Jedro

Upravni organ je predložene izvide štel za dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne presoje o pravočasno vloženi zahtevi in s tem do drugačne odločitve v postopku, saj jih je predložil v oceno zdravniški komisiji. S tem ko je zahteval, naj zdravniška komisija strokovno ovrednoti predložene listine, je dejansko začel z izvajanjem dokazov na način, kot da je postopek obnovljen, na pridobljeno mnenje pa je oprl tudi svojo odločitev. V takem primeru pa bi moral tožniku dati možnost, da se seznani z mnenjem komisije z dne 17. 6. 2014 ter se o njem izjavi.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/60 z dne 4. 7. 2014 odpravi v delu, kolikor se nanaša na zavrnitev predloga za obnovo postopka zaradi predloženih novih listin medicinske narave, in se v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu (glede novih arhivskih dokazov) se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 1730/2013-4 z dne 3. 4. 2014 odpravilo prejšnjo odločbo istega organa št. 14000-1/2008/39 z dne 2. 10. 2013 in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da predloženi novi dokazi (dokumenti Arhiva Republike Slovenije, obvestilo zdravniku z dne 21. 1. 1997, izvid kontrolnega pregleda z dne 13. 5. 2013 in zdravniško mnenje z dne 10. 7. 2013) z vidika pravočasnosti zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne po določbah Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) niso relevantni in da zato ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi obširno pojasnjuje svoja stališča o tem, da obstojajo okoliščine iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI. O tem ni bilo odločeno ne v odločbi št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012, na katero se nanaša predlog za obnovo postopka, niti v izpodbijani odločbi. Ne strinja se s stališčem, da dokazi iz Arhiva RS ne spremenijo dejstva, da je zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložil šele leta 2007. Opozarja, da ni prejel mnenja zdravniške komisije II. stopnje z dne 17. 6. 2013 in pri njegovi izdelavi ni imel možnosti sodelovati. Trdi, da naj bi utrpel psihično poškodbo, zato da je nesmiselno iskati poškodbo možganov, kar omenja zdravniška komisija. Nihče namreč ne more zanikati, da ni trpel hudega dolgoletnega stresa, ki je imel za posledico psihične poškodbe oziroma poškodbe psihičnega funkcioniranja, te pa so se kazale v nejasnih oblikah. Diagnoze niso povsem definirane, zato je tudi diagnoza shizofrenije vprašljiva. Zato predlaga postavitev izvedenca in zaslišanje lečečega psihiatra, ki trdi, da je bolezen lahko posledica zunanjih travmatičnih dogodkov. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče je v sodbi I U 1730/2013 z dne 3. 4. 2014 zavzelo stališče, da mora upravni organ v obravnavani zadevi pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, končanega z (revizijsko) odločbo drugostopenjskega organa z dne 12. 11. 2012, presoditi, ali so novi dokazi taki, da bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev glede pravočasnosti tožnikove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne in s tem na drugačno odločitev v revizijskem postopku, v katerem je bila tožnikova zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne zaradi prepozne zahteve zavrnjena. Pri tem se je sodišče sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1087/2013 z dne 6. 3. 2014, ki je potrdilo sodbo tega sodišča I U 1763/2012 z dne 18. 4. 2013. V njej je Upravno sodišče RS presojalo zakonitost omenjene odločbe z dne 12. 11. 2012 in tožnikovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališčem, da je tožnik zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil prepozno, to je po roku iz 96. in 121. člena ZVojI.

V skladu s prvim odstavkoma 96. člena se zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, lahko vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Glede na drugi odstavek 121. člena pa je zahtevo za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. ZVojI je začel veljati 1. 1. 1996 (133. člen).

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ v ponovljenem postopku preizkusil relevantnost predloženih novih dokazov z vidika pravočasnosti vložene zahteve, na kateri je temeljila odločitev v odločbi z dne 12. 11. 2012, da se mu ne prizna zahtevanega statusa. Po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se namreč postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

ZUP določa, da se predlog za obnovo postopka zavrne, če okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (tretji odstavek 267. člena ZUP). Če ne gre za take dokaze, je treba izdati sklep, da se obnova dovoljuje in določiti, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi (prvi odstavek 268. člena ZUP). V tem primeru organ na podlagi podatkov, zbranih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; s to odločbo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (prvi odstavek 270. člena ZUP).

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da predloženi novi arhivski dokazi ne morejo vplivati na drugačno ugotovitev okoliščine, ki je bila bistvena za odločitev o zavrnitvi zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne, to je, da je tožnikova zahteva, ki jo je vložil 23. 10. 2007, vložena po poteku za to predvidenih rokov v ZVojI. Kot izhaja iz predloga za obnovo postopka, je tožnik z njimi dokazoval obstoj dogodka, na podlagi katerega je uveljavljal status v smislu 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI (teroristični napad na Republiko Slovenijo), to je montiranega procesa, vodenega v letu 1984 zoper njegovega očeta zaradi terorizma, vohunjenja in sovražne propagande, ki je pri tožniku povzročil kronično psihozo z dolgotrajnim stresom. To pomeni, da tožnik s temi dokazi ni dokazoval za odločitev v revizijskem postopku pravno relevantnega dejstva, zato so nepomembni za ugotovitev pravočasnosti zahteve, vložene leta 2007. Predlog, naj se postopek obnovi zaradi novih arhivskih dokazov, je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik 12. 6. 2013 (oz. njegova mati kot skrbnica za posebni primer) vložil novo vlogo, in sicer zaradi novih dokazov, konkretno „novega zdravstvenega mnenja lečečega psihiatra ...“. Temu predlogu je priložena fotokopija mnenja omenjenega zdravnika o kontrolnem pregledu z dne 13. 5. 2013, v predlogu pa je navedeno, da je psihoza posledica poškodbe možganov. V nadaljevanju postopka je bilo predloženo še zdravniško mnenje istega zdravnika z dne 10. 7. 2013, 6. 5. 2014 pa še obvestilo zdravnika iz leta 1997. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ tudi te listine presojal kot nove dokaze (in s tem kot podlago za morebitno obnovo postopka) ter ugotavljal, ali je bilo morda tožnikovo zdravje okvarjeno zaradi poškodbe in ne zaradi bolezni, na pojav katere so vezani roki za vložitev zahteve za status civilnega invalida vojne po ZVojI (na tem je temeljila odločba z dne 12. 11. 2012). V ta namen je omenjene listine predložil v strokovno presojo zdravniški komisiji II. stopnje, ki je potrdila, da je okvara zdravja pri tožniku posledica bolezni in ne poškodbe. Na podlagi tega je upravni organ v izpodbijani odločbi zavzel stališče, da novi predloženi dokazi medicinske narave v zvezi z že izvedenimi ne morejo vplivati na drugačno ugotovitev, da je bila zahteva v letu 2007 vložena zaradi okvare zdravja zaradi bolezni in da ni pravočasna.

Iz navedenega poteka postopka je razvidno, da je upravni organ predložene izvide štel za dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne presoje o pravočasno vloženi zahtevi in s tem do drugačne odločitve v postopku, saj jih je predložil v oceno zdravniški komisiji. S tem ko je zahteval, naj zdravniška komisija strokovno ovrednoti predložene listine, je dejansko začel z izvajanjem dokazov na način, kot da je postopek obnovljen, na pridobljeno mnenje pa je oprl tudi svojo odločitev. V takem primeru pa bi moral tožniku dati možnost, da se seznani z mnenjem komisije z dne 17. 6. 2014 ter se o njem izjavi. Ker tožnik te možnosti ni imel, je bila storjena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo v obsegu, kot je razviden iz izreka, v tem delu odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Morebiti plačana sodna taksa za postopek se vrne po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od odmere dalje, kot je zahteval tožnik.