustno, ker je resnično oziroma, ker so v ovadbi izraženi očitki resnični. Pri tem je okoliščina, da je bil zoper toženca v kazenskem postopku zavržen obtožni predlog (zaradi zastaranja kazenskega pregona), da naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe, brez pomena za to pravdo (prim. 13. in 14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je z mnenjem, da tožniku ni uspelo dokazati, da je toženec zoper njega vložil krivo ovadbo, napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnika je postavilo v položaj, da dokaže, da od toženca ni zahteval podkupnine. Takšno izhodišče sodišča prve stopnje bi izražalo stališče, da je tožnik storil kaznivo dejanje, za katero ga je toženec ovadil. Gre za napačno izhodišče, ki je tudi v nasprotju z domnevo nedolžnosti določeno v 27. členu Ustave RS in 2. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zaradi napačne presoje tožnikovih dejanskih trditev in napačne presoje obstoja predpostavk odškodninske obveznosti (nedopustnosti ravnanja in vzročne zveze) iz 154. člena ZOR, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba v zahtevanem obsegu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in mu vrniti zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi, ali je zatrjevana škoda posledica tudi toženčevega nedopustnega ravnanja (tožnik zatrjuje, da je toženec eden od sopovzročiteljev nastale škode), če seveda ta ne bo dokazal, da njegovo ravnanje ni bilo nedopustno, oziroma ali gre za enega od kvalitativnih vzrokov, ki je sopogojeval zatrjevano posledico oziroma k njej prispeval.