Jedro

Vrhovno sodišče je pri odločanju o tem, kateri postopek bo prekinilo, upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi izredni pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki (zadnji odstavek 402. člena ZPP). Pri tem je najprej preizkusilo, ali je revizija sploh dovoljena in ker je ugotovilo, da ni, ni našlo razlogov za prekinitev postopka v zvezi z revizijo.

Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Po 39. členu ZPP je za zagotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na vrednost glavnega zahtevka. Tožnica v tožbi uveljavlja dva zahtevka, ki se ne opirata na isto dejansko in pravno podlago, zato se njuna vrednost ne sešteva, marveč je treba po drugem odstavku 44. člena ZPP določiti vrednost za vsak zahtevek posebej.

Izrek

Postopek o predlogu za obnovo postopka se prekine do odločitve o reviziji.

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod 1. izreka sodbe razsodilo, da mora toženec izprazniti trisobno stanovanje v izmeri 107,17 m2 v I. nadstropju hiše v L., G. t. 11, se iz njega izseliti ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnici. Pod 2. je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 621.793,06 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 25.10.2000 do plačila, pod 3. pa je presežni zahtevek za plačilo zavrnilo. Pod 4. je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je toženec pravočasno, dne 29.3.2005 vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi trdi, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer pa so razlogi, ki so v sodbah navedeni, med seboj v nasprotju. Tako meni, da tožnica ni izkazala aktivne stvarnopravne legitimacije in pojasnjuje, da je v zvezi z nepremičnino tekel denacionalizacijski postopek, za katerega se ne ve, če je že zaključen. Sodiščema očita, da nista izvedli predlaganih dokazov in da nista razložili zakaj sta jih zavrnili. Morali bi narediti poizvedbe o denacionalizacijskem postopku pri Upravni enoti v Ljubljani in zaslišati toženca, ki bi pojasnil, da je tožnica prav zaradi postopka za vrnitev nepremičnine odklonila prodajo stanovanja, ki jo je zahteval. Ker sodišči teh dokazov nista izvedli, sta storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena zakona, sodišče druge stopnje pa tudi ni razpisalo glavne obravnave, ki jo je toženec predlagal. Toženec še meni, da bi se morali sodišči prepričati, če ima tožnica res lastninsko pravico na spornem stanovanju in trdi, da je to dokazno breme na njeni strani. Če je bila v denacionalizacijskem postopku izdana odločba, imajo lastninsko pravico upravičenci ali njihovi dedič in tožnica ni upravičena razpolagati s stanovanjem in s tožencem skleniti najemne pogodbe, za katero se šteje, da jo ima toženec po zakonu, ker je dedič po leta 1993 umrli materi, ki je bila imetnica stanovanjske pravice in s katero sta živela v spornem stanovanju. Prav tako ni upravičena do najemnine, ki bi jo bilo treba plačevati denacionalizacijskim upravičencem.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, ur.l. RS. št. 12/03-uradno prečiščeno besedilo - 42/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da so občine s sprejetjem Stanovanjskega zakona med drugimi postale lastnice družbenih stanovanj, ki so na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji prešle v splošno ljudsko premoženje. Teh stanovanj ni prodajala, dokler ni bilo ugotovljeno, če so bili vloženi denacionalizacjski postopki in dokler se niso končali. Leta 1999 je bilo ugotovljeno, da za hišo na Gornjem trgu 11 zahtevek ni bil vložen, zato je prodala vsa stanovanja, razen toženčevega. Pa tudi če bi bil sprožen denacionalizacijski postopek, bi tožnica morala skleniti najemno pogodbo. Poleg tega se sporno stanovanje nahaja v zgradbi, ki je arhitekturni in umetnostni spomenik, zato za morebitni postopek denacionalizacije ne bi bila pristojna ljubljanska upravna enota, temveč Ministrstvo za kulturo. Tožnica še pojasnjuje, da je Mestna občina Ljubljana pravna naslednica Občine Ljubljana center, ki je izmed petih občin edina, katere premoženje je bilo v celoti preneseno v Mestno občino Ljubljana.

Dne 18.12.2005 (torej po vložitvi revizije in njeni predložitvi vrhovnemu sodišču dne 27.5.2005) je toženec vložil predlog za obnovo postopka. V njem navaja, da je pridobil listino o tem, da je tekel denacionalizacijski postopek, v katerem je bil predlog 29.10.1988 pravnomočno zavržen. Ta postopek je bil ovira za prodajo stanovanja, ki ga je toženec utemeljeno zahteval. 3.

Po četrtem odstavku 402. člena ZPP sodišče odloči v primerih, v katerih stranka vloži revizijo, sočasno ali pozneje pa še predlog za obnovo postopka, kateri postopek bo prekinilo in katerega bo nadaljevalo. V 404. členu ZPP je določeno kdo izda sklep o prekinitvi postopka in v prvem odstavku tega člena je za primere, ko je zadeva v zvezi z revizijo že poslana revizijskemu sodišču, predviden sklep senata revizijskega sodišča. Vrhovno sodišče je pri odločanju o tem, kateri postopek bo prekinilo, upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi izredni pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki (zadnji odstavek 402. člena ZPP). Pri tem je najprej preizkusilo, ali je revizija sploh dovoljena in ker je ugotovilo, da ni, ni našlo razlogov za prekinitev postopka v zvezi z revizijo.

4.

Revizija je - tako kot obnova postopka - izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Po 39. členu ZPP je za zagotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na vrednost glavnega zahtevka. Tožnica v tožbi uveljavlja dva zahtevka, ki se ne opirata na isto dejansko in pravno podlago, zato se njuna vrednost ne sešteva, marveč je treba po drugem odstavku 44. člena ZPP določiti vrednost za vsak zahtevek posebej. Sodišče prve stopnje, ki je po toženčevem ugovoru odločalo o vrednosti tožbenega zahtevka, je presodilo, da se tožba nanaša na izpraznitev stanovanja, ker ni bila sklenjena najemna pogodba, in na plačilo denarne terjatve, ki ustreza najemnini. Pri presoji vrednosti izpraznitvenega zahtevka je ugotovilo, da bi znašal hipotetični znesek enoletne najemnine (ki je predviden v Odvetniški tarifi in zlasti v 42. členu ZPP) skupaj 124.354 tolarjev in da se zato v tožbi ocenjena vrednost 300.000 tolarjev ne odmika od navedenih meril, zlasti pa ni prenizka. Pri zahtevi za plačilo denarne terjatve v zahtevanem znesku 753.120 tolarjev pa je še ugotovilo, da ta zahtevek ni utemeljen v celoti in je zato tožnici prisodilo le 621.793,06 tolarjev. Tako se izkaže, da nobeden od tožbenih zahtevkov ne presega zneska 1.000.000 tolarjev, ki je določen kot revizijski prag. Ker to pomeni, da revizija ni dovoljena, je revizijsko sodišče ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).