Jedro

Po zaslišanju prič, torej ko so njihove izpovedbe zagotovljene, priporni razlog nevarnosti vplivanja na priče ni več podan.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega M.A. iz pripornih razlogov nevarnosti vplivanja na priče po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, ki sme na podlagi tega sklepa trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno ter osumljencu naložil plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da odpravi pripor, oziroma da ga razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je sodišče z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo utemeljen sum ter ga tudi obrazložilo, prav tako sta zadostno podprta oba priporna razloga.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je v izjavi ponovil navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je sicer navedel, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar teh kršitev ni določno opredelil. Z navedbami o tem, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, da gre za s strani oškodovanke zaigrano situacijo z namenom zamegliti svoja lastna dejanja in opravičiti kričanje pred otroci, da oškodovankina prijateljica K. ne more biti verodostojna priča, da sodišče razen izjav oškodovanke in njene prijateljice nima nobenih drugih dokazov, da ni moč govoriti o dalj časa trajajočem nasilju, saj gre le za osamljen dogodek in da osumljenec ni imel namena oškodovanki vzeti življenja, vložnik podaja lastno videnje dogodka in oceno pridobljenih dokazov. Iz tega razloga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato so zgornje vložnikove navedbe neutemeljene. Navedbam vložnika, da je sodišče ob ugotavljanju utemeljenosti suma priloge h kazenski ovadbi le naštelo, njihove vsebine pa naj ne bi navedlo, ni moč pritrditi. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so naštete priloge h kazenski ovadbi, nato pa je na kratko povzeta njihova vsebina (stran 4 sklepa dežurne preiskovalne sodnice in stran 2 sklepa zunajobravnavnega senata).

6. Po stališču vložnika iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razvidno, kateri dokazi kažejo na to, da naj bi osumljenec poskušal umoriti oškodovanko. Glede na ugotovljeno dejansko stanje naj bi bilo osumljencu mogoče očitati kakšno drugo kaznivo dejanje. Iz podatkov v spisu, ki so bili sodišču znani ob odreditvi pripora, izhaja, da naj bi osumljenec dne 15.11.2009 po prepiru oškodovanko poskusil ubiti tako, da ji je z roko zatisnil usta in nos, zaradi česar ni mogla dihati in je zaradi pomanjkanja kisika za krajši čas izgubila zavest, z ravnanjem pa naj bi osumljenec prenehal zaradi prihoda njunega sina in njegovega prijatelja v sobo, v kateri naj bi prišlo do dejanja, prav tako naj bi oškodovanka ob dejanju osumljenca utrpela lažje telesne poškodbe. Glede na takšne dejanske ugotovitve Vrhovno sodišče ocenjuje, da so na ravni utemeljenega suma zaenkrat še izkazani vsi zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1v zvezi s 34. členom KZ-1. 7. Vložnikova navedba, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni izkazan, ker sodišče ni obrazložilo objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na konkretno nevarnost, da bo osumljenec ponovil očitano kaznivo dejanje, ni utemeljena. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo tako okoliščine v zvezi z domnevno storitvijo kaznivega dejanja kot tudi subjektivne okoliščine. Osumljenec naj bi že dalj časa nad oškodovanko izvajal verbalno nasilje, enkrat naj bi jo že udaril, poleg tega ji ne dopusti, da bi se odselila od njega, jo zalezuje in je zelo ljubosumen, zaradi česar je moč utemeljeno sklepati, da bi v navalu jeze oziroma ljubosumja, ko svojih izbruhov ne kontrolira in je nepredvidljiv, lahko kaznivo dejanje ponovil oziroma dokončal. Pritrditi gre tudi razlogom izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podanosti pripornega razloga nevarnosti vplivanja na priče. Sodišče je s tem v zvezi ugotovilo, da se oškodovanka boji osumljenca, kar je razvidno iz njene izjave in SMS sporočil, in da je bila v času trajanja njune zveze zaradi strahu pred osumljencem v podrejenem položaju ter da je zato podana realna nevarnost, da bi osumljenec, če bi bil na prostosti, lahko poskušal vplivati na oškodovanko, da ta spremeni svoje izjave. S tega vidika so vložnikove navedbe, da zaključki sodišča o strahu oškodovanke niso pravilni, ter o primernejšem času, ki bi ga po stališču vložnika izbrala oškodovanka, če bi se osumljenca resnično bala, neutemeljene. Ob povedanem je potrebno dodati, da po zaslišanju prič, torej ko bodo njihove izpovedbe zagotovljene, glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZKP priporni razlog nevarnost vplivanja na priče ne bo več prišel v poštev, lahko pa bo še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

8. Kot neutemeljene je potrebno zavrniti tudi vložnikove navedbe, da bi bilo preprečitev vplivanja na oškodovanko mogoče doseči tudi s katerim od milejših ukrepov ter da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Po oceni Vrhovnega sodišča je že v presoji sodišča, da je zoper osumljenca potrebno odrediti pripor ne samo iz pripornega razloga nevarnosti vplivanja na priče, marveč tudi iz razloga ponovitvene nevarnosti, vsebovan tudi zaključek, da enakega učinka z milejšimi ukrepi ni moč doseči. Prav tako je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, da je pripor nujen ukrep za zagotovitev varnosti življenja oškodovanke ter da ponovitvene nevarnosti in nevarnosti vplivanja na priče ni mogoče zagotoviti na drugačen način, torej z milejšimi ukrepi. Potrebno je še povedati, da mora sodišče po določbi tretjega odstavka 192. člena ZKP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je izrečeni ukrep še potreben, in ga, če so za to podani pogoji, odpravi, podaljša ali pa nadomesti s kakšnim milejšim ukrepom.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.