Jedro

Prvostopenjski organ je sledeč 37. členu ZEN razpisal ustno obravnavo, na kateri je poleg poteka dosedanjega postopka udeležencem postopka (tudi tožniku) pokazal skico elaborata ter hkrati pojasnil, kateri podatki so bili uporabljeni za določitev predlagane meje. Tožnik zato ne more z uspehom uveljavljati neseznanitve z vsebino elaborata, ne glede na to, da mu (kot sam zatrjuje) ni bil nikoli vročen, hkrati pa sam še navaja, da vsebuje le tehnične skice z izmerami, iz česar bi se dalo sklepati, da je z njegovo vsebino seznanjen.

Izpodbijana odločba vsebuje vse predpisane sestavine, kot to določa ZEN, saj so v njenem izreku navedene parcela, katere meja se evidentira kot urejena, in sosednje parcele, priložen pa je tudi grafični prikaz evidentirane meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami ter vpisanimi parcelnimi številkami, njena obrazložitev pa vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP v 214. členu.

Tožnik je po tem, ko je (sicer) vložil predlog za ureditev meje pri Okrajnem sodišču v Trebnjem, predlog umaknil in je sodišče postopek ustavilo, to pa pomeni, da se kot urejena meja evidentira predlagana meja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 02112-334/2008-25 z dne 5. 10. 2010, je prvostopni organ odločil, da se odločba, št. 02112-334/2008-7 z dne 16. 4. 2009, nadomesti s to odločbo (1. točka izreka), da se v katastrski občini … kot urejena evidentira meja parcele 1060/9 s sosednjimi parcelami 1060/5, 1060/6 in 1313 (2. točka izreka) in odločil, da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tega akta. V obrazložitvi je navedel, da je A.A. po pooblaščenem geodetskem podjetju vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje parc. št. 1060/9 s sosednjimi parcelami 1060/5, 1060/6 in 1313. Zahtevi je bil priložen elaborat. Z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo je organ ugotovil, da je A.A. lastnik parc. št. 1060/9. V postopku so sodelovali poleg lastnika parc. št. 1060/9 še tožnik (lastnik parc. št. 1060/5), B.B. (lastnik parc. št. 1060/6) ter Občina Trebnje (lastnica parc. št. 1313). Iz elaborata je razvidno, da je bila vsem navedenim zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Organ je še ugotovil, da ni razlogov za zavrženje vloge po 35. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje je podal A.A., Občina Trebnje, tožnik in B.B. pa se s predlagano mejo nista strinjala. Organ je zato razpisal ustno obravnavo po 37. členu ZEN. Iz zapisnika ustne obravnave z dne 15. 12. 2008 je razvidno, da je tudi po ustni obravnavi del meje parc. št. 1060/9 s parcelama 1060/5 in 1060/6 ostal sporen, ker se tožnik in B.B. nista strinjala s potekom predlaganega dela meje, dogovora o drugačnem poteku meje, ki še vedno ne bi odstopal od podatkov zemljiškega katastra, pa ni bilo moč doseči. Organ je zato poslal tožniku in B.B. poziv, da v roku 30 dni začneta sodni postopek ureditve meje z opozorilom na posledice, če tega ne bosta storila. Po poteku tega roka je bilo glede na rezultat opravljenih poizvedb na Okrajnem sodišču v Trebnjem ugotovljeno, da sodni postopek ni bil sprožen. Zato je nastopila fikcija po četrtem odstavku 39. člena ZEN. Organ je nato izdal odločbo z dne 16. 4. 2009, zoper katero je vložil pritožbo tožnik. Po njenem preizkusu je organ ugotovil, da je upravičena in je dopolnil postopek tako, da je vlagatelja zahteve pozval k dopolnitvi elaborata, ker ni vseboval vseh podatkov iz 30. člena ZEN. V zbirki listin geodetske uprave se namreč nahajajo podatki o izvedenem postopku spremembe meje med parcelama 1060/9 in 1060/5 iz leta 1927 (IDPOS 2151), za katere v elaboratu ni razvidno, ali so bili preverjeni z vidika pomembnosti za ugotovitev poteka meje, kar bi po 30. členu ZEN morali biti. Elaborat je bil dopolnjen 6. 7. 2009. V dopolnjenem elaboratu je ob upoštevanju podatkov IDPOS 2152 prišlo do sprememb v poteku predlaganega dela meje parc. št. 1060/9 s sosednjima parcelama 1060/5 in 1313. Na mejni obravnavi 23. 6. 2009 se tožnik s potekom na novo predlaganega dela meje parc. št. 1060/9 s sosednjo parc. št. 1060/5 ni strinjal, pokazal je svojo mejo, podpis zapisnika pa je odklonil. Zaradi nestrinjanja je organ ponovno razpisal ustno obravnavo, na kateri je bilo ponovno ugotovljeno, da je del meje med parc. št. 1060/9 in 1060/5 ostal sporen. Organ je nato ponovno 18. 9. 2009 tožniku poslal pisni poziv, da začne sodni postopek ureditve meje v tam navedenem roku. Organ je nato prejel obvestilo, da je bil sodni postopek sprožen, zaradi česar je s sklepom z dne 30. 10. 2009 postopek prekinil do odločitve v postopku pred Okrajnim sodiščem, N 13/09. Na poizvedbo upravnega organa o poteku postopka je sodišče sporočilo, da je postopek, N 13/09 zaključen zaradi umika vloge predlagatelja (tožnika v tem upravnem sporu), nihče od nasprotnih udeležencev pa postopka ni nadaljeval. Prvostopni organ je zato odločil na podlagi podatkov elaborata in izvedenega postopka. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je meja vezana na katastrsko mejo in stranke drugačne meje ne morejo pokazati. Če se stranka z mejo ne strinja, lahko sproži sodni postopek ureditve meje. V postopku evidentiranja urejene meje se ne odloča o površini parcele, se pa lahko ta spremeni zaradi natančnejše določitve meje. Kot dokaz v konkretnem primeru je uporabljen elaborat, ki ga je izdelalo A., ki je vpisano v imenik geodetskih podjetij pri Inženirski zbornici in je pooblaščeno za opravljanje geodetskih storitev v skladu z Zakonom o geodetski dejavnosti in tako že po zakonu razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Organ zato v pravilnost odločitve ne dvomi.

Tožnik je v tožbi navedel, da je organ določil mejo, ki bistveno odstopa od starih mejnikov, kar je narobe. V postopku je bilo postavljenih več predlogov, med drugim tudi od tožnika in geodeta A. iz elaborata z dne 3. 5. 2007, po sedanjih končnih meritvah pa meja poteka z več kot 10 % odstopanjem od mejnikov in odmer, narejenih s strani geodeta 3. 5. 2007. Še vedno (tudi po končanem pritožbenem postopku) ni znano, iz kakšnih razlogov in na podlagi katerih opornih točk je geodet lahko določil takšno mejo. Čeprav toženka kvalificira primer kot sporen in s tem napotuje na nepravdni postopek za določitev meje, pa ne gre za sporno površino, ampak na podlagi česa je geodet določil posamične mejnike. Podlaga za geodetsko ureditev je seveda stanje v naravi (stanje dejanskih mejnikov), poleg upoštevanja uradnih evidenc. Geodet mora praktično upoštevati vso zgodovino, lego starih mejnikov, kar niti ni bilo sporno, ker jih je tožnik pokazal, vidne so bile celo jame odstranjenih mejnikov. Organ pa je izdal odločbo na podlagi podatkov pooblaščenega geodeta, ne da bi sam presodil, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Iz odločbe pa ni razvidno, kaj je bila podlaga za določitev nove meje. Šlo tudi ni za izravnavo meje. Tožnik je podal tudi pripombe v tej smeri, ki pa jih geodet ni upošteval. Geodet je na mejni obravnavi tudi omenil, da naj bi se parcela nekoliko zarotirala, kar pa ni možno, ker bi se potem moralo rotirati celo območje. Sama parcela pa ni spremenila niti pozicije, niti lege, ni prišlo niti do udorov na območju. Tožnik meni, da je geodet sledil le interesom A.A. in se ni držal obveznih navodil pri določanju meje. Iz odločbe tudi ni razvidno, ali je za določitev novih mejnih točk geodet uporabil stare točke mejnikov ali je skice iz uradne evidence prenašal v naravi. To seveda ne pomeni, da je zaradi takšne nepravilne meritve posledica sporno območje, ki bi ga moral tožnik sedaj uveljavljati v sodnem postopku. Celo A.A. je na ustni obravnavi 16. 9. 2009 povedal, da bo v primeru sodnega spora pokazal, kje je bila včasih meja in da ta delno odstopa od katastra. To dokazuje, da je dejanska meja dejansko odstopala od katastra. Ker ni jasna podlaga in kriterij za sedanjo ureditev meje, odločba nima odločilnih razlogov, materialno pravo pa je napačno uporabljeno, saj bi moral geodet upoštevati tudi predhodno mejo oziroma obstoječe mejnike. Organ tožniku tudi nikoli ni dostavil elaborata, sicer je pa elaborat samo tehnična skica nekakšnih izmer, iz katere tudi niso razvidni razlogi. Tožniku tako ni bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in mu je bila kršena ustavnopravno zavarovana kategorija pravice do sodnega varstva. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, v celoti razveljavi ali odpravi odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranke z interesom A.A., B.B. in Občina Trebnje na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno postopanje prvostopnega organa v postopku evidentiranja urejene meje in posledično izdana odločba o evidentiranju urejene meje parc. št. 1060/9 s sosednjimi parcelami 1060/5 (katere lastnik je tožnik), 1060/6 in 1313. Postopek urejanja in evidentiranja meje ureja III. poglavje ZEN, ki v 26. členu kot strokovno podlago za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje opredeljuje elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave (29. člen). V elaboratu je vsebovan predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru, in zapisnik mejne obravnave. Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Če se meja, ki so jo pokazali lastniki parcel, razlikuje od predlagane meje, vsebuje elaborat ureditve meje tudi prikaz poteka pokazane meje (drugi odstavek 29. člena ZEN). Pred izvedbo mejne obravnave pridobi geodetsko podjetje med drugim zemljiškokatastrske podatke, potrebne za ureditev meje (prvi odstavek 30. člena), lahko brez sodelovanja lastnikov opravi meritve in opazovanja na kraju samem, zlasti zato, da ugotovi potek meje po podatkih zemljiškega katastra; za to ugotovitev se uporabijo zadnji vpisani podatki o parcelah, ali podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Iz elaborata ureditve meje mora biti razvidno, katere podatke je geodetsko podjetje uporabilo za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra (drugi odstavek 30. člena ZEN).

Iz podatkov spisa oziroma natančneje iz zahteve za evidentiranje urejene meje, h kateri je bil priložen elaborat (z zapisnikom o opravljeni mejni obravnavi), izhaja, da je geodetsko podjetje oziroma pooblaščeni geodet pri ugotovitvi poteka meje uporabil podatke katastrskega načrta v merilu 1 : 2880 ter podatke o spremembi meje med parcelama 1060/9 in 1060/5 iz leta 1927 (IDPOS 2152) iz zbirke listin zemljiškega katastra, kar pomeni, da je uporabil pravilne podatke in sicer so bili to zadnji vpisani podatki o parcelah ter podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra, kot mu nalaga drugi odstavek 30. člena ZEN. Tožnikova trditev, da ni jasno, iz katerih razlogov in na podlagi katerih opornih točk je geodet določil mejo, da ni upošteval zgodovine in lege starih mejnikov, ter, da ni jasno, na podlagi katerih podatkov je določil mejo, tako ne drži. Po prejemu zahteve (ki je vsebovala vse predpisane sestavine – 35. člen ZEN) in po ugotovitvi, da je meja (glede na zapisnik mejne obravnave) ostala sporna, je organ, sledeč 37. členu ZEN, razpisal ustno obravnavo, na kateri je poleg poteka dosedanjega postopka organ udeležencem postopka (tudi tožniku) pokazal skico elaborata ter hkrati pojasnil, kateri podatki so bili uporabljeni za določitev predlagane meje. Tožnik zato tudi ne more z uspehom uveljavljati neseznanitve z vsebino elaborata, ne glede na to, da mu (kot sam zatrjuje) ni bil nikoli vročen, hkrati pa sam še navaja, da vsebuje le tehnične skice z izmerami, iz česar bi se dalo sklepati, da je z njegovo vsebino seznanjen, posledično pa zato tudi niso bile podane zatrjevane kršitve pravil postopka. Ne glede na povedano pa sodišče še dodaja, da bi tožnik kot stranka postopka lahko pregledoval dokumente zadeve ves čas postopka, če bi to želel (82. člen ZUP). Tudi izpodbijana odločba vsebuje vse predpisane sestavine, kot to določa ZEN, saj so v izreku izpodbijane odločbe navedene parcela, katere meja se evidentira kot urejena, in sosednje parcele, priložen pa je tudi grafični prikaz evidentirane meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami ter vpisanimi parcelnimi številkami (tretji odstavek 40. člena ZEN), njena obrazložitev pa vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP v 214. členu. Tožnik sicer še vedno vztraja, da je dejanska meja odstopala od katastra (kar po njegovem mnenju potrjuje tudi izjava A.A. na ustni obravnavi 16. 9. 2009) in je zato urejena meja določena napačno, vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve v obravnavanem primeru. Tožnik je namreč po tem, ko je (sicer) vložil predlog za ureditev meje pri Okrajnem sodišču v Trebnjem, predlog umaknil in je sodišče postopek ustavilo, to pa pomeni, da se kot urejena meja evidentira predlagana meja (šesti odstavek 39. člena ZEN). Tako pa je organ tudi odločil. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.