Jedro

Obstoj grožnje državnega organa iz 5. člena ZDen ni izključen samo zaradi prisilnega značaja izvršilnega postopka, ki je tekel proti predlagatelju kot dolžniku, zaradi izterjave zapadlih davčnih obveznosti. Za poravnavo davščin z izročitvijo zemljišča v družbeno lastnino izven izvršilnega postopka je bila namreč potrebna svobodna volja davčnega zavezanca. Prisiljevanje k podpisu take izjave z narekovanjem cenitve zemljišča, z grožnjami z zaporom in drugimi pritiski pa lahko pomeni izpolnitev okoliščin iz 5. člena ZDen, s tem pa utemeljenost zahteve za denacionalizacijo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se spremeni in se pritožba nasprotne udeleženke Republike Slovenije, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljevi zahtevi in odločilo, da se nepremičnina parcela št. 630/35 vložek št. 127 k.o... vrne v last in posest predlagatelju, pri čemer je zavezanka za vrnitev Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Istočasno je bilo predlagatelju naloženo, da mora v petnajstih dneh vrniti nasprotni udeleženki prejeto kupnino v znesku 478.032,00 SIT z obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti sklepa do plačila, po obrestni meri, ki velja za tolarske vloge na vpogled, glavnica pa se valorizira glede na rast drobnoprodajnih cen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi nasprotne udeleženke in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo. Ko je revizijsko sodišče reševalo revizijo predlagatelja proti takšni odločitvi, je sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

Sodišče druge stopnje je v ponovljenem odločanju ponovno ugodilo pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je predlog za denacionalizacijo zavrnilo. Predlagatelj je prepustil sporno nepremičnino zaradi poravnave zapadlih davščin. Temeljni zakon o družbenem prispevku in davkih iz leta 1952 in uredba, izdana na njegovi podlagi z obema kasnejšima spremembama, niso predpisi iz 3. ali 4. člena Zakona o denacionalizaciji. Pravni posel, sklenjen na podlagi omenjenih predpisov, ne more biti podlaga za denacionalizacijo. Določbe 5. člena Zakona o denacionalizaciji ni mogoče uporabiti neodvisno od 4. člena navedenega zakona. Če pa bi bila na mestu uporaba določbe 5. člena omenjenega zakona, pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sklepa sodišča prve stopnje o tem, da je nad predlagateljem bil izvajan psihični pritisk z grožnjo z zaporom.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga revizijo predlagatelj, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo spremembo z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sklepa sodišča prve stopnje. Uporaba določbe 5. člena Zakona o denacionalizaciji ne vodi v neposredno povezavo z določbo njegovega 4. člena. Vsi predpisi, pomembni za presojo, so bili sprejeti do uveljavitve Ustave iz leta 1963 in torej časovno sodijo v krog predpisov iz 4. člena zakona. Sodišče druge stopnje ni sledilo navodilom revizijskega sodišča in je znova odločilo v nasprotju s stališčem, ki ga je revizijsko sodišče nakazalo v svoji razveljavitveni odločitvi. Glede na podobne primere, v katerih je zahtevam za denacionalizacijo bilo ugodeno, bi ob rešitvi, kakršna je sprejeta, bila kršena predlagateljeva ustavna pravica do enakosti pred zakonom.

Nasprotni udeleženki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Izhodišče izpodbijanega sklepa je v ugotovitvi, da zatrjevana grožnja in pritisk pri podržavljenju sporne nepremičnine nista odločilnega pomena. Prepustitev nepremičnine naj bi bila izvedena odplačno - z njo so bile plačane zapadle davščine - zaradi česar naj bi ne bilo mogoče uporabiti določbe 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS št. 27/91).

Opisano izhodišče sicer ne najde Temeljnega zakona o družbenih prispevkih in davkih (Uradni list FLRJ 1/5-52) in kasnejše uredbe o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uradni list FLRJ št. 42/62 z dne 9.10. 1962) med predpisi, navedenimi v 3. členu ZDen. Vendar pa sta oba predpisa izdana pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963, kar ju povezuje z določbo 4. člena ZDen. V času podržavljenja nepremičnine - že po uveljavitvi Ustave iz leta 1963 - sta namreč predpisa še veljala, podržavljenje pa je bilo opravljeno na njuni podlagi. Vendar pa se ni mogoče strinjati s stališčem, da določbe 5. člena ZDen o grožnji ob podržavljenju nepremičnine ni mogoče uporabiti samo zato, ker je z nepremičnino predlagatelj plačal zapadle davke in ker naj bi podržavljenje zato ne bilo izvršeno neodplačno.

V obravnavanem primeru uporabo določbe 5. člena ZDen pogojuje prisilni značaj izvršilnega postopka, ki je bil v teku proti predlagatelju kot dolžniku zapadlih davčnih obveznosti. Grožnje državnega organa iz 5. člena ZDen samo zaradi prisilnega značaja izvršilnega postopka še ni mogoče izključiti (glej razloge sklepa revizijskega sodišča z dne 14.4.1994). Izvršilni postopek bi mogel biti izveden na več načinov, med drugim z rubežem premičnin ali prisilno prodajo nepremičnin, torej tudi sporne nepremičnine. Možnost poravnave davščin z izročitvijo zemljišča v družbeno lastnino pa je bila predvidena le s stališča svobodne volje davčnega zavezanca.

Prisiljevanje k podpisu ustrezne izjave z narekovanjem cenitve zemljišča in v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenimi grožnjami z zaporom in drugimi pritiski lahko pomeni izpolnitev okoliščin iz 5. člena ZDen, s tem pa utemeljenost denacionalizacijske zahteve - in sicer ne glede na stališče izpodbijanega sklepa, da je bila nepremičnina podržavljena zaradi plačila davščin. V tem okviru so tudi odvečni razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na časovne omejitve iz 3. in 4. člena ZDen, ki naj veljajo tudi za 5. člen ZDen. V navedenih razlogih citirane nekatere odločbe revizijskega sodišča, ki naj bi vsebinsko bile enake obravnavani zadevi, so s stališča pravne razlage s to zadevo le delno primerljive.

Sodišče druge stopnje je torej napak štelo, da vprašanje grožnje ni odločilnega pomena. Ne glede na dejstvo izvršilnega postopka zaradi zapadlih davkov se je predlagatelj za poravnavo davkov z odstopom zemljišča veljavno (s stališča presoje po 5. členu ZDen) lahko le prostovoljno odločil. Vse ostalo bi moglo biti izpeljano le v okviru zakonitih postopkov. V ponovnem odločanju je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi tiste razloge prvostopne odločitve, ki se nanašajo na obstoj dejstev, ki potrjujejo, da je podržavljenje sporne nepremičnine bilo opravljeno v pogojih 5. člena ZDen. Ugotovilo je, da so razlogi sodišča prve stopnje "v zvezi z vprašanjem grožnje jasni in izčrpni".

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 395. člena ZPP) treba izpodbijano odločitev spremeniti z zavrnitvijo pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje in z njegovo potrditvijo.