Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 53/2012

ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.53.2012 Gospodarski oddelek

izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika objektivni element subjektivni element zamude pri plačilih
Višje sodišče v Ljubljani
6. februar 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zgolj dejstvo, da je tožena stranka plačevala v primeru zamude tudi zamudne obresti za čas zamude, ne zadošča še za oceno, da je na podlagi te okoliščine tožena stranka imela zadosten razlog za sklepanje, da se je stanje plačilne nesposobnosti uspešno saniralo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: V razmerju med stečajnim tožnikom L. d.d. - v stečaju, in tožencem Z d.d. se razveljavi: - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 21.8.2008 po dokumentu št. 160 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 240466 in 240572, v skupnem znesku 3.000,00 EUR - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 10.12.2008 po dokumentu št. 238 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 240572, 240572, 240572, 240968, 241410 in 241533, v skupnem znesku 6.000,00 EUR .

Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN ... denarni znesek 9.000,00 EUR.

V primeru zamude s plačilom glavnice mora tožena stranka plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska 9.000,00 EUR od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške prvostopenjskega postopka v višini 411,36 EUR ter pritožbene stroške v višini 348,00 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju in plačila 9.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.096,60 EUR.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in še naloži v plačilo toženi stranki vse stroške postopka tožeče stranke.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki dobavljala blago, ki je bilo sestavni del proizvodov, ki jih je proizvajala tožeča stranka. Na spornih računih (A3, A4, A6, A7, A8) za dobavljeno blago je bil naveden rok plačila 90 dni. Tožeča stranka je v času njene insolventnosti in v izpodbojnem obdobju račune plačala po dobavi in z zamudo, ki je pri izpodbijanih plačilih znašala v povprečju 156 dni. Pritrdilo je tožeči stranki, da obstoji domneva o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka te domneve ni uspela izpodbiti, ker ni dokazala, da je tožeča stranka opravila plačilo obveznosti za dobavljeno blago po spornih računih v roku, ki po poslovnih običajih, uzancah in praksi, ki je obstajala med njima, velja za običajen rok izpolnitve na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Pri tem je ugotovilo, da je bila na podlagi večletnih dobav med pravdnima strankama vzpostavljena določena poslovna praksa, po kateri je tožena stranka tožeči dobavljala blago kljub zamudam s plačilom predhodnih dobav, vendar so bile te zamude v letu 2007 in do marca 2008 v povprečju 13 dni, v izpodbojnem obdobju pa 156 dni. Zato je pravilno sklepalo, da se tožena stranka z zamudami pri plačevanju predhodnih dobav neuspešno brani proti zakonski domnevi obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti plačil, ki jih je opravila v času izpodbojnosti tožeča stranka v korist tožene stranke. Pri tem se je glede na neizpodbite trditve tožeče stranke o zmanjšanju stečajne mase v škodo drugih upnikov, ki so bili v razmerju do tožene stranke v enakem položaju, pa plačila za svoje terjatve niso prejeli, tudi pravilno oprlo na določbo 2. točke 4. odstavka 34. člena ZFPPIPP, po kateri je družbi v stanju insolventnosti prepovedano opravljati dejanja, ki bi bila v stečajnem postopku izpodbojna.

6. Zavrnilo pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz razloga, ker je ugotovilo, da tožena stranka, v korist katere je bilo plačilo terjatve s strani tožeče stranke izvedeno, takrat ko je prejela plačilo, ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je dolžnik insolventen. Zato je zaključilo, da ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti. (2. točka prvega odstavka 271. člena ZPP).

7. Dobra vera upnika o solventnosti dolžnika v času, ko prejme plačilo svoje terjatve, je toženčeva obramba proti objektivno izpodbojnemu dejanju. Opravičujejo jo lahko določene okoliščine na strani tožene stranke. Tem mora v pravdi, v kateri tožnik zatrjuje okoliščine vedenja tožene stranke o insolventnosti, tožena stranka zadostiti z navajanjem relevantnih dejstev in z ustreznimi dokazi, ki narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev, ki jih je zatrjevala tožena stranka, napačno sklepalo na njeno dobro vero o dolžnikovi solventnosti. Če je tožena stranka s tožečo stranko poslovala že 20 let in se je njena zmožnost plačevanja v zadnjem letu pred začetkom stečaja močno poslabšala, kar je tudi pravočasno zaznala in zato tudi preverjala pri pristojni osebi dolžnika ali in kdaj bo plačilo priznane (nesporne) terjatve plačano, to dejstvo kaže, da bi lahko iz dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti sklepala na dolžnikovo poslovanje v stanju nesolventnosti. Pri tem tožena stranka ni navedla nobenih tehtnih razlogov o tem, da je imela ob prejemu plačil z zamudo kakšen utemeljen razlog za sklepanje, da se je tožena stranka po plačilni nesposobnosti uspešno rešila teh težav. Na kaj takega bi sicer lahko sklepala na primer na podlagi izjave odgovorne osebe tožeče stranke, da nimajo več težav s plačilno sposobnostjo ali pa o povečanju proizvodnje, dezinvestiranju ali drugih ukrepih finančnega prestrukturiranja, ki pa jih tožena stranka ni zatrjevala. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka plačevala v primeru zamude tudi zamudne obresti za čas zamude, po stališču pritožbenega sodišča ne zadošča še za oceno, da je na podlagi te okoliščine tožena stranka imela zadosten razlog za sklepanje, da se je stanje plačilne nesposobnosti uspešno saniralo. Še manj pa lahko k zaključku sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka v času, ko ji je plačala njene terjatve insolventna, prispeva članek v D. (B2), saj iz njega izhaja, da je uprava tožeče stranke ugovarjala predlogu Občine Škofja Loka zato, da bi sodišče obravnavalo dolžnikov predlog za stečaj, ki ga je vložil pet dni kasneje, ne pa zato, ker bi trdila, da dolžnik sploh ni insolventen.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka v konkretnem primeru uspela izpodbiti razloge sodišča prve stopnje o neobstoju subjektivnega elementa izpodbijanja. Tak zaključek je narekoval spremembo izpodbijane sodbe (4. alineja 358. člena ZPP). S spremembo sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo učinke izvršenih plačil terjatev v višini 9.000,00 EUR. S pravnomočnostjo sodbe v tem delu pa je kot posledico razveljavitve naložilo toženi stranki, da tožeči stranki vrne prejeti znesek (2. odstavek 278. člena ZFPPIPP); v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti za čas zamude do plačila.

9. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek sodbe o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičena, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka in pritožbene stroške. Tožeča stranka je v skladu s 155. členom ZPP upravičena do naslednjih priglašenih stroškov: za takso za postopek na prvi stopnji 348,00 EUR, za poštnino 6 EUR, za fotokopije 39,60 EUR, za potne stroške 17,76 EUR ter za takso za pritožbo 348,00 EUR, skupaj 759,36 EUR (ker jih ni izkazala, ji sodišče ni priznalo priglašenih administrativnih stroškov za tožbo in za pritožbo skupaj 200,00 EUR).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia