Jedro

Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. S tem je izpolnjen dejanski stan po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je sodišče tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede zneska 482,42 EUR spremeni tako, da se znesek zniža na 397,30 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2013 in št. ... z dne 27. 9. 2012 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami: lahko psihično delo, brez vsiljenega ritma, ne na normo in samo v dnevnih izmenah s polnim delovnim časom od 18. 9. 2012 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici do nadomestila za invalidnost, višini in izplačevanju odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. V delu, ko tožnica uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter z II. drugo točko izreka naložilo tožencu, da je dolžan tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 482,42 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnica in toženec in sicer tožnica zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, toženec pa zoper stroške postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožnica navaja, da je dala pripombe na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Ni se strinjala, da njene ortopedske težave niso takšne narave, da ni mogoče tudi zaradi navedenih težav ugotoviti invalidnosti. Ima že vrsto let bolečine po celem hrbtu, celem križu in levi rami. Meni, da te zdravstvene težave vplivajo na opredelitev invalidnosti, skupaj s psihičnimi težavami pa je primerna invalidska upokojitev. Sodišče je napačno sledilo izvedenskemu mnenju v delu glede datuma, od katerega tožnici priznava III. kategorijo invalidnosti. Tožnica je zahtevala, da se ji priznajo pravice od 27. 3. 2012 od psihiatričnega izvida dalje.

4. Toženec v pritožbi navaja, da sta bili s I. točko izreka izpodbijani odločbi toženca res odpravljeni, vendar pa je sodišče v četrtem odstavku I. točke izreka zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek v delu, v katerem uveljavlja I. kategorijo. Toženec se ne strinja, da je sodišče tožnici priznalo stroške v celoti in da ugotavljanje I. kategorije invalidnosti ni povzročilo dodatnih stroškov. Sklicuje se na 154. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in poudarja, da je glede na to, da je tožnica uveljavljala I. kategorijo invalidnosti, sodišče pa jo je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, uspela le z manjšim delom. Zato bi morala nositi tudi del stroškov postopka.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa tožnica in toženec ne navajata. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo glede stroškov postopka, ker je stroške postopka odmerilo in priznalo tožnici skupaj z DDV, čeprav tožničina pooblaščenka ni zavezanka za plačilo DDV.

7. K pritožbi tožnice V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 3. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 9. 2012, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ta v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 1. alineji drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pa se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

9. Iz listinske dokumentacije izhaja, da sta v predsodnem postopku tožničino delovno zmožnost najprej presojali invalidska komisija I. stopnje dne 18. 9. 2012 in dne 7. 2. 2013 še invalidska komisija II. stopnje, ki je menila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno delovno zmožnost. Iz obrazložitve izhaja, da gre pri tožnici, ki je bila že večkrat predstavljena invalidski komisiji I. in II. stopnje in pri njej ni bilo ugotovljene invalidnosti, za degenerativne spremembe ledvene hrbtenice in za burzitis leve rame, brez znakov za okvaro tetiv rotatorne manšete. Dobila je ustrezno medikamentozno in fizikalno terapijo, vendar izboljšanja ni navajala. Psihiater na zadnjem pregledu marca 2012 meni, da gre pri tožnici za pomembno psihogeno nadgradnjo telesne simptomatike in slabo prilagoditveno sposobnost. CT glave je brez posebnosti, julija 2012 je tožnica v psihičnem statusu jasne zavesti, nestrpna, orientirana, psihomotorno slabše razgibana. Prisotna je blaga anksiozna in depresivna motnja, brez psihotične simptomatike. Ni globlje depresivnosti in tudi ni suicidalnih misli. Pri osebnem pregledu na invalidski komisiji I. stopnje 18. 9. 2012 ni bilo mogoče oceniti funkcije gibal in podati realne funkcionalne ocene, ker je tožnica pri pregledu zadrževala gibe.

10. Glede na izpoved tožnice in vrsto izvidov, ki se nahajajo v spisu, je sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožnice in izvedlo še dokaz z izvedenskim organom Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. v sestavi specialista ortopeda in specialistke psihiatrije. Po proučitvi dokumentacije in opravljenega osebnega pregleda, je bil izvedenski organ v takšni sestavi mnenja, da zdravstveno stanje tožnice pogojuje invalidnost III. kategorije, ker je s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lahko psihično delo v polnem delovnem času, brez vsiljenega ritma, ne na normo in ne samo v dnevnih izmenah od 13. 3. 2013 dalje. Oba specialista sta soglašala, da glavnina tožničinih težav sodi v okolje psihiatrične stroke in da gre pri njej za kronični bolečinski sindrom v kontekstu dejstva, da ni zaposlena že od leta 1996. Glede na pripombe tožnice in toženca, ko je tožnica vztrajala pri I. kategoriji invalidnosti in se sklicevala na izvid psihiatrične bolnišnice C. z dne 27. 3. 2012, toženec pa, da pri tožnici ni invalidnosti, je sodišče prve stopnje specialistko psihiatrije še zaslišalo. Ta je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnila, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Vse razloge za takšno mnenje je izvedenka tudi podrobno pojasnila tako zdravstvene kot druge razloge, ki obstajajo na strani tožnice ter hkrati pojasnila, da pri tožnici obstajajo številni dejavniki, ki kažejo na anksioznost ter tudi depresijo, ki pa ni globoka in kot kumulativni dejavnik otežuje hitro delo in nočno delo. Sicer pa sta oba izvedenca pri oceni tožničine delovne zmožnosti upoštevala fibromialgijo kot psihosomatsko motnjo in pogoje pri delu oziroma omejitve, ki se sicer priporočajo za to obolenje in sicer lahko fizično delo, brez vsiljenega ritma, ne na normo in samo v dnevnih izmenah. Ponoči tožnica ne sme delati zaradi ponavljajoče depresivne motnje.

11. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo kot prepričljivo, podprto z medicinsko dokumentacijo ter na ta način objektivizirano, vključno glede datuma ugotovljene invalidnosti. Izvedenka je glede datuma ugotovljene III. kategorije invalidnosti izrecno pojasnila, da so pri tožnici omejitve pri delu potrebne od ocene na invalidski komisiji I. stopnje, to je od 18. 9. 2012. Tedaj je bila tožnica tudi celostno osebno pregledana zaradi vseh zdravstvenih težav, vključno psihičnih težav. Razen tega pritožba ne navaja razlogov, zakaj naj bi bil izvid z dne 27. 3. 2012 ključnega pomena za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti že od tega dne dalje.

12. K pritožbi toženca O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP in tožnici, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, priznalo potrebne stroške v celoti, ker je uspela z odpravo odločb toženca, glede ugotavljanja I. kategorije invalidnosti pa niso nastali dodatni stroški. V obravnavanem primeru ni razloga, da sodišče ne bi priznalo tožnici stroške v takšnem obsegu. Ni pa sodišče prve stopnje imelo podlage za obračun DDV, saj tožničina pooblaščenka ni zavezanka za plačilo DDV.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe. Pritožbi toženca pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede zneska 482,42 EUR v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek znižalo na 397,30 EUR.