Jedro

Nabitje pošiljke na vrata po 144. čl. ZPP se opravi le v primeru, ko stranka brez zakonitega razloga noče sprejeti pošiljke. Zato ne zadošča dejstvo, da na sedežu stranke ni nikogar, ampak mora naslovnik z aktivnim ravnanjem odkloniti sprejem pošiljke. Vročevanje z nabitjem na sodno oglasno desko pa se po 2. odst. 145. čl. ZPP izvede v primeru, če stranka spremeni stalno prebivališče oz. sedež, pa tega ne sporoči sodišču, vročevalec pa ne more zvedeti, kam se je stranka odselila. V obravnavanem primeru na sedežu stranke ni bilo nikogar, kar pa še ne pomeni, da je prišlo do spremembe sedeža družbe. Da ima tožena strank še vedno isti sedež, izhaja tako iz sodnega registra, kot tudi iz navedb tožene stranke v pritožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati takso za sodbo po nasprotni tožbi v znesku 18.000,00 SIT in za taksni opomin v znesku 1.500,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožena stranka kot taksna zavezanka ni plačala dolžne takse za sodbo po nasprotni tožbi v višini 12.150,00 SIT in 1.500,00 SIT za taksni opomin, zato ji je odmerilo tudi kazensko takso v višini 50 % pribitka v znesku 6.825,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, v pritožbi pa navedla, da je bil izpodbijani sklep poslan na napačen naslov. Tožena stranka ni dobila nobene pošiljke v zvezi s sodno takso, razen izpodbijanega sklepa, zato takse tudi ni plačala. Meni, da je sodno takso plačala s tem, ko je v izvršilnem postopku plačala preko 160.000,00 SIT stroškov izvršilnega postopka. Družba S. d.o.o. ima od ustanovitve stalni sedež in naslov Ulica x, kjer stalno živi tudi direktorica V. C. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb kot tudi v okviru razlogov, na katere po 2. odst. 365. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da prvostopno sodišče opomina za sodno takso toženi stranki ni vročilo skladno z določili ZPP o vročanju, hkrati pa tudi ni pravilno odmerilo višine sodne takse po Zakonu o sodnih taksah. Ker prvostopnemu sodišču po redni poti ni uspelo vročiti opomina za sodno takso, vročevalec pa na sedežu tožene stranke na naslovu Ulica x ni našel nikogar, je pustil obvestilo v smislu 2. odst. 142. čl. ZPP, dne 22.4.1999 pa je vročevalec pošiljko nabil na vrata, kot razlog odklonitve pa je navedel, da naslovnika ni doma oziroma se ne odziva na poziv sodišča, da osebno prevzame pošiljko na sodišču. 24.6.1999 je sodišče opomin nabilo na sodno oglasno desko in s tem štelo vročitev za veljavno opravljeno.

Na opisan način opravljena vročitev pa ni bila pravilna. Po 2. odst. 142. čl. ZPP bi vročevalec obvestilo lahko pustil osebi, ki bi bila zaposlena na sedežu tožene stranke, iz zapisnika vročevalca pa ni razvidno, komu je pustil obvestilo. Nabitje pošiljke na vrata po 144. čl. ZPP se opravi le v primeru, ko stranka brez zakonitega razloga noče sprejeti pošiljke. Zato ne zadošča dejstvo, da na sedežu stranke ni nikogar, ampak mora naslovnik z aktivnim ravnanjem odkloniti sprejem pošiljke. Vročevanje z nabitjem na sodno oglasno desko pa se po 2. odst. 145. čl. ZPP izvede v primeru, če stranka spremeni stalno prebivališče oz.

sedež, pa tega ne sporoči sodišču, vročevalec pa ne more zvedeti, kam se je stranka odselila. V obravnavanem primeru na sedežu stranke ni bilo nikogar, kar pa še ne pomeni, da je prišlo do spremembe sedeža družbe. Da ima tožena strank še vedno isti sedež, izhaja tako iz sodnega registra, kot tudi iz navedb tožene stranke v pritožbi.

Zaradi nepravlino opravljene vročitve je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep štelo kot opomin za sodno takso. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo višino sodne takse. Po 1. odst. tarifne št. 2 Zakona o sodnih taksah se za sodbo plača taksa iz 1. odst. tarif. št. 1 ZST po vrednosti spornega predmeta, ki je v obravnavani zadevi 82.333,00 SIT. Za takšno vrednost se po 1. odst. tarif. št. 1 ZST plača taksa v vrednosti 600 taksnih točk. Po 6. odst. tarif. št. 2 ZST se v postopku v gospodarskih sporih za sodbo določena taksa poveča za 100 %.

Pri izračunu sodne takse pa se po 5. odst. 7. čl. ZST, ki se plača na podlagi opomina, uporabi vrednost točke v času opomina. Vrednost točke na dan 11.8.1999, ko je bil izdan izpodibjani sklep, pa je bila 15,00 SIT, višina sodne takse za sodbo po nasprotni tožbi je znašala 18.000,00 SIT, stroški opomina pa 1.500,00 SIT. Tožena stranka je tako skupno dolžna plačati 19.500,00 SIT sodnih taks. Pritožnica namreč zmotno meni, da je s plačilom takse v izvršilnem postopku poravnala že tudi takso za sodbo po nasprotni tožbi. V primeru, da pritožnica tudi po tem sklepu ne bo plačala navedene takse, pa bo prvostopno sodišče imelo podlago za njeno izterjavo skladno s 30. čl. Zakona o sodnih taksah.