Jedro

Ker je vsebina sporazuma med strankama sporna, njegovo besedilo pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali je bila s sporazumom dogovorjena toženkina dolžnost, da plača odškodnino, bi bilo treba ugotavljati skupen namen pogodbenih strank.

Izrek

Reviziji tožečih strank se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine tožnikom v skupnem znesku 19,308.300 SIT (sedaj 80.572,11 EUR) z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožnikom je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka. Navedlo je, da je zahtevek neutemeljen, ker je odpadla odločilna ekonomska podlaga pogodbe, ker je kavza nedopustna, ker gre za razsojeno stvar in ker je bil nedopusten nagib za sklenitev pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in odločilo, da pravdne stranke nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je pritožbenim očitkom o neutemeljenosti razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa ugotovilo, da je odločitev kljub temu pravilna. Dogovor o odškodnini je bil namreč sklenjen pod odložnim pogojem, tj. sprejemom ustreznega sklepa Občinskega sveta Občine ..., da bi bil tak sklep sprejet, pa tožniki niso zatrjevali.

3. Tožniki vlagajo revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Ker sodišče druge stopnje ob stališču, da je tožba prezgodna, te ni zavrglo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je napačno razumelo vsebino sporazuma. Pogodbene določbe je treba v skladu z 99. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) uporabljati in razlagati tako, kot se glasijo. Iz 3. člena pogodbe jasno izhaja, da pravdni stranki nista imeli v mislih potrjevanja vsebine sporazuma s strani občinskega sveta, niti ni nikjer zapisan pogoj, da sporazum stopi v veljavo le in ko ga potrdi občinski svet. Člen 3 sporazuma je bil zapisan izključno zato, ker je le občinski svet tisti, ki sprejema proračun občine in mora tako zagotoviti ustrezno proračunsko postavko za realizacijo sporazuma. Revidenti predlagajo, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki se v odgovoru na revizijo strinja z vsebino pogodbe, kakršno je ugotovilo sodišče druge stopnje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožniki zahtevajo izpolnitev sporazuma o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij med Občino ... in družino S., ki so ga 2. 11. 1998 sklenili s toženko (v nadaljevanju sporazum). Sporno je, ali je bilo s sporazumom dogovorjeno, da toženka tožnikom plača odškodnino za določene nepremičnine.

7. Sporazum ima pet členov. V 1. členu so navedene uvodne ugotovitve, v okviru katerih je opisano zemljiškoknjižno stanje pri nepremičninah parc. št. 47 in 48, ter pri parc. št. 1/10, vse k.o. ... Navedeno je, kolikšen je obseg navedenih nepremičnin, kateri deli nepremičnin so že v lasti posameznih tožnikov, koliko znaša razlika med celotno površino nepremičnin in izkoriščenim zemljiščem in da so ti deli nepremičnin (gre za 5.291 m2 in 560 m2, torej skupno 5.851 m2 zemljišč) predmet denarne odškodnine. V 2. členu je vsebovan dogovor, da se v zakonitem postopku izvede brezplačen prenos določenih delov nepremičnin na posamezne tožnike. V 3. členu je navedeno: "Za nesporno ugotovljeno upravičenost do odškodnine bo občinskemu svetu predlagan v sprejem ustrezni sklep z zagotovitvijo denarnih sredstev na posebni postavki v proračunu Občine ... za leto 1999." V 4. členu je določeno, da pod pogojem izpolnitve sporazuma s strani občine dediči po pokojnih A. in I. S. odstopajo od vseh dodatnih zahtev do občine in dovoljujejo zemljiškoknjižni prenos določenih nepremičnin. Člen 5 je tehnične narave.

8. V skladu s prvim odstavkom 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Po drugem odstavku istega člena se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, marveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu, predvsem 12. člena (o vestnosti in poštenju), 13. člena (o prepovedi zlorabe pravic) in 17. člena (o dolžnosti izpolnitve obveznosti), pri odplačnih pogodbah pa tudi to, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju (101. člen ZOR). Navedena določila in načela ne dopuščajo ekstenzivnega tolmačenja tistih določb pogodbe, na uresničitev katerih lahko prizadeta stranka vpliva s svojim ravnanjem.1

9. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da 3. člen sporazuma jasno in nedvomno predstavlja dogovor o odložnem pogoju, pod katerim je bila dogovorjena toženkina obveznost za plačilo odškodnine. To stališče je pravno zmotno.

10. Vprašanje, ali je bila s sporazumom dogovorjena toženkina obveznost za plačilo odškodnine, je bilo ves postopek sporno. Tožniki so zatrjevali, da je toženka s sporazumom prevzela obveznost plačila odškodnine za 5.851 m2 zemljišča, v 3. členu pa je bilo določeno le, da bo občinski svet zagotovil ustrezna sredstva za izpolnitev dogovorjene obveznosti. Toženka je na drugi strani vztrajala pri stališču, da 3. člen sporazuma pomeni le zavezo ponuditi občinskemu svetu v obravnavo primeren sklep zaradi ugotovitve upravičenosti do odškodnine.

11. Besedilo sporazuma ne daje enoznačnega odgovora na sporno vprašanje. Med uvodnimi ugotovitvami je navedeno, kolikšen obseg nepremičnin je predmet denarne odškodnine, 3. člen pa je dvoumen: upoštevaje zgolj besedilo 3. člena sta možni tako razlaga, ki jo ponujajo tožniki, kot tudi razlaga, ki jo zatrjuje toženka. Te dvoumnosti ni mogoče odpraviti niti z uporabo uveljavljenih metod razlage pogodb. Besedilo sporazuma je skopo in iz njega ni razvidno, kaj je pogodbeni stranki vodilo k njegovi sklenitvi. Tako ob upoštevanju razlage, ki jo uveljavljajo tožniki, kot tudi v primeru razlage, za katero se zavzema toženka, nobena od pogodbenih določb ne ostane brez vsebine.

12. Ker je vsebina sporazuma med strankama sporna, njegovo besedilo pa ne daje nedvoumnega odgovora na sporno vprašanje, bi bilo - upoštevaje razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. člena ZOR - treba zagotoviti skupen namen pogodbenih strank. Ugotovitve o tem, kaj je skupni namen pogodbenih strank, tj. razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili sporazum, v izpodbijanih sodbah ni. Zaradi neuporabe določb ZOR o razlagi pogodb je torej dejanko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na to je revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, kakšen je skupen namen pravdnih strank, ki ju je vodil pri sklenitvi sporazuma, in na podlagi tega presoditi, ali se je toženka s sklenitvijo sporazuma zavezala k plačilu odšdkonine. Pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenih strank oziroma pogodbene podlage bodo upoštevani le vzroki, brez katerih stranki sporazuma sploh ne bi sklenili oziroma ga vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela.2 O njih bo sodišče moglo sklepati na podlagi poteka dogovarjanj in motivov za sklenitev pogodbe ter ciljev in pričakovanj strank, ki sta jih razkrili druga drugi v tem procesu, morda pa tudi na podlagi drugih okoliščin.3

13. Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se v presojo očitkov o procesnih kršitvah ni bilo treba spuščati.

14. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodba II Ips 255/98 z dne 29. 4. 1999. 2 Prim. Grilc, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 292. 3. Prim. Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 495.