Jedro

V kakšnem obsegu (dolžine in širine) je služnostna pot še vedno potrebna, bi moralo sodišče glede na podan dokazni predlog ugotoviti tudi s pomočjo sodnega izvedenca. Tožnika, na katerih je bilo dokazno breme dokazovanja nekoristnosti in bistveno spremenjenih okoliščin, sta namreč za svoje trditve podala ustrezen dokazni predlog. Sodišče torej ne bi smelo odločati na podlagi lastnega preudarka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po jugozahodnem delu služeče nepremičnine ID znak 0000-1603/10-0, v korist imetnika vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1603/9, k. o. X in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 1603/10, k. o. X, omeji na način, da bo služnostna pot, ki je bila prej dolga 23 m in široka 3,5 m, od pravnomočnosti sodbe naprej dolga 15 m, začenši se na skrajnem južnem delu parcele št. 1603/9, ob meji s parcelo št. 1604/1, od koder je urejen dostop na gospodujoče zemljišče; v preostalem delu ostane stvarna služnost enaka, kot je bila ugotovljena s sklepom in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1231/2013 z dne 8. 12. 2015 (I. točka izreka), da je vsakokratni lastnik nepremičnine parc. št. 1603/9 dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1603/10 k. o. X, razen v obsegu, kolikor je nujno potrebno za izvrševanje opisane služnosti (II. točka izreka) ter v presežku zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (tožnika) se pritožuje zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnika navajata, da so se okoliščine bistveno spremenile in obstoječa služnost ni več potrebna. Cisterna lahko pelje do parcele tožene stranke (toženca), ne da bi peljala po parceli tožnikov. Toženec za vozila, ki potrebujejo dostop, ni konkretiziral dimenzij. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke. Zgolj izvedenec lahko ustrezno izračuna radij ovinka glede na velikost vozila in tako ugotovi potrebno površino služnostne poti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo priloženih dveh elaboratov in odločitve za to ni obrazložilo. Toženec je predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca umaknil, tožnika pa ne. Sodišče prve stopnje izvedenca ni imenovalo, ker naj nobena od strank ne bi dokončno predlagala izvedenca. Takšno stališče je napačno. Določbe ZPP ne nalagajo, da stranke dokončno predlagajo izvedbo dokaza, ampak da ga predlagajo. Tožnika sta v I. točki tožbe predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke. Večkrat sta navedla, da se strinjata s postavitvijo izvedenca, ki lahko ugotovi radij ovinka. Sodišče jima ni nikoli poslalo sklepa o založitvi predujma. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z demonstracijo uvoza in izvoza večjega vozila na kraju samem. Obeh neizvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz videoposnetka ni moč razbrati, da vozilo VO-KA brez pretiranih naporov ne more dostopati do toženčeve nepremičnine. Vozilo ni niti poskusilo priti na toženčevo nepremičnino. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za dostop vozila VO-KA potrebna širina 3,5 m parcele tožnikov. Toženec ni zatrjeval, da pride do zožitve poti zaradi snega. Izpoved ne more nadomestiti trditvene podlage. Iz predloženih elaboratov izhaja, da je toženčeva pot široka 3,38 m, kar je še zmeraj širše od tovornega vozila 2,5 m. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do podatkov o dimenzijah tovornih vozil in cistern. Vozilo VO-KA je največje vozilo, ki dostopa do toženca, saj so gasilska in reševalna vozila manjša. Odločitev sodišča prve stopnje je nelogična in protispisna, saj ima toženec sedaj skupaj kar 6,88 m široko pot. 4. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj aritmetično zmanjšalo površino služnostne poti za 1/3, pri čemer prečna omejitev poti po širini ni logična in življenjska. Omejitev dolžine služnostne poti ne temelji na strokovni podlagi. Vožnja na sporni dolžini 8 m je otežena predvsem v zimskem času, ko 2/3 površine poti zavzame sneg. V primeru večjih padavin odmetani sneg zasede bistveno več kot 2/3 vozne površine. Odmetavanja snega na kovinsko ograjo ali vrt ob dovozni poti sosed ne dovoli in druge možnosti za odmetavanje snega ni. V primeru omejitve služnostne poti bi tožnika ponovno motila posest. Predlaga, da služnostna pot v dolžino meri 23 m in v širino 1,75 m. 5. Tožnika sta odgovorila na toženčevo pritožbo. Navajata, da toženec v pritožbi prvič izraža strinjanje z ožjim delom služnostne poti, prerekata pritožbene navedbe o pluženju snega in opozarjata, da je toženec glede dokazov s fotografijami snega prepozen. Pritrjujeta pa tožencu, da odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na strokovni podlagi.

6. Naknadno sta tožnika že po izteku pritožbenega roka vložila še vlogo, v kateri sta dostavila dokaze (fotografije snega). Ker je bila ta vloga vložena prepozno, se sodišče druge stopnje do nje ne opredeljuje.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na prenehanje stvarne služnosti zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, v katerih je bila stvarna služnost ustanovljena, in njene (delne) nekoristnosti (prvi odstavek 222. člena SPZ).1 Sodišče je ugotovilo, da se je po izgradnji betonske ograje („škarpe“) na parceli št. 1604/1, k. o. X dovozna pot bistveno razširila, kar tožencu omogoča lažji manever zavijanja pri dostopu do njegove nepremičnine. Zaključilo je, da je zaradi razširitve dovozne poti služnostna pot še vedno potrebna, vendar ne več v obstoječem obsegu. Zaradi dostopa večjih vozil, ki brez napora ne morejo dostopati do toženčeve nepremičnine in morebitnega spluženega snega ob rob dovozne poti, je služnostno pot (le) skrajšalo po dolžini za 8 metrov, kot je navedlo, je tako presodilo po lastnem preudarku.2

9. Pravdni stranki v pritožbi odločitev sodišča (po lastnem preudarku) utemeljeno izpodbijata. Tožnika utemeljeno navajata, da sta za ugotovitev potrebne dolžine in širine služnostne poti predlagala izvedbo dokaza s sodnim izvedencem cestno prometne stroke in demonstracijo uvoza in izvoza (večjega) vozila na kraju samem. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da dokončnega predloga za imenovanje sodnega izvedenca ni podala nobena stranka, saj je utemeljena pritožbena navedba tožnikov, da sta ustrezen dokazni predlog podala v I. točki tožbe na 3. strani. Predlagala sta tudi, da se služnostna pot (če bi sodišče ugotovilo, da je potrebna le v manjšem obsegu) omeji na potreben obseg, v širini in dolžini, kot bo to ugotovil sodni izvedenec. Med dokaznimi predlogi sta navedla dokaz s sodnim izvedencem. Tudi iz nadaljnjih navedb tožnikov je izhajalo, da se strinjata, da se radij ovinka ugotovi s sodnim izvedencem. Utemeljeno pa tožnika navajata tudi, da ju sodišče, ki navaja, da nista založila predujma za izvedenca, na plačilo predujma sploh ni pozvalo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je služnostna pot v zmanjšanem obsegu še vedno potrebna. V kakšnem obsegu (dolžine in širine) je služnostna pot še vedno potrebna, bi moralo sodišče glede na podan dokazni predlog ugotoviti (tudi) s pomočjo sodnega izvedenca, saj sta tožnika, na katerih je bilo dokazno breme dokazovanja nekoristnosti in bistveno spremenjenih okoliščin, kot je bilo že obrazloženo, za svoje trditve podala ustrezen dokazni predlog. Če sodišče oceni, da predlagani dokazni predlog oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni, ali da je neko dejstvo že dokazano, dokazov sicer ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev takšnega dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Ker sta torej tožnika pravočasno podala substanciran dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, bi ga sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine moralo izvesti, ne pa odločati na podlagi lastnega preudarka. Ker ga ni, ob zmotnem zaključku, da izvedenec ni bil (dokončno) predlagan, pa zavrnitve dokaznega predloga tudi ni ustrezno obrazložilo, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožnika v pritožbi nadalje utemeljeno navajata, da sta predlagala obravnavo na kraju samem in demonstracijo uvoza in izvoza večjega tovornega vozila (smiselno ogled na kraju samem). Sodišče prve stopnje tudi tega predlaganega dokaza ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj dokaznemu predlogu ni sledilo. Tudi takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče, namesto da bi izvedlo predlagan dokaz, odločilo po lastnem preudarku oziroma zavrnitve predlaganega dokaza ni obrazložilo.

12. Pri določitvi nove dolžine služnostne poti se je sodišče prve stopnje oprlo na videoposnetek (A39), izpoved toženca, da ga pri zavijanju ovira tudi sneg, in priložen elaborat (A20). Utemeljena je pritožbena navedba tožnikov, da se sodišče z zadevo ni celovito ukvarjalo. Natančen zaključek o širini in dolžini služnostne poti ni mogoč na podlagi videoposnetka cisterne, ki poizkuša zapeljati na toženčevo nepremičnino. Prav tako sodišče prve stopnje ustrezno ne pojasni, na kakšen način je prišlo do podatkov o dolžini večjih tovornih vozil in potrebni dolžini in širini služnostne poti, da bo lahko tudi največje tovorno vozilo dostopalo do gospodujoče nepremičnine. Utemeljena je tudi pritožbena graja, da toženec ni podal nobenih trditev, da pride do zožitve poti, kadar zapade sneg, izpoved stranke pa ne more nadomestiti izostale trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je preseglo toženčevo trditveno podlago, s tem nepravilno uporabilo določbe ZPP in kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP).

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila sporna stvarna služnost ustanovljena iz razloga možnosti neoviranega dostopa toženca do lastne nepremičnine preko nepremičnine v lasti tožnikov, posebej z večjimi vozili, ki zaradi premajhne širine dovozne poti ne morejo zapeljati na toženčevo pot, ne da bi zapeljali deloma tudi na nepremičnino tožnikov. Sporna služnostna pot omejuje tožnika pri izvrševanju lastninske pravice služečega zemljišča. Zaradi sporne stvarne služnosti morata tožnika na delu nepremičnine trpeti določena dejanja lastnika gospodujočega zemljišča in v naravi z njim ne moreta prosto razpolagati. Takšen poseg v lastninsko pravico tožnikov zato ne more temeljiti na pavšalni oceni in lastnem preudarku sodišča, v kolikšnem obsegu je služnostna pot še potrebna, ampak mora sodišče izvesti dokazni postopek in napraviti dokazno oceno, skladno z določbami ZPP, v konkretnem primeru ob že obrazloženem tudi z izvedencem, ki bo natančno izračunal radij zavoja za vsa vozila, ki dostopajo na toženčevo nepremičnino zaradi potreb gospodujočega zemljišča. 14. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo ter je delno odločalo mimo trditvene podlage strank, je storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi neizvedbe dokazov pa je posledično utemeljen tudi očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje večino predlaganih dokazov že izvedlo, pa vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje zaradi odprave storjenih kršitev določb postopka, ob upoštevanju trditvene podlage, izvesti predlagani dokaz s sodnim izvedencem cestno prometne stroke ter po potrebi dokaz z ogledom in demonstracijo uvoza in izvoza vozil oziroma eventuelno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Ob upoštevanju izvedenih dokazov bo moralo sodišče zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja napraviti celovito dokazno oceno, nato pa ponovno presoditi, ali je zaradi razširitve dovozne poti sporna služnostna pot še potrebna in če da, v kakšnem obsegu, ter svoje zaključke utemeljiti na dokazni analizi izvedenih dokazov.

16. Ker je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje stopnje razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP.) 1 Posledično pa je delno ugodilo tudi zahtevku na prepoved vznemirjanja lastninske pravice (II. točka izreka). 2 Ne gre za prosti preudarek po 218. členu ZPP.