Jedro

Izpodbijana odločba razlogov za izdajo začasnega dovoljenja za uporabo javne površine in za odmero komunalne takse ne navaja, prav tako razlogi za odločitev niso navedeni v drugostopenjski odločbi. Izpodbijane odločbe, ki nima razlogov za izdajo v obliki začasne odločbe, zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Mestne uprave Mestne občine Maribor, št. 37104-14/2011-2 z dne 29. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Mestna uprava Mestne občine Maribor je dne 29. 3. 2011 pod št. 37104-14/2011-2 tožeči stranki izdala dovoljenje za uporabo javne površine za že postavljene obešanke. Obešanka na drogu javne razsvetljave z največjo površino ene strani 2 m2 in oglaševalski stolp sta v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost enostavna objekta, ki sodita v podskupino urbana oprema. Na osnovi 22. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Mesta Maribor se objekti za oglaševanje postavljajo v skladu s strokovnimi podlagami za urejanje oglaševalskih objektov v Mestni občini Maribor. V točkah 1 do 10 pod 1.a izreka izdanega dovoljenja so našteti oglaševalski stolpi, pri čemer je pri vsakem stolpu navedena ulica, v kateri stoji, parc. št., skupna izmera površine, ki znaša pri vsakem stolpu 6.0723 m2, da bo stolp postavljen v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 in vrednost komunalne takse za uporabo javne površine.

V točkah 11 do 385 pod 1.b izreka izdanega dovoljenja so naštete obešanke na drogovih javne razsvetljave, pri čemer je pri vsaki obešanki navedena ulica, v kateri stoji, parc. številka, skupna izmera površine, ki znaša 3,57 m2, da bo obešanka postavljena v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 in vrednost komunalne takse za uporabe javne površine.

V točki 1. c izdanega dovoljenja pa tožeča stranka pod zaporednimi št. 386 do 455 našteva obešanke, za katere navaja, da niso v skladu s strokovnimi podlagami za urejanje oglaševalskih objektov v Mestni občini Maribor, pri njih pa navaja prav tako ulico in parc. številko, skupno izmero, ki znaša 3,57 m2, razen tega pa je navedeno, da bo obešanka postavljena v obdobju od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011. Navaja tudi vrednost komunalne takse za uporabo javne površine.

V točki 2 izreka izdanega dovoljenja je navedeno, da je tožeča stranka kot uporabnik javne površine zavezanec za plačilo komunalne takse, ki se ji odmeri za rabo javnih površin v višini 42,6 točk na m2 na dan od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. V točki 3 izreka so navedeni pogoji, po katerimi je dovoljeno uporabljati navedene oglaševalske objekte. S točko 4 izreka je odločeno, da se tožeči stranki s to odločbo izda začasno dovoljenje do sklenitve novega dovoljenja o oglaševanju na javnih površinah v Mestni občini Maribor. Tožeča stranka mora skladno s sklepom mestnega sveta na osnovi 14. člena Odloka o rabi javnih površin in komunalnih taksah za njihovo uporabo odstopiti 50 % svojih oglaševalskih mest za potrebe volitev ali referenduma skladno z Zakonom o volilni in referendumski kampanji ter izvedbe oglaševanja humanitarnih akcij ipd., kar pa ne sme trajati več kot 30 dni v tekočem koledarskem letu (5. točka izreka). Zavezanec za plačilo komunalne takse je dolžan sektor za komunalo in promet pisno obvestiti o prenehanju rabe javne površine v 8 dneh ter na javni površini vzpostaviti prvotno stanje (6. točka izreka). Višina komunalne takse se določi v skladu z določili 11. in 12. člena Odloka o rabi javnih površin in komunalnih taks za njihovo uporabo (7. točka izreka), komunalna taksa za dovoljeno obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 pa znaša 85.053,59 EUR in jo je zavezanec dolžan plačevati od 1. 1. 2011 po prejetih računih, ki jih izstavlja Urad za finance in proračun Mestne občine Maribor mesečno.

Iz obrazložitve izhaja, da se tožeči stranki na podlagi njene vloge za podaljšanje dovoljenja rabe javnih površin za že postavljene oglaševalske objekte izdaja začasno dovoljenje do sklenitve nove pogodbe – dovoljenja o oglaševanju na javnih površinah v mestni občini Maribor. Iz obrazložitve izhaja, da je na osnovi izvedene inventarizacije urbane opreme v letu 2010 Urad za komunalo, promet, okolje in prostor - Sektor za komunalo in promet želel izvajati usklajevanje zatečenega stanja s strokovnimi podlagami za urejanje oglaševalskih objektov Mestne občine Maribor, postopek pa je bil dvakrat prekinjen na zahtevo zavezanca, ki ni soglašal z opravljeno inventarizacijo in uporabo drugega odstavka 15. člena Odloka. Organ je ugotovil, da je potrebno vlogo za dovoljeno rabo razmejiti na že postavljene oglaševalske objekte, ki so v skladu s prostorsko ureditvenimi akti dovoljeni, in na tiste, ki so postavljeni v nasprotju s strokovnimi podlagami. Tožeča stranka je na podlagi 2. točke 10. člena Odloka zavezanec za plačilo komunalne takse, ker uporablja javno površino.

Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, župan Mestne občine Maribor, pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo z odločbo št. 37104-204/2011 z dne 1. 8. 2011 zavrnil. Drugostopni organ zaključuje, da je prvostopna odločitev v skladu z Odlokom. Glede pritožbenega ugovora, da se pri obešankah uporablja samo ena stran za oglaševanje, zato mora biti temu ustrezno odmerjena tudi taksa, drugostopni organ ugotavlja, da je bil pri tem pravilno upoštevan drugi odstavek 15. člena Odloka, ki določa, da se pri nepremičnih oglaševalskih objektih z več stranmi oziroma več oglasi površina vseh strani sešteva, izmera pa zajema zunanji obseg celotne površine za oglaševanje. Organ prve stopnje je tudi pravilno odmeril takso v skladu z 12. členom Odloka. Po oceni pritožbenega organa je neutemeljen pritožbeni ugovor glede trajanja veljavnosti izpodbijanega dovoljenja. Obdobje petih let, ki je navedeno v Odloku, se nanaša izključno samo na postavitev oglaševalskih objektov, ker je v prvi alinei 8. točke prvega odstavka 8. člena Odloka določeno, da se za postavitev oglaševalskih objektov izda dovoljenje za čas 5 let. V predmetni zadevi pa gre za podaljšanje dovoljenja za oglaševanje na že postavljenih oglaševalskih objektih. Različno časovno opredelitev pa je v izpodbijani prvostopni odločbi organ določil zato, ker je ugotovil, da precejšnje število postavljenih oglaševalskih objektov ni v skladu s prostorskimi akti in navedenimi strokovnimi podlagami. Glede pritožbene trditve, da tožeča stranka ni dolžna plačevati takse za vse oglaševalske objekte, ker vseh niti ne trži, pa drugostopni organ ugotavlja, da se taksa plačuje za vsako uporabo javnih površin, torej tudi za vsako oglaševalsko mesto.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper zgoraj navedeno prvostopno dovoljenje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne oziroma zmotne uporabe materialnega prava ter kršenja procesnih predpisov. Navaja, da je vložila dve vlogi za izdajo dovoljenja in sicer eno za oglaševanje na obešankah na drogovih javne razsvetljave in drugo za oglaševanje na obstoječih uličnih svetlobnih stolpih. O obeh vlogah je prvostopni organ odločil z eno odločbo, kar je v nasprotju z dosedanjo prakso. Razen tega navaja, da je v večini primerov na eni parcelni številki postavljenih več drogov in torej tudi več obešank, zato je taka določitev lokacij za obešanke neprimerna. V nasprotju z Odlokom, ki predpisuje, da se dovoljenje izdaja za 5 let, je tudi odločitev, da se le-to izdaja v času do 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, za posamezna oglaševalska telesa pa celo za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011. Razen tega tožeča stranka izpodbija tudi odločitev, da se izda začasno dovoljenje. Odlok oblike začasnega dovoljenja ne predvideva. Tožeča stranka je vložila vlogo za 471 obešank, z izpodbijano odločbo pa je odločeno o 455 obešankah in torej o 26 obešankah ni bilo odločeno, za kar pa v izpodbijani odločbi ni nobene obrazložitve. Razen tega tožeča stranka še navaja, da vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo nobene lokacije oziroma obešanke, za katero bi se tožeči stranki očitala nedopustnost. Nepravilen pa je tudi obračun takse za oglaševanje. V skladu z 11. členom Odloka se izračunano število točk merskih enot in vrednost točke pomnoži s številom dni javne rabe površine. Kadar se torej oglaševalska mesta ne uporabljajo, tudi ne nastane taksna obveznost. To velja zlasti za obešanke kot premična telesa, ki se postavljajo tudi za krajša mesečna ali nekaj mesečna obdobja, ne velja pa za svetlobne stolpe, ki so statični in se z njimi dejansko ves čas uporablja javna površina. Nejasno je izmerjena površina pri oglaševalskih stolpih, nepravilen pa je tudi izračun takse za obešanke, za katere se je taksa izračunala kot za nepremična oglasna telesa in torej za dve strani. Tožeča stranka predlaga, da sodišče s sodbo odloči tako, da ugotovi, da je izpodbijano dovoljenje pravnomočno v delu, v katerem se dovoljuje uporaba javne površine za oglaševalske objekte. Tožeči stranki naj se dovoli uporaba javne površine za oglaševalske objekte za obdobje petih let, to je za čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015. Nadalje naj se s sodbo odloči, da omejevanje števila in določanje lokacij za oglaševalske objekte nima dejanske in ne pravne podlage v veljavnem Odloku in strokovnih podlagah ter, da je tožeča stranka za oglaševanje na svojih oglaševalskih telesih dolžna še naprej plačevati takso za predmetne oglaševalske površine v skladu z Odlokom in sicer z določbami 10, 11. in 12. člena Odloka, glede obešank na drogovih javne razsvetljave kot premičnih oglaševalskih telesih pa tudi v skladu z osnovami za obračun takse iz 15. člena citiranega Odloka za dejansko funkcionalno zasedeno javno površino. Če tožena stranka ne bo izdala spremembe izpodbijanega dovoljenja bo dovoljenje nadomestila sodba. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbeni zahtevek ni postavljen v skladu s 33. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), razen tega pa vztraja pri izpodbijani odločbi. Po njenem mnenju je izpodbijana odločba pravilna tako glede določitve roka izdanega dovoljenja za oglaševalske objekte, v skladu z Odlokom o rabi javnih površin in komunalnih taksah za njihovo uporabo pa je tudi odločitev o odmeri komunalne takse. Po mnenju tožene stranke se določilo Odloka o petletnem obdobju nanaša izključno na izdajo dovoljenja za prvo postavitev oglaševalskih objektov. Sicer pa je bilo dovoljenje izdano za eno leto iz razloga, ker bo potrebno občinske odloke in druge podzakonske akte uskladiti z Zakonom o cestah, ki je začel veljati 1. 7. 2011. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Pri svojih stališčih sta obe stranki vztrajali tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Tožeča stranka še navaja, da obešanke namešča izključno občinsko komunalno podjetje A. d.d., ki pozna občinske predpise in omejitve, postavlja pa tudi cestno prometno signalizacijo v Mariboru. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2011 svoj v tožbi postavljeni zahtevek modificirala in ga označila kot primarni zahtevek, tega pa je dopolnila še s podrednim tožbenim zahtevkom v primeru, da sodišče ne bo odločalo v sporu polne jurisdikcije. V okviru podrednega zahtevka tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano dovoljenje razveljavi glede točke 1. pod a, b in c, kjer so našteti posamezni stolpi in obešanke tožnice z navedbami parcelnih številk in k.o., skupnih izmer površin, obdobja postavitve in vrednosti komunalne takse za uporabo javne površine, v celoti glede točke 2, s katero je toženka odločila, da je tožeča stranka kot uporabnik zavezanec za plačilo komunalne takse, ki se odmeri za rabo javnih površin v višini 42,6 odmerjenih točk na m2 na dan od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 in glede točke 8, s katero je toženka odločila da, komunalna taksa za dovoljeno obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 znaša 85.053,58 EUR (DDV ni vključen v ceno) in jo je zavezanec dolžan plačevati do 1. 1. 2011 po prejetih računih, ki jih izstavlja Urad za finance in proračun Mestne občine Maribor mesečno. V primeru zamude plačila je najemnik dolžan plačevati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožeča stranka se je sklicevala tudi na pravno mnenje Inštituta X., za katerega pravi, da je identično njenemu stališču. Tožena stranka glede tega navaja, da če tožeča stranka navedeno mnenje predlaga kot izvedensko mnenje, le-tega ne povzema, ker ga ni določilo sodišče, pač pa ga je naročila in plačala tožeča stranka sama.

Tekom postopka je tožeča stranka sodišče še obvestila, da je tožena stranka sprejela nov občinski Odlok o oglaševanju (MUV, št. 13/2012). V njem je predmetna ureditev povzeta na enak način, kot je to urejal že dosedanji Odlok. Tožena stranka je tožeči stranki izdala tudi novi dovoljenji z dne 27. 6. 2012, ločeno za svetlobne stolpe in obešanke. Pri izdaji novega dovoljenja je tožena stranka upoštevala vse, kar je določal stari in sedaj tudi novi Odlok in je tako ponovno izdala dve dovoljenji, ločeno za svetlobne stolpe in obešanke, dovoljenji sta izdani za pet let in ne kot začasno dovoljenje, v teh odločbah obešanke na drogovih javne razsvetljave niso omejene na posamezne izrecno navedene zemljiške parcele ampak, enako kot pred izpodbijano odločbo, dovoljuje oglaševanje tožnice na celotnem teritoriju Mestne občine Maribor, v conah 1, 2 in 3. Dovoljenje je izdano za enako število obešank, kot jih je že v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe uveljavljala tožeča stranka, to je 471, tožena stranka pa je pri tem pri odmeri takse upoštevala površino, ki je namenjena za oglaševanje in usmerjanje. Po mnenju tožeče stranke je tudi iz tega razvidna utemeljenost tožbe.

Tožena stranka je vztrajala pri tem, da je bila izpodbijana odločba izdana v skladu z določili prej veljavnega Odloka.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 25. 11. 2012 postavila primarni tožbeni zahtevek, s katerim zahteva izdajo ugotovitvene odločbe in sicer v delu, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba pravnomočna v delu, v katerem se dovoljuje uporaba javne površine za oglaševalske objekte v Mestni občini Maribor, nadalje naj se tožeči stranki dovoli uporaba javne površine za 471 obešank na drogovih javne razsvetljave za čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015, nato naj sodišče ugotovi, da je omejevanje števila in določanje lokacij za obešanke brez dejanske in pravne podlage v veljavnem Odloku, strokovnih podlagah in Uredbi o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica-Pesnica in da je tožeča stranka dolžna še naprej plačevati toženi stranki takso za predmetne oglaševalne površine v skladu z določili 10., 11. in 12. člena Odloka o uporabi javnih površin in komunalnih taks za njihovo uporabo.

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da takšen zahtevek ni v skladu s 33. členom ZUS-1. Ta določa, da se s tožbo lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Slednje je mogoče, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

Glede 1. in 3. točke predlaganega izreka sodišče ugotavlja, da ne moreta biti predmet izreka sodbe. Morebitna (delna) pravnomočnost izpodbijane odločbe se ne ugotavlja v izreku sodbe, prav tako se v izreku sodbe ne navajajo dejanske in pravne podlage odločitve. Slednje sodi v obrazložitev. Predmet odločanja v sporu polne jurisdikcije bi tako lahko bila odločitev glede trajanja dovoljenja za uporabo javne površine za postavljene oglaševalske objekte in odločitev o komunalni taksi, ki pa bi morala biti natančno določena ne zgolj s sklicevanjem na materialno pravno podlago. Po presoji sodišča podatki postopka ne dajejo podlage za izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

Podredno, če ne bo sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije, tožeča stranka predlaga odpravo (navaja sicer razveljavitev, kar pa je v nasprotju s 33. in 64. členom ZUS-1) izpodbijane odločbe. Pri tem tožeča stranka predlaga odpravo točk 1.a, 1.b in 1.c izreka, 2. točke ter 8. točke izreka. Sodišče ugotavlja, da navedena odločba predstavlja celoto. V točki 1 je navedeno, da se tožeči stranki dovoljuje uporaba javne površine za že postavljene oglaševalske objekte, pri tem pa je lokacija in opis obešank oziroma oglaševalskih stolpov navedena v točkah a), b) in c). Tožeča stranka nato izrecno izpodbija še točko 2 izreka, kjer je navedena obveznost plačila komunalne takse za rabo javnih površin v višini 42,6 točk na m2 na dan od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 in točko 8 izreka, kjer je navedeno, da komunalna taksa za navedeno obdobje znaša 85.053,59 EUR in jo je tožeča stranka dolžna plačevati od 1. 1. 2011 po prejetih računih. Tožeča stranka torej izrecno ne izpodbija preostalih točk izreka odločbe, v katerih so navedeni pogoji, pod katerimi je dovoljeno uporabljati oglaševalske objekte (točka 3), točke 4, kjer je navedeno, da predmetno dovoljenje predstavlja začasno dovoljenje, točke 5, ki tožeči stranki nalaga, da odstopi 50 % svojih oglaševalskih mest za potrebe volitev ali referenduma, za izvedbe oglaševanja humanitarnih akcij ipd., točke 6, ki tožeči stranki nalaga pisno obvestitev o prenehanju rabe javne površine ter točke 7, ki govori o tem, da se višina komunalne takse določi v skladu z 11. in 12. členom Odloka. Navedenih delov izreka izpodbijane odločbe ni mogoče obravnavati posamezno oziroma ločeno od ostalih delov odločbe, saj te točke izreka same zase ne predstavljajo nobene vsebine. Iz obširnih navedb tožeče stranke v postopku je jasno razvidno, da se tožeča stranka v celoti ne strinja z odločitvijo v obravnavani zadevi, zato je sodišče štelo, da izpodbija predmetno dovoljenje v celoti.

V tem upravnem sporu izdano dovoljenje je izdano kot začasna odločba, kot izhaja iz 4. točke izreka. Začasno odločbo je mogoče izdati, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, izda pa se na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda (prvi odstavek 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, se začasna odločba razveljavi (drugi odstavek 221. člena ZUP).

Izpodbijana odločba razlogov za izdajo začasnega dovoljenja ne navaja, prav tako razlogi za takšno odločitev niso navedeni v drugostopni odločbi. Ker torej izpodbijana odločba nima razlogov za izdajo v obliki začasne odločbe, je torej glede tega ni mogoče preizkusiti.

S tovrstno pomanjkljivostjo, namreč nezadostnimi razlogi za odločitev, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, pa je obremenjena izpodbijana odločba v celoti. Z izpodbijano odločbo je bilo v nasprotju z dotedanjo prakso ob nespremenjeni materialno pravni podlagi, to je Odlokom o rabi javnih površin in komunalnih taks za njihovo uporabo, objavljenim v MUV št. 23/2004 s spremembo št. 29/2005, odločeno tako glede trajanja dovoljenja za postavitev oglaševalskih objektov, kot glede plačila komunalne takse. Pri tem razlogi za takšno odločitev niso v zadostni meri pojasnjeni. Nejasni (utegneta pa biti tudi med seboj v nasprotju) sta tudi točka 4. izreka izpodbijane odločbe, ki določa število točk takse na dan, in točka 8. izreka izpodbijane odločbe, ki fiksno določa celoletni znesek dolgovane takse, čeprav se bodo računi zanjo izstavljali mesečno. Ne v prvostopni ne v drugostopni odločbi razlogi za sprejeto odločitev niso bili pojasnjeni tako, da bi bilo sprejeto odločitev mogoče preizkusiti. Kot je zgoraj navedeno, pa tudi niso navedeni razlogi za izdajo začasne odločbe.

Ker se torej izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, jo je moralo sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev in ob ponovni odločitvi navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno podlago narekujejo takšno odločbo.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

Ker tožena stranka v postopku ni uspela, se njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrne.