Jedro

Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak zgolj v okviru vložene pritožbe. Stranka, ki jo želi uveljaviti, mora zato nanjo opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer takoj, ko je to mogoče. Sodna praksa v primerih, ko tožnik uspe s tožbenim zahtevkom proti drugemu tožencu, ne pa tudi proti prvemu tožencu, uporabi analogijo s prvim odstavkom 161. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi prve toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni stroški pravdnega postopka prve toženke zvišajo na znesek 1.078,66 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo drugemu in tretjemu tožencu nerazdelno naložilo plačilo odškodnine iz naslova materialne in nematerialne škode v skupnem znesku 2.920,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek – za glavnico v višini 8.420,00 EUR, vključno z zamudnimi obrestmi – je zoper drugega in tretjega toženca zavrnilo; v celoti pa je zavrnilo zahtevek zoper prvo toženko. Tožniku je naložilo, da prvi toženki plača stroške pravdnega postopka v višini 745,49 EUR, drugemu tožencu v višini 475,83 EUR in tretjemu tožencu v višini 786,96 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del (glede višine) vlaga pritožbo tožnik. Meni, da mu je prvostopenjsko sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo prenizko odškodnino. Poudarja, da kljub nepotrjenim hudim telesnim bolečinam tekom zdravljenja s strani izvedenca dr. M. ne more biti nobenega dvoma in je tudi splošno znano, da je tožnik trpel hude telesne bolečine vsaj dan ali dva po dogodku in ob samem škodnem dogodku. Znesek v višini 2.000,00 EUR, ki mu ga je priznalo prvostopenjsko sodišče, se mu zdi prenizek in meni, da bi primerno odškodnino predstavljal znesek v višini 2.500,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova strahu, ki jo je sodišče ocenilo na 800,00 EUR, je po mnenju pritožnika prenizka. Šlo je za specifičen, zelo intenziven primarni in sekundarni strah, zato bi bila po njegovi oceni primerna odškodnina v znesku najmanj 1.300,00 EUR. Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi povsem nepravilno in neutemeljeno zaključilo, da tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je uveljavljal odškodnino v višini 7.000,00 EUR, primerna odškodnina iz tega naslova pa bi bila najmanj v višini 1.400,00 EUR. Poudarja, da sta izvedenski mnenji dr. M. in dr. K. v tem delu nepopolni in nepravilni. Prvostopenjsko sodišče se do njegovih pripomb na mnenje dr. K. ni opredelilo, niti jih ni posredovalo izvedenki v analizo in izdelavo dopolnilnega mnenja, s čimer je bila tožniku odvzeta pravica do sodelovanja pri izvajanju dokazov in do izjavljanja v postopku. Naloga izvedenke je bila, da razmeji subjektivne in objektivne težave in trajne posledice tožnika, ki bi jih imel v vsakem primeru zaradi predhodnega načina življenja, od tistih, ki so posledica obravnavanega dogodka. Izvedenka se je bistveno preveč nagnila na stališče, da gre v konkretnem primeru za oškodovanca, ki je odvisen od drog. To je sicer res, vendar ta okoliščina ne sme tako subjektivno vplivati na mnenje izvedenke. Pritožnik graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede materialne škode. Priznan mu je bil znesek v višini 120,00 EUR za izdelavo protetike za zgornjo čeljust, medtem ko je bil zahtevek za nadaljnjih 120,00 EUR za izdelavo protetike spodnje čeljusti neutemeljeno zavrnjen. Dejstvo je, da sta protetiki povezani, zato je moral tožnik ob zamenjavi zgornje protetike zamenjati tudi protetiko spodnje čeljusti.

3. Prva toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Poudarja, da je bil zahtevek zoper njo v celoti zavrnjen, pravilno so bili izračunani njeni pravdni stroški, vendar jih je sodišče iz popolnoma nerazumljivega razloga znižalo za 333,17 EUR, s čimer je zmotno uporabilo materialnopravno določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

4. Odgovora na pritožbo sta podala drugi toženec in tožnik. Drugi toženec je podal odgovor na pritožbo tožnika. V odgovoru poudarja, da se zoper sodbo ni pritožil, čeprav je napačna in nesmiselna, ker ne temelji na dokazih, temveč na prepričanju sodnice. V odgovoru podaja svoje videnje tožnika in podrobno opisuje škodni dogodek. Meni, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo napačno odločitev.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo prve toženke. V odgovoru poudarja, da je pritožba prve toženke zoper sklep o odmeri stroškov nelogična in neutemeljena. Meni, da prvostopenjsko sodišče prvi toženki ni moglo priznati vseh pravdnih stroškov, ker je njo in drugega toženca zastopal isti odvetnik.

6. Pritožba prve toženke zoper odločitev o stroških je utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

K pritožbi tožnika

7. Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), in sicer na stopnjo telesnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 179. člena OZ) ter na pomen prizadete dobrine, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da višina odškodnine ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Poleg individualizacije odškodnin pa je treba pri ugotavljanju „pomena prizadete dobrine in namena odškodnine“ upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik zaradi fizičnega napada utrpel udarnino obraza, glave in desnega kolka, nateg vratnih mišic in poškodbo dela zobne proteze na zgornji čeljusti. V sklop nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče štelo sedem obiskov pri zdravnikih specialistih, deset obiskov pri fizioterapevtih, rtg slikanje, nošenje opornice za vrat manj kot en teden ter težave pri uživanju hrane. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik en teden trpel srednje hude bolečine in en mesec blažje bolečine. Pritožnik zatrjuje, da je trpel tudi zelo hude telesne bolečine vsaj dan ali dva po dogodku in ob samem škodnem dogodku, vendar pa njegova trditev ni z ničemer izkazana. Izvedenec dr. M. je zelo jasno zapisal, da tožnik hudih telesnih bolečin ni trpel. Poleg tega tudi tožnik v svojem zaslišanju ni izpostavil, da bi trpel hude telesne bolečine, zato ne zdrži pritožbeno zatrjevanje o tem, da ne more biti nobenega dvoma in da je tudi splošno znano, da je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine. Pritožbena graja odmere višine odškodnine je neutemeljena, saj znesek v višini 2.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja primerno satisfakcijo za utrpelo škodo in nevšečnosti, obenem pa so tudi ustrezno upoštevani kriteriji iz 179. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, zato je znesek v višini 2.000,00 EUR povsem ustrezen.

9. Pritožnik zatrjuje, da je v škodnem dogodku utrpel specifičen, zelo intenziven primarni in sekundarni strah, zato je dosojeni znesek v višini 800,00 EUR prenizek. Po njegovi oceni bi bil upravičen najmanj do zneska 1.300,00 EUR, vtoževal pa je odškodnino iz naslova strahu v višini 1.600,00 EUR.

10. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je strah intenziven in je trajal daljši čas. V primeru kratkotrajnega intenzivnega strahu je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Nedvomno je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel strah, navedeno je ugotovil tudi izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju. Vendar pa tožnik ni uspel dokazati, da je šlo v obravnavanem primeru za zelo hud eksistenčni primarni strah, za kar se zavzema v pritožbi. Že izvedenec je ugotovil, da je bil ta strah kratkotrajen in ni trajal dlje kot 30 minut, pa tudi sekundarni strah je trajal krajše obdobje, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v višini 800,00 EUR povsem ustrezna. Tožnik je v svoji izpovedbi izpostavljal predvsem strah pred ponovnim napadom, ki pa, kot je pravilno ocenilo že prvostopenjsko sodišče, ni pravno priznan, obenem pa ni bila izkazana takšna intenziteta strahu, ki bi kakorkoli upravičevala prisojo odškodnine.

11. Tožnik je zahteval tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je ocenil na 7.000,00 EUR, v pritožbi pa kot primerno odškodnino iz tega naslova ocenjuje znesek najmanj v višini 1.400,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe ter izvedeniških mnenj dr. M. in dr. K. ugotovilo, da škodni dogodek tožniku ni pustil nikakršnih trajnih posledic, zato do tovrstne odškodnine ni upravičen.

12. Tožnik je v tožbi in v pripravljalnih vlogah navajal, da so mu tudi po končanem zdravljenju ostale naslednje trajne posledice: slabši sluh na levo uho, bolečine v desnem kolku ob večjih obremenitvah, kroničen popoškodbeni glavobol in motnje avtonomnega živčevja. Zaradi bolečin v vratu ne more več opravljati vseh fizičnih del in aktivnosti, kot npr. hoje po stopnicah ali kolesarjenja. Zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da zaradi jemanja zdravil ne sme voziti avtomobila; te dejavnosti pa ne sme opravljati tudi zaradi nevarnosti izgube zavesti.

13. Izvedenec dr. M. je v izvedeniškem mnenju ugotovil, na to pa se je naslonilo tudi prvostopenjsko sodišče, da nobena izmed utrpljenih poškodb tožniku ni pustila trajnih posledic, zaradi katerih bi po končanem zdravljenju moral opravljati kakršnakoli dela s povečanimi napori ali omejitvami. Šlo je le za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Glavoboli in bolečine v vratu ter kolku so kasneje izzveneli, po mnenju izvedenca pa tudi ni mogoče objektivno povezovati škodnega dogodka in izgub zavesti tri leta kasneje, saj je bila preiskava CT glave po škodnem dogodku normalna. Enako je tudi psihiatrinja dr. M. K. pojasnila, da izgube zavesti niso povezane s škodnim dogodkom. Pogostost tožnikovih obiskov pri zdravniku je ostala enaka pred in po dogodku, prejemal je enako vrsto in količino zdravil, ki je običajna za nadomestno metadonsko zdravljenje odvisnosti. Kasnejši glavoboli so po njeni oceni posledica tožnikovega neurejenega življenja.

14. Pritožnik mnenji dr. M. in dr. K. ocenjuje kot nepopolni in nepravilni, zato je že tekom postopka predlagal njuno zaslišanje, čemur prvostopenjsko sodišče ni sledilo.

15. Določba 253. člena ZPP napotuje na to, da izvedenec primarno svoj izvid in mnenje poda ustno na obravnavi, sodišče pa lahko odloči, da poda svoje mnenje pisno pred obravnavo. V predmetni zadevi je tožnik res predlagal zaslišanje izvedencev, čemur sodišče ni sledilo, zato drži pritožbeni očitek, da mu je bila s tem odvzeta pravica do izjavljanja v postopku in je bilo s tem poseženo tudi v pravico stranke, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa mora stranka po 286. b členu ZPP kršitve določb pravdnega postopka (razen tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti (primerjaj drugi odstavek 350. člena ZPP), ampak zgolj v okviru vložene pritožbe. Stranka, ki jo želi uveljaviti, mora zato nanjo opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer takoj, ko je to mogoče. Iz podatkov v spisu je razvidno, da tožnik tega ni storil, čeprav je bil z odločitvijo, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ne bo izvedlo, seznanjen na glavni obravnavi 5. 10. 2011. Ker v pritožbi ne zatrjuje, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat, pritožbeno sodišče izvajanj v smeri te kršitve ne more upoštevati.

16. Med drugim pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec dr. M. podal več dopolnitev izvedeniških mnenj, v katerih je prepričljivo in jasno odgovoril na postavljena vprašanja. Iz izvedeniškega mnenja in njegovih dopolnitev zelo jasno izhaja, da nobena izmed utrpljenih poškodb tožniku ni pustila nikakršnih trajnih posledic. Tudi mnenje izvedenke dr. M. K. je, upoštevaje tožnikova zatrjevanja, da zaradi jemanja zdravil ne sme voziti, tega pa ne sme početi tudi zaradi nevarnosti izgube zavesti, zadosti prepričljivo in konsistentno. Na pregledu pri izvedenki tožnik ni omenjal izgub zavesti, ovrženo pa je tudi njegovo zatrjevanje, da zaradi jemanja zdravil ne sme voziti avtomobila. Izvedenka je namreč ugotovila, da je vrsta in količina zdravil pred in po škodnem dogodku ostala enaka.

17. Pritožbeno sodišče meni, da je treba pri ugotavljanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika povezati mnenji obeh izvedencev, ki skupaj tvorita celoto in podajata jasno sliko o tožnikovem stanju. Glede tožnikovih zatrjevanj o izgubah zavesti je izvedenka dr. K. zatrdila, da le-te niso v nikakršni povezavi s škodnim dogodkom. Njeno ugotovitev potrjuje tudi izvedenec dr. M., ki v mnenju ugotavlja, da izgub zavesti tri leta po škodnem dogodku ni mogoče objektivno povezovati s škodnim dogodkom.

18. Prvostopenjsko sodišče tako ni imelo razloga, da ne bi sledilo prepričljivim in konsistentnim mnenjem izvedencev, ki pri tožniku nista ugotovila nikakršnih trajnih posledic škodnega dogodka, zato je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno zavrnilo.

19. Iz naslova materialne škode – zaradi poškodovane zobne protetike zgornje čeljusti – je prvostopenjsko sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 120,00 EUR, medtem ko je zahtevek za izdelavo protetike spodnje čeljusti zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, saj tožnik ni z ničemer izkazal poškodovanja zobne protetike na spodnji čeljusti, niti je ni zatrjeval. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je v tem delu prepričljiva in ima trdno podlago v izvedenih dokazih. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev sprejelo tudi na podlagi tožnikove izpovedi pred preiskovalno sodnico, kjer je povedal, da je bil ob škodnem dogodku brez svojih zob in je imel v zgornjem delu protezo, nikjer pa ni zatrjeval, da je imel v času škodnega dogodka protezo tudi na spodnji čeljusti in da je bila ta poškodovana. Tudi izvedenec dr. M. ni potrdil nobene poškodbe spodnje proteze. Pritožnikovo zatrjevanje, da sta protetiki povezani in da je moral tožnik ob zamenjavi zgornje protetike zamenjati tudi protetiko spodnje čeljusti, pa ne omajajo zaključkov prvostopenjskega sodišča, glede na to, da tožnik protetike na spodnji čeljusti sploh ni izkazal. Zaradi navedenega je sodišče zahtevek za plačilo materialne škode v višini 120,00 EUR pravilno zavrnilo.

K pritožbi prve toženke v delu glede stroškov

20. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izračunalo stroške prve toženke in drugega toženca, ki ju je zastopal isti odvetnik. Odmerjene stroške je med njiju pravilno porazdelilo – ugotovilo je, da stroški prve toženke znašajo 1.078,66 EUR, pri drugemu tožencu pa je upoštevalo njegov 75 % uspeh in mu priznalo stroške v višini 809,00 EUR. Takšna porazdelitev je tudi v skladu s sodno prakso, ki v primerih, ko tožnik uspe s tožbenim zahtevkom proti drugemu tožencu, ne pa tudi proti prvemu tožencu, uporabi analogijo s prvim odstavkom 161. člena ZPP. Vendar pa je v nadaljevanju pri pobotanju pravdnih stroškov upoštevalo tudi pravdne stroške prve toženke, zoper katero je bil zahtevek zavrnjen, in ji je od priznanega zneska odštelo znesek v višini 333,17 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prej navedeno znižanje pravdnih stroškov nima podlage v zakonskih določbah, zato je pritožbi prve toženke ugodilo in znesek zvišalo za 333,17 EUR, tako da je prva toženka upravičena do povračila stroškov v višini 1.078,66 EUR.

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, prva toženka pa je uspela le s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega pa tudi niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Ker tudi odgovora na pritožbo nista v ničemer prispevala k rešitvi zadeve in sta bila posledično nepotrebna, sta tožnik in drugi toženec dolžna stroške, ki so jima nastali v zvezi z odgovorom, nositi sama (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona).