Jedro

Sodišče se mora v svoji odločbi opredeliti o navedbah strank - kadar so te skope in pavšalne, tudi od sodišča ni mogoče pričakovati, da se o takih navedbah obširno opredeljuje. Obrazložitev sodišča je torej odvisna zlasti od trditvene in dokazne podlage strank postopka.

Pri presoji denarne kazni ni odločilna oziroma najbolj bistvena sorazmernost z vrednostjo upnikove nedenarne terjatve, temveč mora denarna kazen biti primerno visoka tako, da bo dolžnika dejansko motivirala k izpolnitvi nedenarne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 20. 9. 2022 zavrne (I. točka izreka sklepa) in da upnika sama nosita stroške odgovora na ugovor z dne 8. 11. 2022 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je zagrožena kazen previsoka in nesorazmerna z nedenarno obveznostjo in bi dolžniku povzročila dodatno premoženjsko škodo. Denarna kazen ni namenjena kaznovanju dolžnika. Ker je rok za izpolnitev denarne kazni prekratek, bi dolžnik avtomatsko zapadel v zamudo. Sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navaja, da je 8 dnevni rok utemeljen. Sodišče ni utemeljilo, zakaj konkretno meni, da je ta rok primeren, dolžnika pa tudi ni pozvalo k dopolnitvi ugovora oziroma ga neposredno zaslišalo, da bi se dolžnik lahko dodatno izjavil in pojasnil, zakaj je ta rok prekratek. Dolžnik mora odvesti davke in prispevke od 2013 dalje, kar je skoraj 10 let oddaljeno od danes. V tem času je zamenjal računovodstvo in potrebuje več časa, da pridobi ustrezno dokumentacijo, saj se je davčna zakonodaja v tem času spremenila in bo potrebno daljše obdobje za pripravo obračunov. Sklicuje se na načelo pravne države in enakosti pred zakonom. Prav tako sodišče ni konkretno utemeljilo, zakaj je primerna denarna kazen v višini 2.000,00 EUR, temveč je zgolj pavšalno povzelo odgovor na ugovor upnika. Sklep tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Izpodbijani sklep predstavlja odločitev o ugovoru zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo (novo) sredstvo izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve - odvoda davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska plač 9.535,51 EUR. Novo izvršilno sredstvo je sodišče prve stopnje dovolilo po 226. členu ZIZ na način, da je dolžniku naložilo, da nedenarno obveznost izpolni v roku 8 dni, za primer neizpolnitve pa je dolžniku izreklo denarno kazen v znesku 2.000,00 EUR. Zoper sklep je dolžnik vložil ugovor, sodišče prve stopnje pa ga je zavrnilo z bistveno obrazložitvijo, da glede na to, da je bil izvršilni naslov izdan že v letu 2013, izvršilni postopek pa teče vse od leta 2014, ter upoštevaje višino dolžnikove obveznosti, sodišče ocenjuje, da je denarna kazen, ki jo je sodišče dolžniku naložilo za primer neizpolnitve svoje obveznosti, primerna. Prav tako je po oceni sodišča primeren dodatni rok 8 dni, ki ga je sodišče dolžniku določilo za izpolnitev obveznosti. Dejstvo je, da dolžnik vse od konca leta 2013, ko je bil izdan izvršilni naslov oz. vsaj od 10. 2. 2014, ko je sodba postala izvršljiva, ve, kakšna je njegova obveznost, ki jo mora izpolniti. Izračun davkov in prispevkov, ki jih je dolžnik dolžan obračunati in plačati, je po presoji sodišča prve stopnje preprosta računovodska operacija, katere je vešč vsak računovodja. Tako odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so pravilni.

6. Kot primarno višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik zoper novo izvršilno sredstvo vložil zgolj kratek ugovor, v katerem je pavšalno zatrdil, da je zagrožena kazen previsoka in nesorazmerna glede na višino nedenarne obveznosti ter da je rok prekratek zaradi "obširnosti" zadeve. Sodišče se mora v svoji odločbi opredeliti o navedbah strank - kadar so te skope in pavšalne, tudi od sodišča ni mogoče pričakovati, da se o takih navedbah obširno opredeljuje. Obrazložitev sodišča je torej odvisna zlasti od trditvene in dokazne podlage strank postopka. V konkretnem primeru je obrazložitev sodišča prve stopnje ustrezna, zadostna ter v njej niso izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar bo dodatno pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Denarna kazen po 226. členu ZIZ predstavlja sredstvo izvršbe, katerega namen je dolžnika siliti oziroma vzpodbuditi k izpolnitvi njegove nedenarne obveznosti do upnika. Sodišče pri odmeri višine denarne kazni upošteva pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik, in druge okoliščine primera (šesti odstavek 226. člena ZIZ). Pri presoji denarne kazni tako ni odločilna oziroma najbolj bistvena sorazmernost z vrednostjo upnikove nedenarne terjatve, temveč mora denarna kazen biti primerno visoka tako, da bo dolžnika dejansko motivirala k izpolnitvi nedenarne obveznosti.1 Na ta način se v določitvi višine denarne kazni namreč odrazi pomen dejanja (primarni kriterij višine denarne kazni), ki ga mora dolžnik opraviti. Povsem ustrezni in zadostni so po povedanem razlogi sodišča prve stopnje, da je minilo že 10 let od izdaje izvršilnega naslova (pa tudi sklep o izvršbi je bil izdan že 16. 4. 2014), zato je izrečena denarna kazen v znesku 2.000,00 EUR povsem primerna, da bo dolžnika vzpodbudila k izpolnitvi obveznosti. Sodišče ni zgolj pavšalno povzelo odgovora na ugovor upnika, saj je seznanjeno s podatki spisa in je samo lahko ugotovilo trajanje danega izvršilnega postopka oziroma to, kako dolgo se dolžnik že izogiba izpolnitvi obveznosti. Kar se tiče same sorazmernosti z vrednostjo nedenarne obveznosti, pa dolžnik niti ni navedel, kolikšna ta je, zato te trditve niti ni mogoče preizkusiti.

8. Prav tako je povsem ustrezna opredelitev sodišča prve stopnje o skopi dolžnikovi trditvi, da gre za "obširno zadevo" in je določeni rok za izpolnitev obveznosti zato prekratek, in sicer, da gre za preprosto računovodsko operacijo, ki jo je vešč vsak računovodja. Dolžnik šele v pritožbi kot prepozno oziroma kot nedovoljene pritožbene novote uveljavlja (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), da naj bi vmes menjal računovodstvo in bo potrebno pridobivanje dodatne dokumentacije, kar je neupoštevno, saj dolžnik z ničemer ne upraviči, zakaj teh trditev ni mogel podati že prej. Kljub temu pa višje sodišče pripominja, da bi moral dolžnik kot pravna oseba ne glede na menjavo računovodstva ves čas hraniti potrebno dokumentacijo ter biti sproti seznanjen s spremembami davčne zakonodaje, zato takšne trditve niti niso utemeljene, sicer pa si je dolžnik z vlaganjem pravnih sredstev podaljšal čas, do katerega bi sodišče lahko izvršilo izrečeno kazen, in ga je lahko izkoristil za pripravo na izpolnitev obveznosti.

9. Končno pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi sodišče dolžnika moralo pozvati k dopolnitvi ugovora ali ga zaslišati, da bi svojo trditveno podlago lahko dopolnil. Skladno s 53. členom ZIZ dolžnika v izvršilnem postopku zadane breme vložitve obrazloženega ugovora, kar pomeni, da mora v ugovoru sam navesti vsa pravno pomembna dejstva, s katerimi svoj ugovor utemeljuje. Izvršilno sodišče tako ni dolžno oziroma niti ne sme dolžnika pozivati k dopolnjevanju ugovora s pravno pomembnimi trditvami. O tem, da mora biti ugovor obrazložen, je bil dolžnik opozorjen tudi v pravnem pouku sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom, ugovor pa je vložil po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku. Nazadnje pa je stališče usklajene sodne prakse tudi, da z zaslišanjem ni dopustno dopolnjevati neustrezne oziroma pomanjkljive trditvene podlage, zato dolžnik neutemeljeno uveljavlja tudi, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Kršitev načel pravne države in enakosti pred zakonom višje sodišče po vsem povedanem ni zaznalo.

10. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. sklep VSL IV Cp 984/2019 .