Jedro

Uresničevanje pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS zahteva procesno sposobnega subjekta, ki razume svoj procesni položaj in je tudi sposoben aktivno ravnati v smeri zaščite svojih pravic, kar za posameznika, ki je duševno bolan, ni mogoče trditi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, plačilni nalog št. 90217764 z dne 11. 11. 2008 se razveljavi ter se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Celje (prekrškovni organ) je dne 11. 11. 2008 S. K. izdala plačilni nalog, št. 90217764, zaradi prekrškov po šestem odstavku 190. člena in po devetem odstavku 197. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter mu izrekla globo v višini 580,00 EUR. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom ZSV 780/2009 z dne 29. 5. 2009 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrglo. Zoper ta sklep je storilec vložil pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Celju s sklepom PRp 716/2009 z dne 7. 5. 2010 kot prepozno zavrglo.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev prvega odstavka 51. člena Zakona o prekrških (ZP-1), druge alineje prvega odstavka 124. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ZP-1, drugega odstavka 155. člena ZP-1 ter 22. in 25. člena Ustave RS. Predlaga razveljavitev izpodbijanega plačilnega naloga in vrnitev zadeve prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so policijske postaje iz različnih krajev v Sloveniji storilcu izdale več plačilnih nalogov zaradi kršitev javnega reda in miru ter cestnoprometnih prekrškov. Storilec je v nekaterih primerih vložil zahtevo za sodno varstvo. Opozarja, da je bila zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Ljubljana št. 93015917 z dne 30. 5. 2009 vložena na zelo neobičajen način, v primeru plačilnega naloga Policijske postaje Celje št. 89909640 z dne 2. 10. 2008 pa je sodišče zaradi naslovnikovih groženj imelo težave z vročanjem pisanj. Te okoliščine naj bi po mnenju tožilke nakazovale na vprašanje storilčeve prištevnosti. Vrhovna državna tožilka se sklicuje tudi psihiatrično mnenje spec. psih. B. G. z dne 17. 5. 2010, iz katerega izhaja, da je bil od leta 2003 storilec že večkrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici zaradi poslabšanj bipolarne afektivne motnje in depresivnega stanja. V letih 2007 in 2008 je bil občasno pregledan, v letu 2009 pa dvakrat hospitaliziran, vendar je z oddelka pobegnil. Pod vplivom bolezni je bil na meji obvladljivosti, v mišljenju paranoidno in megalomansko naravnan, tako da ni realno presojal situacij, prihajal je v konflikte z ljudmi in napravil več prekrškov. Storilec je bil 14. 4. 2010 ponovno hospitaliziran zaradi depresivnega stanja v sklopu bipolarne afektivne motnje. Glede na povedano je po mnenju vrhovne državne tožilke vprašljiva tudi storilčeva procesna sposobnost. 5. Za presojo utemeljenosti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila v obravnavani zadevi prekršena določba o neprištevnosti iz 29. člena KZ-1 v zvezi z 8. členom ZP-1, je odločilna ugotovitev, ali je bila pri storilcu v času izvršitve očitanih prekrškov izključena prištevnost zaradi pomanjkanja njegove zavestne in/ali voljne sestavine. Storilčeva prištevnost je pogoj za oblikovanje njegove krivde oziroma odgovornosti za prekršek (9. člen ZP-1), neprištevnost pa odgovornost za prekršek izključuje (8. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

6. Vrhovna državna tožilka opozarja tudi na pomanjkanje storilčeve procesne sposobnosti. Uresničevanje pravic iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva ) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS zahteva procesno sposobnega subjekta, ki razume svoj procesni položaj in je tudi sposoben aktivno ravnati v smeri zaščite svojih pravic, kar za posameznika, ki je duševno bolan, ni mogoče trditi. Če obdolženec začasno duševno zboli ali pri njem nastane začasna duševna motnja, zakon predvideva prekinitev postopka o prekršku (prvi odstavek 124. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ZP-1).

7. Če nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavi. Glede na vsebino priloženega psihiatričnega mnenja spec. psihiatrije B. G., dr. med, z dne 17. 5. 2010 obstaja po oceni Vrhovnega sodišča precejšen dvom o storilčevi zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti oblast nad svojim ravnanjem v času storitve očitanih prekrškov (

11. 11. 2008) , kot tudi o njegovi sposobnosti nastopati v postopku kot aktivni subjekt. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani plačilni nalog razveljavilo ter vrnilo zadevo Policijski postaji Celje v novo odločanje.(1)

8. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti, ali je bil storilec v času storitve prekrškov pod vplivom bipolarne afektivne motnje oziroma ali je bil v času storjenih prekrškov zmožen razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja (neprištevnost). Prav tako bo potrebno ugotoviti, ali je bil storilec sposoben nastopati kot subjekt postopka o prekršku ter o zadevi ponovno odločiti.

Op. št. (1): Prim. tudi odločbe VS RS IV Ips 36/2009 z dne 20. 10. 2009, IV Ips 109/2010 z dne 15. 6. 2010 in IV Ips 131/2010 z dne 15. 7. 2010.