Jedro

Navedba v sklepu o prenehanju delovnega razmerja, da bo tudi ostalim delavcem pri toženi stranki postopoma delo prenehalo, kar se je tekom sodnega postopka izkazalo za resnično, še ne pomeni, da pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev ni potrebno medsebojno primerjati vseh delavcev, ki jih je mogoče medsebojno razporejati z zakonom. Če delodajalcu ni potrebno sprejeti programa razreševanja trajno presežnih delavcev, mora biti iz posameznega sklepa o prenehanju delovnega razmerja točno razvidno, kateremu delavcu in kdaj bo delovno razmerje prenehalo, sicer tak sklep ni zakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se v celoti razveljavi sklep tožene stranke št. 1-T/2000 z dne 21.4.2000 in sklep tožene stranke št. 2-T/2000 z dne 26.6.2000 glede prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov in ugotovi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja neprekinjeno od 1.6.1995 dalje, kar je dolžna tožena stranka vpisati v delovno knjižico in ji izplačati razliko med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemala, kot če bi delala, vse za čas od izdaje izpodbijanih sklepov do ponovnega izplačila prve polne plače po pogodbi o zaposlitvi, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti vsakokratne razlike v plači ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. V 2. točki izreka je sklep tožene stranke z dne 21.4.2000 in v zvezi s tem sklep z dne 26.6.2000 pod točko 3 razveljavilo v besedilu: "mesečne plače" in nadomestilo z besedami "njene povprečne plače v zadnjih 3 mesecih", pod točko 4 pa sklep razveljavilo v besedilu "v višini 70% povprečne plače" in nadomesti z besedilom "v višini 80% plače tekočega meseca". V točki 3 izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje višje sodne odločbe do plačila. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin zmotno sklepalo, da na strani tožene stranke obstojajo pogoji za izvedbo postopka tehnoloških viškov za toženo stranko, pri čemer je sodišče prve stopnje spregledalo vrsto okoliščin in predloženih dokazov, ki jasno kažejo na to, da gre na strani tožene stranke za načrtno praznjenje družbe, tako glede delavcev kot tudi premoženja, vse z enim namenom in sicer izigranjem in šikaniranjem tožnice. Opozarja, da je delovno razmerje prenehalo samo tožnici kot tehnološkemu višku, ostalim zaposlenim delavcem pa je lastnik in poslovodja družbe priskrbel drugo zaposlitev v okviru subjektov, katere obvladuje, tako da v tej smeri vsekakor ne obstojajo organizacijski oziroma kadrovski razlogi, kot jih zatrjuje sodišče. V zvezi s strokovno izobrazbo tožnice in ostalih delavcev je sodišče sprejelo napačno odločitev, da primerjava tožnice z delavci ne bi bila mogoča, pri čemer sodišče v zvezi z izobrazbo ostalih delavcev ni izvedlo nobenega dokaza, tako da taka odločitev (da ima delavec K. zadostno izobrazbo) temelji na spekulativnem sklepanju, ki pa ne more biti podlaga za tako stališče sodišča. Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi listin v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

Po določbi 1. odst. 19. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur.l. RS št. 10/98); enako določa tudi 1. odst. 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so bili pri toženi stranki zaposleni trije delavci in sicer tožnica, F. K., ki naj bi se po navedbah tožnice kasneje zaposlil v D., d.o.o. in Č. A., sin lastnika. Iz sklepa, na podlagi katerega je tožnici prenehalo delovno razmerje, ni razvidno, na podlagi katerih kriterijev je delodajalec primerjal zgoraj navedene delavce oziroma ali je primerjal tiste, ki jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, da je bilo temu tako, ni predložila sistemizacije delovnih mest oziroma drugega dokazila, na podlagi katerega bi bilo razvidno, kakšni pogoji se pri toženi stranki zahtevajo za zasedanje posameznih delovnih mest. Tako ni mogoče preveriti, da bi bila odločitev tožene stranke, da samo tožnici preneha delovno razmerje, zakonita. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili pri toženi stranki izkazani ekonomski razlogi za ugotavljanje trajno presežnih delavcev, saj delodajalec lahko vedno organizira svojo dejavnost tako, da zniža stroške poslovanja (npr. ukine d.o.o. in posluje kot samostojni podjetnik posameznik), vendar pa na podlagi doslej ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bila primerjava med zaposlenimi delavci v skladu z zgoraj citirano določbo kolektivne pogodbe.

Ne gre prezreti, da iz navedenega sklepa z dne 21.4.2000 izhaja, da bo delovno razmerje postopno prenehalo tudi drugim delavcem, ker se bo dejavnost družbe preusmerila. Vendar pa odločitev tožene stranke ne more biti zakonita iz razloga, ker je le predvideval, da bo delovno razmerje prenehalo tudi drugim delavcem (kar se je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sicer tudi izkazalo). Že takrat, ko se posameznim delavcem izda sklep o prenehanju delovnega razmeja zaradi tehnoloških presežkov, mora biti povsem jasno, kateremu delavcu in na podlagi katerega kriterija bo delovno razmerje prenehalo. Zato navedba, da bo tudi drugim delavcem delovno razmerje prenehalo, ne more nadomestiti dolžnosti delodajalca, da v skladu z določbo kolektivne pogodbe primerja vse tiste delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom.

Iz predloženih sklepov tožene stranke ne izhaja, da bi bila primerjava delavcev izvedena v skladu s kolektivno pogodbo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pridobi od tožene stranke sistemizacijo delovnih mest ter ugotovi, kakšne pogoje so izpolnjevali vsi trije zaposleni delavci pri toženi stranki. Predvsem naj preveri, kateri pogoji so veljali za zasedbo delovnega mesta pomožnega delavca, ki ga je zasedala tožnica. Po tako dopolnjenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o tožbenem zahtevku in stroških postopka.