Jedro

Sanacijska odločba BS je oblikovalna, zato formalni zaključek sanacije nastopi z izdajo odločbe BS o zaključku sanacije in ima vpis v sodni register zgolj deklaratorni značaj. Po stališču vrhovnega sodišča podrejene terjatve zapadejo, ko se sanacija „de facto“ zaključi. Sanacija LB je po stališču vrhovnega sodišča „de facto“ zaključena, ko so bile vnovčene slabe terjatve in poplačane uveljavljene potencialne obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu razveljavi (II. in III. izreka) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 1.928.597,30 EUR s pripadki. Ugodilo je podrejenemu zahtevku na plačilo 1.901.297,90 EUR s pripadki. Glede primarnega zahtevka za plačilo odškodnine za odvzete delnice je obrazložilo, da ni utemeljen, ker imata tožnika zoper toženko podrejeno terjatev in da ni podana protipravna zravnanja tožene stranke. Glede podrednega zahtevka pa je ugotovilo, da nekdanji delničarji LB d.d. (v nadaljevanju LB) na podlagi odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacije v LB pripadajo podrejene terjatve za zameno zato, ker je Agencija za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju ASBH) prevzela njihove delnice. Vendar ASBH ob zaključku sanacije ne pripadajo delnice banke v sanaciji, saj jih je le ta prevzela kot fiduciar delničarjev in bi jih morala po zaključku sanacije vrniti, vrednosti delnic LB skozi NLB d.d. pripada prejšnjim delničarjem kot podrejena terjatev, kar izhaja iz 5. točke odločbe BS o uvedbi sanacije LB. Ker država svoj vložek v obliki kupnine za potencialne izgube že po zakonu poplača iz vnovčenja takih terjatev in iz dobička banke, se delničarji poplačajo iz morebitnega preostanka, doseženega z izterjavo terjatev ter iz vrednosti delnic, ki so bile prenesene na ASBH. Iz odločbe BS o zaključku sanacije NLB izhaja, da se izraz „banka“ nanaša na NLB in da imajo stari delničarji do ASBH podrejene terjatve ter da se bo o tem odločalo v postopku privatizacije. Ker tožnika glede dokazovanja višine podrejene terjatve nista razpolagala z določenimi dokazi, je sodišče toženki naložilo, da jih predloži (preglednico terjatev proti 20 dolžnikom banke s podatki o izterjavi, sanacijsko bilanco LB in NLB). Ker toženka tega ni priložila, je sodišče štelo za resnična dejstva, ki sta jih tožnika s tem dokazom želela dokazati. Zaradi nesubstanciranosti sodišče ni izvedlo s strani toženke predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ker toženka ni navedla, kaj bi izvedenec lahko ugotovil. 2. S sodbo II Cp 3989/2011 je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in tudi podredni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek, ker je menilo, da terjatev tožnikov še ni zapadla, saj sanacija LB še ni zaključena. Zapis v ugotovitveni odločbi BS z dne 28.7.1994, da se odločba o uvedbi sanacije v LB smiselno uporablja tudi v NLB, ne pomeni, da gre za eno sanacijo. Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona a izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju UZITUL-a) je določil, kaj se bo zgodilo z NLB po zaključku sanacije in ni določil, da bi bil zaključek sanacije obeh bank povezan. Menilo je, da je sodišče od toženke neutemeljeno zahtevalo predložitev bilance sanacije za obe banki, ker to ne obstaja. Menilo je, da podrejene terjatve nekdanjih delničarjev zapadejo ob zaključku sanacije LB, saj bo šele takrat moč ugotoviti, ali bo po poplačilu vseh upnikov ostalo še kaj premoženja, da ne bo prišlo do stečaja.

3. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo in z revizijo uspela. Revizijsko sodišče je z odločbo II Ips 3/2013 razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje in naložilo, da ponovno odloči o pritožbi tožene stranke.

4. Zato pritožbeno sodišče ponovno obravnava pritožbo tožene stranke. Pritožba šteje, da je sodišče prve stopnje napačno štelo na podlagi 6. točke odločbe BS o zaključku sanacije, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ustavni zakon ni predvidel, da se sanacija LB nadaljuje v NLB in da se opravi o sanaciji ista sanacijska bilanca. Zato tudi vrednosti delnic niso enake. Bivšim delničarjem LB ne pripadajo delnice NLB. Sodišče zmotno šteje, da LB v času sanacije ni bila v izgubi. Zato je bil uveden sanacijski postopek, saj gre izguba v breme jamstvenega kapitala. Izguba je v bilanci uspeha ob uvedbi sanacije znašala 14.000.449,00 SIT, znesek potencialnih izgub pa 64.038.000,00 SIT. Izgube so bile trikrat večje od jamstvenega kapitala, kar je že ugotovilo Vrhovno sodišče v upravnem sporu zoper odločbo BS. Delnice LB na dan uvedbe sanacije niso imele nobene vrednosti. Sodišče napačno ugotovi, da je ASBH kupila na podlagi odločbe o sanaciji za 58.081.000,00 SIT terjatev in zato izdala obveznosti. Z odločbo BS so prenehale pravice na podlagi kapitalskih vlog, kar izhaja iz 12. člena ZPSS in iz 5. točke odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacije. Imetnik delnic je postala ASBH, ki jih je prevzela kot fiduciar in bi jih morala ob zaključku sanacije vrniti. Država je zagotovila sredstva za sanacijo iz proračuna. Tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-I-20/99 je ugotovljeno, da je bila LB prezadolžena in je zato RS izvedla sanacijo. Z odločbo BS so korporacijske pravice prenehale, tožniki pa so pridobili podrejene terjatve. Delničarji LB niso sodelovali pri sanaciji in delnice so bile brez vrednosti ob uvedbi sanacije. Sporna je tudi višina, saj je sodišče samo brez izvedenca izračunalo vrednosti, za kar nima potrebnega znanja. Sodišče šteje obveznice za poplačane v višini 58.081.000,00 SIT iz dobička banke, kar je nemogoče, saj je šlo za sanacijo. Sodišče je naložilo toženi stranki nemogoče, in sicer naj predloži sanacijsko bilanco LB in NLB, kar ne obstaja. Za odločitev o zaključku sanacije je treba ugotoviti rezultat vnovčenja slabih terjatev in ne morebitni celotni rezultat sanacije, ki se je odražal nastanku pozitivnega kapitala in pozitivnega poslovanja bank. Tožena stranka je reševala banko, katere propad bi imel hude posledice za gospodarstvo. Tudi vrednost delnic je napačno izračunana.

5. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe. Sklicuje se na odločbe BS o sanaciji LB. Tožnika sta pridobila podrejeno terjatev iz naslova neodpisanega jamstvenega kapitala in ne iz naslova prenesenih terjatev. Gre za postopek v LB, ki se je nadaljeval v NLB in je neodpisani jamstveni kapital LB, ki je bil prenesen na ASBH in je to kapital sedaj NLB. Zato je odločilna odločba o sanaciji NLB. Zaključek sanacije NLB je hkrati zaključek sanacije LB. BS je v odgovoru na dopolnitev tožbe v postopku U-229/93 zapisala, da kljub temu, da je ugotovljeno, da je vrednost delnic enaka nič, delničarjem zaradi gospodarskega pozitivnega efekta treba priznati podrejeno terjatev proti sanatorju banke in to je potrdila tudi vlada RS. Relevantna je le vrednost delnice ob zapadlosti podrejene terjatve, to je ob zaključku sanacije NLB. Zato se ne odšteje znesek izdanih obveznic, ker je terjatev tožnikov podrejena. Dobiček se ni izplačeval, zato je pravilnost izračuna podana. Tožena stranka svojih dokazov ni predložila, saj bi iz predložitvene sanacijske bilance izhajalo, da so na aktivni strani delnice NLB, kar bi dokazovalo, da ima tožeča stranka prav.

6. Pritožbe je utemeljena.

7. Ker je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 3/2013 podalo diagnozo in metode izračuna višin podrejene terjatve nekdanjih delničarjev LB, se pritožbeno sodišče sklicuje na to odločbo in podana materialnopravna izhodišča. Iz odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacijskega postopka LB izhaja, da je znesek izgub banke v bilanci uspeha 15.449 MIO SIT, znesek potencialnih izgub banke pa 64.038 MIO SIT. Breme jamstvenega kapitala banke se odpiše znesek izgube do višine 15.449 MIO SIT, ASBH pa prevzame potencialne izgube v znesku 64.038 MIO SIT in preostali znesek jamstvenega kapitala v višini 22.723 MIO SIT. Po prevzemu bilančnih terjatev banke in potencialnih obveznosti bank (primerjaj točko 7 odločbe) in prevzemu pasive, je kapital banke znašal 22.723 MIO SIT. ASBH pa je izdal in izročil banki za prevzem bilančnih terjatev banke obveznice v višini 58.081 MIO SIT ter izdal in rezerviral za prevzem potencialnih obveznosti banke obveznic v višini 10.599 MIO SIT. Z vročitvijo te odločbe prenesejo vse pravice ustanovitelja na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile vedno uporabljene za odpis izgube banke, preostali del v višini 22.723 MIO SIT pa je bil skupaj s potencialnimi izgubami v višini 64.038 MIO SIT prenesen na ASBH kot podrejena terjatev delničarjev banke. Pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog prenehajo, ker se te deloma porabijo za odpis izgube, v ostalem delu pa prenesejo na ASBH vse približno trikrat večjim zneskom potencialnih izgub. ASBH je torej prevzela preostali jamstveni kapital banke v višini 22.723 MIO SIT, ki je dobil status podrejene terjatve bivših delničarjev banke do sanatorja. Terjatve pa so bile približno trikrat večje.

8. ASBH je torej prevzela delnice nekdanjih delničarjev LB in zato so le-ti dobili breme terjatve do ASBH. Vrhovno sodišče v točki 8 razloži, da to ne pomeni, da je višina podrejenih terjatev med drugim odvisna tudi od vrednosti delnic LB in NLB oziroma dosežene kupnine pri prodaji delnic ob privatizaciji NLB. To izhaja iz 11. člena Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (v nadaljevanju ZPSS). Ker so bile potencialne izgube skoraj trikrat večje od preostanka jamstvenega kapitala, je bil jamstveni kapital negativen, posledično pa so pravice delničarjev iz naslova delnic prenehale (12. člena ZPSS in prvi odstavek 5. točke odločbe BS o uvedbi sanacije v LB), razlastitev delničarjev pa ni bila nezakonita. ASBH torej ni prevzela pozitivni jamstveni kapital, kot zmotno meni tožeča stranka. Če torej ASBH ne bi vlagala v sanacijo z izdajo obveznic in prevzemom potencialnih obveznosti, tudi LB ne bi razpolagala s pozitivnim jamstvenim kapitalom, zato nekdanji delničarji LB niso upravičeni participirati pri tistem, česar brez vlaganj ASBH oziroma RS ne bi bilo. To potrjuje tudi obrazložitev odločbe BS o uvedbi sanacije v LB in izrek odločbe BS o zaključku sanacije v NLB, iz katerih izrecno izhaja, da bo vrednost podrejenih terjatev odvisna od rezultatov vnovčenih slabih terjatev LB prenesenih na ASBH. Iz tega ne izhaja, da bo vrednost podrejenih terjatev odvisna od vrednosti delnic oziroma od dosežene kupnine o privatizaciji podrejene terjatve niso vezane na lastniški kapital LB, posledično pa tudi niso vezane na lastniški kapital NLB, ki je bila sicer ustanovljena s premoženjem in poslovanjem LB ter vložki toženk (22.b in 22.č člen UZITZUL-a). Z modelom sanacije po 3. točki 13. člena ZPSS, ki je bil izbran, pa imajo nekdanji delničarji LB, čeprav iz drugega naslova, vendarle vsaj možnost pričakovati, da dobijo povrnjen del sredstev, ki so jih v obliki delnic vložili v osnovni in s tem tudi jamstveni kapital LB (primerjaj sodbo VS RS U-229/93).

9. Vrhovno sodišče tudi dodaja, da je ASBH od LB prevzela slabe terjatve, za katere je bilo ocenjeno, da jih bo mogoče izterjati v 25 % in potencialne (pogojne) obveznosti, so nekdanji delničarji LB upravičeni do sorazmernega dela (sorazmerno z njihovo prejšnjo udeležbo v osnovnem kapitalu banke na podlagi delnic, katerih imetniki so bili) morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga je ASBH oziroma toženka pridobila z vnovčenjem slabih terjatev in po poplačilu uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije. Pri tem Vrhovno sodišče meni, da se od navedenega izračuna ni treba odšteti vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, saj je LB navedene obveznice ASBH že vrnila z dnem uveljavitve UZITUL-a, vrnjene obveznice pa je ASBH prenesla na novi banki (NLB in NKB) kot vplačilo kapitala, na podlagi česar je ASBH pridobila delnice NLB. Kasneje pa je lastnica navedenih delnic postala toženka po tretjem odstavku 68. člena ZZLPPO. Ker je bil toženkin vložek v sanacijo LB v obliki obveznic že vrnjen, se ne odšteva od zgornjega izračuna. To pa potrjuje tudi ugotovitev, da tudi če bi bile slabe terjatve 100 % vnovčene, bi to zadostovalo zgolj za vračilo obveznic, saj je ASBH prevzela slabe terjatve v isti nominalni višini, v kateri je izdala obveznice, to pa bi posledično pomenil, da podrejene terjatve tudi teoretično ne morejo obstajati in bi bilo nesmiselno, da bi bile sploh podeljene. Poleg navedenega je ASBH oziroma toženka ravno na podlagi izdaje teh obveznic pridobila najprej delnice LB in nato še delnice NLB, zato je za svoje vlaganje že pridobila ustrezno nadomestno korist. 10. Vrhovno sodišče med drugim v odločbi tudi ugotavlja, da ne drži prvotno stališče višjega sodišča, da podrejene terjatve še niso zapadle. V nasprotju s tožečo stranko v reviziji Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sporno med pravdnima strankama, ali je terjatev zapadla. Tožeča stranka je trdila, da je njuna podrejena terjatev zapadla s sanacijo NLB oziroma najpozneje z njeno privatizacijo leta 2002, toženka pa, da je bila sanacija zaključena s sklenitvijo pogodbe urediti medsebojnih razmerij iz naslova premoženja ASBH in Slovenske razvojne družbe 23.10.1998, vendar navedenega pogodbe ni predložila. Tožena je še trdila, da sanacija slabih bank ne bo zaključena, dokler ne bodo rešena subcesivna vprašanja bivših jugoslovanskih republik. Vrhovno sodišče že to ugotavlja, da so trditve toženke same s seboj v nasprotju. Ugotavlja pa, da je toženka navedbe v zvezi z zaključkom sanacije podala pravočasno, saj jih je podala v pripravljalni vlogi 5.10.2009, to je še pred prvim narokom, ki je bil glede podrednega tožbenega zahtevka izveden 30.10.2009. Nato vrhovno sodišče v 12. točki obrazložitve zavzame stališče, da podrejene terjatve niso odvisne odvisne od rešitve subcesivnega vprašanja. LB je sicer obdržala terjatve in obveznosti do nekdanjih jugoslovanskih republik, vendar se s subcesijo ukvarja Sklad RS za nasledstvo, ki je nadomestil Javno agencijo RS za nasledstvo, nobeden od teh pa ni imel subcesijskih pooblastil. Sanacijske odločbe BS ne določajo postopanja senatorjev v zvezi subcijskimi vprašanji. Z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB je v pretežni meri prenehala veljati tudi odločba BS o uvedbi sanacije v LB, pri čemer ni bilo določeno, da bo navedena odločba dokončno prenehala veljati po rešitvi subcesijskih vprašanj. Ob upoštevanju metode izračuna višine podrejenih terjatev (9. točka) pa tudi sicer rešitev subcesijskih vprašanj ne vpliva na izračun višine podrejenih terjatev. Od uveljavitve UZITUL-a LB ni več „banka“, saj od takrat dalje le še upravlja z ostankom premoženja in ne opravlja več bančnih poslov. Po šestem odstavku 22.č člena UZITUL-a pa je uprava NLB morala sprejeti zaključno bilanco LB. Po ZPSS pa se sanacija izvaja zgolj v bankah in hranilnicah ter z namenom preprečiti stečaj bank (22. člen ZPSS). Ker torej LB od uveljavitve UZITUL-a ni več banka, se tudi sanacija v njej ni več izvajala. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da UZITUL-a je bila ustanovljena NLB, na katero je bilo preneseno poslovanje in premoženje LB in je imela že ob ustanovitvi status banke v sanaciji. Z ugotovitveno odločbo BS z dne 28.7.1994 je bilo določeno, da ker je bilo na NLB preneseno premoženje in poslovanje LB, se odločba o uvedbi sanacije v LB smiselno uporablja tudi v NLB ter skladno z ZPSS sanacija v njej nadaljuje vse do trenutka, ko bo le-ta izpolnjevala vse kriterije za poslovanje po Zakonu o bankah in hranilnicah. Torej se z dnem uveljavitve odločbe BS o zaključku sanacije NLB z dne 6.6.1997, sanacija NLB zaključi in preneha veljati tudi odločba BS o uvedbi sanacije v LB ter se bo lastnik banke odločal o podrejenih terjatvah starih delničarjev banke do ASBH v postopku privatizacije NLB glede na rezultat vnovčenja slabih terjatev banke, ki so bile prenese na ASBH. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili sanaciji LB in NLB povezani, da je šlo za eno samo sanacijo in da je bila sanacija v LB zaključena z uveljavitvijo UZITUL-a, a se je hkrati nadaljevala v NLB, v kateri pa se je zaključila z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB. Najkasneje ob zaključku sanacije NLB je bila zaključena sanacija LB. Nepomembno je kaj se je dogajalo z NLB po zaključku sanacije. Sanacijska odločba BS je oblikovalna, zato formalni zaključek sanacije nastopi z izdajo odločbe BS o zaključku sanacij in vpis v sodni register ima zgolj deklaratorni značaj. Vrhovno sodišče v 17. točki obrazložitve zaključuje, da ni pomembno ali je bila sanacija formalno zaključena in v sodnem registru izbrisana zaznamba začetka sanacijskega postopka, ampak da je bila sanacija „de facto“. Po stališču vrhovnega sodišča podrejene terjatve zapadejo, ko se sanacija „de facto“ zaključi. Sanator izvaja aktivnost, ki jih določa 16. člen ZPSS. Sanator izvaja od navedenih poslov in nalog, ki so v skladu z izbrano metodo sanacij iz 13. člena ZPSS. Pri sanaciji LB je bila uporabljena metoda sanacije iz 3. točke 13. člena ZPSS – prevzem potencialnih izgub skupaj z ustrezni delom pa si (odločba o uvedbi sanacije). Glede na izbrano metodo sanacije je ASBH opravila naloge iz 2., 4., in 5. točke 16. člena, ki so definirane v 18. in 19. in 20. členu ZPSS. Sanacija LB je po stališču vrhovnega sodišča „de facto“ zaključena, ko so bile vnovčene slabe terjatve in poplačane uveljavljene potencialne obveznosti. Vrhovno sodišče še dodaja, da v spisu ni dokaza o tem, kdaj so se sanacijske aktivnosti dejansko zaključile. Meni pa, da se da ugotoviti na način iz 19. točke obrazložitve. Sodišče ugotavlja, da se je sanacija „de facto“ zaključila 14.2.1998. Takrat bi podrejene terjatve tudi zapadle, če ne bi bilo z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB določeno, da bo toženka v postopku privatizacije NLB odločalo o podrejenih terjatvah, s čemer je bila zapadlost podrejenih terjatev odločena do privatizacije NLB, kar je bilo opravljeno 6.9.2002 in kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Revizijsko sodišče je zato zaključilo, da so podrejene terjatve nekdanjih delničarjev LB zapadle najkasneje 6.9.2002. 11. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj predloži preglednico terjatev proti 20 dolžnikom banke s podatki o izterjatvi, sanacijsko bilanco LB in NLB oziroma enotno bilanco. Zato je sklepalo, da tožena stranka svoje edicijske dolžnosti ni izpolnila. Revizijsko sodišče pa meni, da je potrebno ločiti bilance LB in NLB ter bilance ASBH. Tožnika nimata terjate do LB ali NLB, ampak do ASBH oziroma toženke. Zato ni pravno pomembna bilanca LB in NLB, ampak bilanca ASBH, iz katere izhaja uspešnost vnovčenja slabih terjatev, višino uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroški sanacije. Tožnika sicer trdita, da so bile mišljene bilance ASBH, vendar to ni bilo dovolj jasno izraženo, da bi lahko toženki pripisali negativne posledice kršitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člen ZPP). Pravno pomembna je bilanca ASBH. Vrhovno sodišče opozarja, da je toženka priložila dokaz v višini izterjanih terjatev pod prilogo B 3. 12. Ob podanem materialnopravnem izhodišču iz odločbe revizijskega sodišča tako izhaja, da ima tožena stranka prav, ko v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ker sodišče prve stopnje ni dovolilo dokaza z izvedencem finančne stroke. Tožeča stranka je sicer v revizijskih izvajanjih trdila, da bi morala toženka svoj ugovor podati pred sodiščem prve stopnje pred koncem glavne obravnave. Revizijsko sodišče pa je ugotovilo, da ko je dokaz predlagan, stranka ne more vedeti, ali je bila procesna kršitev storjena, dokler sodišče svoje odločitve ne obrazloži. Zato je tudi ne more uveljavljati (primerjaj sklep II Ips 425/2011).

13. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 329. člena ZPP in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP).

14. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje dovoli predlagani dokaz. Terjatev tožnikov je tako zapadla najkasneje 6.9.2002. Vendar ostajajo še neugotovljena dejstva v zvezi s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke. Zato bo treba ugotoviti, ali je takrat bila pozitiva oziroma izračunati višino podrejene terjatve. Pri tem je treba upoštevati odločbo vrhovnega sodišča, ki v 18. točki opozarja, da je sanator izvajal tiste od navedenih poslov ali nalog, ki s o v skladu z izbrano metodo, to je metoda sanacije iz 3. točke 13. člena ZPSS, ostalo kaj premoženja. V točki 9 odločbe je vrhovno sodišče predstavilo metodo izračuna višine podrejene terjatve, saj je bila sanacija LB zaključena, ko so bile vnovčene slabe terjatve in poplačane uveljavljene potencialne obveznosti.

15. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.