Jedro

Kršitev postopkovnih pravil ali njihovo napačno tolmačenje namreč samo po sebi ne zadostuje za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, pač pa mora biti podana tudi ustrezna storilčeva krivda.

Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 je mogoče storiti le naklepno. Storilec se mora zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti oziroma vanj vsaj privoliti. V razmerju do nevarnosti nastanka hujše kršitve pravic drugega pa se ne zahteva, da je storilec v (subjektivnem) odnosu naklepa, pač pa zadostuje, da storilec predvideva ali bi mogel in moral predvidevati, da lahko nastane zaradi takšnega njegovega ravnanja hujša kršitev pravic drugega.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A.A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka A.A. je dolžna plačati potrebne izdatke obdolžencev, potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov ter sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 59613/2020 z dne 4. 11. 2021 iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžene B.B., C.C. in D.D. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je še odločilo, da je oškodovanka kot tožilka A.A. dolžna poravnati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrade njihovih zagovornikov.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžence spozna za krive storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženih B.B., C.C. in D.D., ki pritožbi nasprotujejo ter predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju navedenih kršitev ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 371. in 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje storilo. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb. Da bi bila podana katera od tovrstnih kršitev, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni bilo ugotovljeno.

6. Primarno pritožnik izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo napotil Višjega sodišča v Mariboru iz kazenske zadeve I K 29452/2017, iz katere je bila obravnavana zadeva izločena, pač pa je v izpodbijani sodbi zgolj ponovilo razloge iz razveljavljenega sklepa I K 29452/2017 z dne 18. 2. 2019, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog, ne da bi upoštevalo dokazila oškodovanke kot tožilke, njeno izpovedbo ter izpovedbo E.E. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje svoje zaključke sprejelo na podlagi temeljite ocene pravno relevantnih dejstev in dokazov. Prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče E.E. je ustrezno upoštevalo (točka 5 razlogov izpodbijane sodbe), izpovedbo oškodovanke kot tožilke pa tudi dokazno ocenilo. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera sámo oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega in procesnega zakona, kar pa je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi tudi storilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da ni dokazov, da so obdolženci zavestno kršili zakon na način, kot jim je očitano v obtožnem predlogu, zaradi česar jih je utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe pooblaščenca oškodovanke kot tožilke v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se višje sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

8. Bistvo vseh navedb pritožnika je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenih dokazov ter v ponavljanju trditev iz obtožnega predloga, katere je že sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo. Ni sporno, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v upravnem postopku s sodbo in sklepom I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, ki jo izpostavlja pritožnik, ugotovilo, da je bilo z dejanjem odvzema otrok oškodovanki kot tožilki nezakonito poseženo v njeno ustavno pravico do družinskega življenja, ki izvira iz vzpostavljenega razmerja med mladoletnima otrokoma in oškodovanko kot tožilko, kar je ustavno varovano s 53. členom Ustave Republike Slovenije ter 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri tem je Vrhovno sodišče še pojasnilo, da bi pristojni organi morali s prevzemom mladoletnih otrok v vrtcu in njihovo namestitvijo v drugo rejniško družino počakati do dokončne odločitve pristojnega upravnega organa (Ministrstvo za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti - v nadaljevanju ministrstvo) o vlogi oškodovanke kot tožilke za opravljanje rejništva glede njenih vnukov. Navedeno odločbo je sodišče prve stopnje v točki 25 razlogov izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo ter upravičeno zaključilo, da je Vrhovno sodišče RS v citirani odločbi kršitve presojalo v luči upravnega postopka, ne pa z vidika pravil kazenskega prava in s tem povezane kazenske odgovornosti obdolžencev. Kršitev postopkovnih pravil ali njihovo napačno tolmačenje namreč samo po sebi ne zadostuje za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, pač pa mora biti podana tudi ustrezna storilčeva krivda.

9. Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 je mogoče storiti le naklepno. Storilec se mora zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti oziroma vanj vsaj privoliti. V razmerju do nevarnosti nastanka hujše kršitve pravic drugega pa se ne zahteva, da je storilec v (subjektivnem) odnosu naklepa, pač pa zadostuje, da storilec predvideva ali bi mogel in moral predvidevati, da lahko nastane zaradi takšnega njegovega ravnanja hujša kršitev pravic drugega.1 V obravnavani zadevi ni dokazano, da so obdolženci s tem, ko vloge oškodovanke kot tožilke za izdajo dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti za njena mladoletna vnuka F. in G.G. (potem ko so ugotovili, da oškodovanka kot tožilka ni najbolj primerna za izvajanje rejniške dejavnosti) niso posredovali v obravnavo pristojnemu ministrstvu, zavestno kršili v izreku izpodbijane sodbe citirane določbe Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD), Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ter Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Takšno odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na dopis ministrstva z dne 30. 8. 2021 ter izpovedbi prič H.H. in I.I. (točke od 28 do 34 razlogov izpodbijane sodbe), na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da so obdolženci ravnali v skladu z dotedanjo prakso, ki je bila izoblikovana na območju celotne Republike Slovenije. Ministrstvo namreč pred obravnavanim historičnim dogodkom ni izdajalo negativnih odločb na podlagi takrat veljavnega 14. člena ZIRD, ker tudi niso prejeli nobene vloge za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti na podlagi navedenega člena, pri kateri bi bil vlagatelj s strani pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ocenjen kot neprimeren. Prav tako niso izdajali negativnih odločb v rednem postopku za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Razlog, da niso izdajali negativnih odločb je bil v tem, do so smatrali, da izvajanje rejniške dejavnosti ni pravica in tudi ne pravna korist, pač pa del institucionalnega varstva na področju socialnega varstva v družini. Praksa je bila spremenjena zaradi obravnavanega dogodka, ko je ministrstvo izdalo tudi posebna navodila, kako v bodoče ravnati v primeru zavrnilnih vlog za izvajanje rejniške dejavnosti.

10. Po obrazloženem in upoštevaje ostale razloge sodišča prve stopnje je tudi višje sodišče prepričano, da oškodovanka kot tožilka ni uspela dokazati, da so obdolženi B.B. kot direktor CSD, obdolženi C.C. in D.D. pa kot delavki CSD, zavestno kršili zakon, na način kot jim očita obtožba. Ni namreč mogoče zaključiti, da so se obdolženci zavedali, da s svojim ravnanjem kršijo posamezne določbe ZIRD, ZSV in ZUP in da so hoteli ali pristali na takšno ravnanje. Na navedeno ne more vplivati niti sklicevanje pritožnika na izobrazbo obdolžencev, njihovo strokovno usposobljenost ter opravljen izpit iz upravnega postopka, saj za razliko od pritožnika, višje sodišče meni, da ravnanje obdolžencev v skladu s takratno prakso, ki je bila enaka na območju celotne Republike Slovenije, ne pomeni izpolnitve problematiziranega zakonskega znaka kaznivega dejanja nevestnega dela v službi. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni povzelo ocene CSD o primernosti oškodovanke kot tožilke in njene družine za izvajanje rejniške dejavnosti z dne 17. 2. 2016, saj ima izpodbijana sodba razloge v tej smeri v točki 15 obrazložitve. Ocena o primernosti pa po svoji vsebini ni pozitivna, kot to skuša prikazati pritožnik, saj jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, k temu pa višje sodišče nima ničesar za dodati.

11. Upoštevaje ugotovljene okoliščine, tudi po oceni višjega sodišča ni dokazano, da so obdolženci storili kaznivo dejanje, katerega so obtoženi (3. točka 358. člena ZKP). Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

12. Iz navedenih razlogov, in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Sodna taksa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tarifni številki 7222 Taksne tarife.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 17283/2013 z dne 7. 9. 2017.