Jedro

Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nima nič skupnega.

Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1069/2022-12 z dne 19. 9. 2022 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je sklep, št. 2142-1037/2020/58 (1222-16) z dne 1. 8. 2022, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikov tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da sicer tožena stranka v konkretnem primeru ni izpolnila pozitivnih obveznosti do tožnika z vidika procesnih jamstev za dejanski dostop tožnika do svetovalca za begunce, vendar to ni razlog za ugoditev tožbi. Tožbi je bilo po mnenju sodišča prve stopnje treba ugoditi v zvezi z uporabo 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po kateri mora državljan tretje države, če želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, v primerih iz četrte alineje prvega odstavka pa morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji odločitve o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

3. Po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka navedene določbe ni pravilno uporabila določila tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ker pri tem ni upoštevala, da je treba tudi v postopku mednarodne zaščite upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, kar vključuje v omejenem smislu tudi privilegij zoper samoobtožbo iz 48. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Zato je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Toženka je po stališču sodišča prve stopnje naredila napako tudi pri presoji drugega argumenta, na podlagi katerega je zavrgla tožnikov zahtevek, in sicer da novo dejstvo ne povečuje v dovolj pomembni meri verodostojnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Toženka v zvezi z argumentom, da mednarodna zaščita ni namenjena nudenju zaščite osebam, ki bežijo pred roko pravice, ni naredila nobene konkretne subsumpcije o tem, za kakšno izključitev iz statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite naj bi šlo v konkretnem primeru, zato se izpodbijanega akta ne da preizkusiti in gre zato za bistveno kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Prav tako je bila tožniku kršena pravica do izjave o dejstvih v zvezi z njegovo izključitvijo iz statusa mednarodne zaščite, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 9. člena oziroma prvi odstavek 138. člena ZUP v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZMZ-1, kot splošnim načelom prava Evropske unije).

5. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in v njej predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zoper izpodbijani sklep zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožniku zagotovila vsa procesna jamstva, ki so predpisana v zakonu, vključno z možnostjo svetovalca za begunce, tožnik pa je vedno odklonil prisotnost pravnih zastopnikov na razgovorih. Navaja, da je pri vročitvi sklepa o zavrženju drugega zahtevka, kakor tudi pri vročitvi sklepa o zavrženju tretjega zahtevka sledila enakemu postopku za zagotovitev svetovalca za begunce kot to počne v ostalih postopkih. Sklepu pa je bilo v obeh primerih priloženo tudi obvestilo o svetovalcih za begunce s pojasnilom, kako pridobiti svetovalca, kar izkazuje, da je bil tožnik dejansko seznanjen z možnostjo pravne pomoči. Poudarja, da tožnik ni prava neuka stranka, saj je v Republiki Sloveniji začel že več postopkov za mednarodno zaščito, v okviru katerih je bil vsakič informiran tudi o pravnem zastopanju. Ob upoštevanju dejstva, da si je tožnik po vročitvi sklepa o zavrženju prvega zahtevka, uspel zagotoviti svetovalca, pri čemer je bilo takrat postopano na popolnoma enak način kot v primeru drugega in tretjega zahtevka, je zaključek, da toženka ni izpolnila obveznosti zagotovitve svetovalca oziroma pravnega zastopnika, neutemeljen. Glede očitka o prekratkem tožbenem roku pa navaja, da so roki zakonsko določeni, in toženka kot upravni organ ne more zakonsko določenega roka za vložitev tožbe kar sama od sebe spremeniti, četudi bi menila, da je prekratek.

6. Pritožnica tudi ugovarja očitku sodišča prve stopnje, da ni pravilno uporabila tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Navaja, da tožnikovih navedb, da mu grozi smrtna kazen, ki jih je prvič podal v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ne more obravnavati kot nova dejstva, ker so ta dejstva obstajala že od leta 2015, torej pred odhodom tožnika iz izvorne države, zato bi bilo zmotno trditi, da krivda, da teh dejstev tožnik ni navedel prej, ni na njegovi strani. Tožnik je kot razlog za pozno omembo teh dejstev pripisal nasvetu sojetnikov, strahu pred vračanjem v ... ter kazenskem postopku v Sloveniji, kar pa ni opravičljiv razlog za tako pozno omembo teh okoliščin. Tožnik je bil več kot dve leti v postopku mednarodne zaščite. Imel je veliko priložnosti za izpovedbo glede razlogov za preganjanje, v vsakem postopku je bil ustrezno informiran, vprašan in opozorjen, če želi kaj dodati, pa ob vseh teh priložnostih ni izpovedal nič v zvezi z umorom dveh oseb ter domnevno zagroženo smrtno kaznijo, niti ni priložil dokumentacije, ki bi nakazovala na te dogodke. Na vprašanja uradne osebe je odgovarjal smiselno in tekoče in prav z ničemer ni vzbujal suma, da kaj prikriva, zato je krivda, da teh navedb ni podal prej, v celoti na njegovi strani.

7. Pritožnica se tudi ne strinja z napotki sodišča prve stopnje, da bo morala v postopku presoje upravičenosti zahtevka za uvedbo ponovnega postopka preveriti verodostojnost tožnikovih izjav ter možnosti za dostavo dokazil. Poudarja, da se v tem postopku ne opravi vsebinske presoje zatrjevanih dejstev v smislu izpolnjevanja pogojev za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Slednje je namreč predmet morebitnega ponovnega postopka, če se zahtevku ugodi. Po mnenju pritožnice v postopku podaje zahtevka za ponovno uvedbo postopka obstajajo ostrejši dokazni standardi, ki dokazno breme prevalijo na vlagatelja zahtevka. Taka je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Tožnik tem dokaznim standardom nikakor ni zadostil, saj z ničemer ni izkazal in konkretiziral svojih navedb glede predstavljenih novih okoliščin, da bi bilo mogoče zaključiti, da mu ta povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navaja tudi, da je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predhodni preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari.

8. Pritožnica sodišču prve stopnje nadalje očita, da je napačno uporabilo določbo 59. člena ZUS-1, ki določa, kdaj je možna opustitev glavne obravnave, saj obravnave ni opravilo, kljub temu, da je ocenilo, da je dejansko stanje v zadevi sporno. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Tožnik na pritožbo ni odgovoril, je pa dne 20. 12. 2022 sodišču posredoval listino, sestavljeno v tujem jeziku, brez predloženega overjenega prevoda v slovenski jezik. Overjenega prevoda te listine tudi ni predložil po kasnejšem pozivu Vrhovnega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče skladno s petim odstavkom 226. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ta predlagani dokaz štelo za umaknjen.

10. Pritožba je utemeljena.

11. Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite le, če pred tem vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), torej take, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zahtevek s sklepom zavrže, sicer pa dovoli vložitev ponovne prošnje (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

12. Iz navedenih določb torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivala na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

13. Pritožnica v svoji pritožbi po vsebini izpodbija stališča Upravnega sodišča o nepravilni izvedbi postopka odločanja o tožnikovem (tretjem) zahtevku za uvedbo ponovnega postopka v povezavi z odločanjem o ponovni prošnji (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1).1 Ker ob tem predlaga, naj Vrhovno sodišče samo odloči o vloženi tožbi, je treba v obravnavani zadevi presoditi, ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o upoštevnih tožbenih ugovorih tožnika.

14. Tožnik je v svoji tožbi uveljavljal kršitev pravice do pravnega sredstva, ker je zaradi kratkega roka in zakasnelega postopanja pritožnice njegova pooblaščenka imela zelo kratek čas, da se seznani z obsežno dokumentacijo in spiše tožbo, poleg tega pa pooblaščenka ni imela možnosti, da se z njim pred pripravo tožbe pogovori glede izpodbijanega sklepa. Temu sicer pritožnica ugovarja in v zvezi s tem navaja, da je zagotovila ustrezno komunikacijo med tožnikom in svetovalcem za begunce ter da so bila pri tem spoštovana zakonska določila, ki se nanašajo na uveljavljanje pravnega sredstva zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep. Vendar pa je to sporno vprašanje za odločitev v zadevi nebistveno. Čeprav je mnenje sodišča prve stopnje o tem vprašanju v izpodbijani sodbi sicer obsežno predstavljeno (12. do 2o. točka obrazložitve), je mogoče iz izpodbijane sodbe razumeti, da njegova odločitev o ugoditvi tožbi ne temelji na ugotovitvi kršitev v zvezi s tem (21. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče pa v zvezi z očitano kršitvijo pravice do učinkovitega sodnega varstva ugotavlja, da iz same tožbe ni razvidno, kakšne negativne posledice naj bi za tožnika imelo zatrjevano ravnanje pritožnice. Tožnik je vložil tožbo v predpisanem roku in jo je imel možnost tudi dopolnjevati po pozivu sodišča za odpravo pomanjkljivosti, v postopku pa ni razvidno, da bi vložil kasnejšo vsebinsko dopolnitev tožbe, ki bi jo sodišče štelo za prepozno oziroma, da bi vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje za opravo kakšnega zamujenega procesnega dejanja, ki bi bil v postopku zavrnjen. Ker teh okoliščin tudi tožnik ne pojasni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne v tem pritožbenem postopku, saj ni vložil niti odgovora na pritožbo, so te navedbe za odločitev nebistvene. Tudi sicer Vrhovno sodišče ne more ugotoviti, zaradi česa bi taka zatrjevana kršitev pravic tožniku lahko vodila do odprave izpodbijanega akta pritožnice, saj bi lahko vplivala kvečjemu na postopek sodnega varstva pred sodiščem prve stopnje.

15. Osrednje vprašanje, ki ga je najprej treba obravnavati, je razlaga tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 in sicer, ali je v obravnavani zadevi tožnik predložil nova dejstva in dokaze, ki jih je bilo v tem postopku skladno z zakonom dopustno predlagati in bi jih morala pritožnica pri svojem odločanju ustrezno upoštevati. Odgovor na to vprašanje temelji na ugotovitvi procesnega dejanskega stanja v zadevi, ki izhaja iz spisa in je med strankama nesporno.

16. Kot je pritožnica utemeljila v izpodbijanem upravnem aktu, je tožnik je v svojem tretjem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji uveljavljal enake razloge, s katerimi je utemeljeval že svoj drugi zahtevek, kar je izrecno navedel tudi sam. Svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je utemeljeval s težavami, ki so izvirale iz njegovega neplačila dolga, ki mu je nastal z izposojanjem denarja za igre na srečo; ta prošnja je bila z odločbo z dne 17. 8. 2020 zavrnjena kot očitno neutemeljena, zoper to odločbo pa tožnik tedaj ni sprožil upravnega spora. Na enaki podlagi je podal tudi prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v letu 2021, v letu 2022 pa je v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka svoj zahtevek utemeljeval z navedbo, da je leta ... v ... ubil dve osebi z namenom maščevanja smrti njegovega strica in da je v ... iskana oseba. Te navedbe pritožnica tedaj ni upoštevala, ker je štela, da je to dejstvo obstajalo že pred izdajo pravnomočne odločitve o vloženi prošnji za mednarodno zaščito in zato tega ni mogla sprejeti kot novega dejstva v postopku, zato je drugi zahtevek zavrgla. Tudi pri obravnavi tretjega zahtevka je pritožnica ugotovila, da ob utemeljevanju istega dejstva pritožnik ni predložil nobenega dokazila ter ni ponudil nobene dodatne utemeljitve razlogov za vložitev tretjega zahtevka. Pri tem je navedla, da nadalje vztraja pri razlogih, ki jih je v zvezi s temi navedbami obrazložila že ob odločitvi o drugem tožnikovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in sicer, da je zatrjevano dejstvo obstajalo že pred odhodom vlagatelja iz države in pred izdajo predhodnih odločitev ter da je krivda, da tega dejstva ni omenjal že prej, izključno na strani tožnika, še zlasti zato, ker je ta pred pristojnim organom sprožil že več postopkov in tako dejansko imel številne priložnosti, da bi ga omenjal. Podobno velja po mnenju pritožnice glede njegovih navedb, da bi ga ob vrnitvi v ... ubili, saj je pritožnica o tem podala izčrpno obrazložitev že v sklepu, s katerim je zavrgla tožnikov drugi zahtevek.

17. Kot nadaljnji razlog je v izpodbijanem sklepu pritožnica navedla, da za dovolitev ponovnega postopka ni dovolj, da vlagatelj ob podaji zahtevka predstavi zgolj novo dejstvo v postopku, ampak mora to tudi pomembno povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Obe predpostavki morata biti po zakonu izpolnjeni kumulativno. Pritožnikovega razloga kot navedeno ne gre sprejeti za novo dejstvo v postopku, poleg tega pa mu tudi ne bi pomembno povečalo verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito, saj ta ni namenjena nudenju zaščite osebam, ki bežijo pred roko pravice zaradi storjenih kaznivih dejanj.

18. Tožnik je v svoji tožbi uveljavljal, da bi morala pritožnica njegove navedbe z uboji, ki naj bi jih storil v ... v letu ..., upoštevati tudi v tem postopku odločanja kot dopustna nova dejstva, čemur pritožnica nasprotuje. Zato je ob zgoraj navedenem procesnem dejanskem stanju treba odgovoriti na vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pritožnica ni pravilno uporabila navedene določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ker ni ustrezno upoštevala pravic do domneve nedolžnosti in do obrambe, čemur ugovarja pritožnica.

19. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je v navedenem postopku odločanja pri uporabi tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 treba upoštevati tudi pravice iz kazenskega postopka, ki jih zagotavlja 48. člen Listine, saj se morajo te uporabljati tudi v relevantnih primerih s področja upravnega prava. Navedenemu Vrhovno sodišče ne more slediti, saj v tem postopku tožniku (ali drugemu prosilcu) ne grozi izrek kazenske sankcije oziroma temu primerljiva oblika upravnega kaznovanja, ki bi to narekovala.2 Tudi praksa Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo v velikem številu citiranih sodb navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (opomba 22. in naslednje) se na obravnavano zadevo v ničemer ne nanaša.3 Tožnik v svoji tožbi take kršitve svojih pravic niti ni zatrjeval niti ni navedel dejanske podlage, iz katere bi se sodišču prve stopnje lahko v zvezi s tem zastavila vprašanja, ki jih je o uporabi garancij kazenskega prava obsežno obravnavalo v svoji sodbi.

20. Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nimajo nič skupnega. Nasprotno, iz okoliščin navedene zadeve, kjer tožnik ponovno in ponovno vlaga vloge, s katerimi želi doseči ponovna odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, pri tem pa občasno pavšalno spreminja svoje navedbe, ne da bi konkretiziral razloge in okoliščine ter ne da bi za to predlagal kakšne dokaze, kažejo prav na zlorabo navedenega instituta, ki jo zakon želi preprečevati.

21. Glede na navedeno ima pritožnica prav, ko utemeljuje, da tožnik ni v ničemer izkazal okoliščin zaradi katerih domnevne storitve kaznivih dejanj v ... v letu ...4 ni mogel navesti v predhodnih postopkih brez svoje krivde. Kratke in nekonkretizirane navedbe o tem dejanju, ki jih v postopku tožnik ob pozivu pritožnice tudi sicer ni v ničemer podkrepil s predlaganjem za to potrebnih dokazov niti v tem niti v predhodnem postopku, tožnik tudi ni podprl z nobenim opravičljivim razlogom. Tožnik je v tožbi le zelo kratko zatrdil, da se je bal, da bi „priznanje umora negativno vplivalo na kazenski postopek, v katerem je bil v Sloveniji, ter da bi ga zaradi tega vrnili v ..., kjer bi mu grozila smrt“. Ob tem, da ni jasno, zakaj in kako bi taka navedba v postopku mednarodne zaščite lahko vplivala na (v zadevi nepojasnjen) kazenski postopek zoper tožnika, bi se lahko vprašanje kazenskopravnih garancij, ki pripadajo tožniku, pojavilo kvečjemu tedaj, ko bi se izjava iz postopka za mednarodno zaščito želela uporabiti v postopku pred kazenskim sodiščem. O tem bi torej moralo odločiti pristojno kazensko sodišče ob presoji dopustnosti izvedbe takega dokaza (npr. ker tožnik ni bil poučen o tem, da bo lahko to uporabljeno v kazenskem postopku), če bi pred njim sploh tedaj tekel postopek, pri katerem bi bil tak dokaz predlagan oziroma relevanten, ne pa pristojni organ za mednarodno zaščito ob tem odločanju o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka na podlagi 64. in 65. člena ZMZ-1. 22. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je tudi sicer vprašljivo, ali bi taka opustitev navedbe popolnih in resničnih dejstev v postopku odločanja o mednarodni zaščiti zaradi pragmatičnega razmisleka tožnika o teku kazenska postopka v Republiki Sloveniji, lahko štela za opravičljiv razlog za to, da tožnik v vseh dosedanjih postopkih (do drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka) o tem ni izpovedal ničesar, temveč je uveljavljal povsem druge razloge za mednarodno zaščito.

23. Glede na navedeno je pritožnica pravilno presodila, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva, ki bi jih tožnik smel uveljavljati šele v tem postopku odločanja, torej ob njegovem tretjem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

24. Čeprav tega tožnik v tožbi ni zatrjeval, je sodišče prve stopnje v tej zadevi tudi zmotno presodilo, da je pritožnica uporabila izključitveno klavzulo za priznanje mednarodne zaščite s tem, ko je v izpodbijanem sklepu (splošno) navedla, da mednarodna zaščito ni namenjena nudenju zaščite osebam, ki bežijo pred roko pravice zaradi storjenih kaznivih dejanj. Pritožnica je to navedbo povezala z oceno, da zatrjevani uboji v ..., ki naj bi jih storil tožnik, niso razlogi, ki bi tožniku pomembno povečali verjetnost, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 in ne z uporabo 31. člena ZMZ-1, na katerega se prvič sklicuje (le) sodišče prve stopnje. Ker pa je po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica ugotavljanje navedenih dejstev kot navedeno pravilno zavrnila že zaradi tega, ker niso dovoljena, je vprašanje njihove kvalificiranosti za odločitev nebistveno.

25. Tožnik v svoji tožbi tudi ni zatrjeval kršitve pravice do izjave v postopku izdaje izpodbijanega akta. Glede presoje, ki jo je v zvezi s tem mimo tožbenih navedb opravilo sodišče prve stopnje,5 pa Vrhovno sodišče dodaja, da je tudi v tej zvezi napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala pritožnica v zvezi s kazenskopravnimi garancijami tožniku in izključitveno klavzulo zagotoviti pravico do izjave (33. točka obrazložitve). Gre za dejstva, ki so za odločitev nebistvena in nanje pritožnica ni oprla svoje odločitve, torej tudi v zvezi z njimi izjava tožnika ni bila potrebna.6

26. Pritožnica ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje kršilo zakon s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave, ker to terja 22. člen Ustave, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-360/16 z dne 18. 6. 20207 in stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020. Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.8 Ker je za odločitev upoštevno procesno dejansko stanje med strankama nesporno tudi v pritožbenem postopku, iz sodnega spisa pa izhaja, da tožnik tudi v svoji tožbi ni predlagal nobene izvedbe dokazov, Vrhovno sodišče pa je pritožbi pritožnice ugodilo, se s ponovnim postopkom pred sodiščem prve stopnje ne bi prispevalo k izboljšanju pravnega položaja strank v tem postopku, temveč bi se zgolj po nepotrebnem še nadalje podaljševalo postopek odločanja v tej zadevi.

27. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke utemeljena, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (80. člen v povezavi s 63. členom ZUS-1).

1 Sodišče prve stopnje z njegove strani ugotovljene kršitve, ki se nanašajo na uporabo 64. in 65. člena ZMZ-1 zmotno kvalificira kot kršitve materialnega prava, saj ne gre za norme, ki urejajo vsebino odločanja, temveč postopek odločanja pritožnice. 2 Glede uporabe garancij iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki po vsebini ureja pravice iz kazenskega postopka tako kot 48. člen Listine, glej npr. sodbo ESČP v zadevah Jussila zoper Finsko z dne 23. 11. 2006, Blokhin zoper Rusijo z dne 23. 3. 2016 in drugih. 3 Tako npr. v izpodbijani sodbi tudi posebej izpostavljena sodba Velikega senata SEU v združenih zadevah Pála Aranyosija (C‑404/15), Roberta Căldăraruja (C‑659/15 PPU) z dne 5. aprila 2016, ki govori o vprašanjih dolžnega varstva glede na razmere v zaporih v povezavi s postopki na podlagi evropskih nalogov za prijetje, pri čemer povezava z obravnavano zadevo izostane. Enako velja za citirano primerjalno sodno prakso; tako npr. citirana sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi JS v Secretary for Home Department z dne 17. 3. 2010, v ničemer ne ureja vprašanj, povezanih z obravnavano zadevo, saj se nanaša na izključitveni razlog za priznanje statusa begunca na podlagi člena 1F (a) Konvencije o statusu begunca (da je storila kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človečnosti, kot jih določajo mednarodni instrumenti, ki sankcionirajo to kazniva dejanja). 4 Sodišče prve stopnje povsem zmotno povzame v izpodbijani sodbi, da navedeno dejstvo uboja dveh oseb s strani tožnika ni bilo prerekano s strani pritožnice in je s tem nesporno ter da je do ugotovitve o povzročenem umoru prišla na podlagi izjave tožnika (12. in 27. točka obrazložitve). Tega dejstva pritožnica sploh ni ugotavljala, saj v zvezi s tem ni niti dopustila izvedbe dokazov, kar je bistvo obravnavane zadeve. 5 Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017, X Ips 295/2016 z dne 7. 12. 2016 in drugih, ki tako presojo omejuje. 6 V izpodbijani sodbi citirana odločitev SEU v zadevi C-249/13, Khaled Boudjlida, z dne 11. 12. 2014 se tudi sicer nanaša na uporabo Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, ki se v obravnavani zadevi ne uporablja. 7 To stališče, ki je bilo potrjeno v več odločbah Ustavnega sodišča (glej npr. odločbe, št. Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019 in Up-685/19 z dne 9. 11. 2021), šteje za ustaljeno v ustavnosodni presoji (glej v zvezi s tem ločeno mnenje predsednika Ustavnega sodišča dr. Accetta k zadevi Up-558/19 z dne 12. 1. 2023). Svojo presojo o kršitvi pravice do glavne obravnave pa Ustavno sodišče omejuje na navedbe v posamezni ustavni pritožbi (npr. v zadevi Up-794/18 z dne 10.11. 2022). 8 Tako je povsem zgrešena razlaga sodišča prve stopnje, da iz sodbe SEU v zadevi C‑348/16, Moussa Sacko, z dne 26. 7. 2017 izhaja, da sodišču države članice glavne obravnave ni treba izvesti, če tako zahteva nacionalna pravna ureditev. SEU je le poudarilo, da nacionalni izključitvi obveznosti zaslišanja prosilca pred sodiščem pravo EU ne nasprotuje v okoliščinah obravnavane zadeve. Prav tako iz citirane sodbe ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho e Sá zoper Portugalsko z dne 6. 11. 2018 ne izhaja, da bi se lahko nacionalno sodišče sklicevalo na 6. člen EKČP tako, da bi izključeval višjo stopnjo pravnega varstva, ki jo terja nacionalna ustavna ureditev; nasprotno, nacionalne ureditve morajo upoštevati raven varstva iz navedene določbe EKČP tedaj, ko tega njihova ustavna raven varstva pravice do poštenega sodnega postopka tega sicer ne dosega.