Jedro

Stranka mora za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.7.2000 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti sklepu Davčnega urada M.S., Izpostave L. z dne 10.11.1998, s katerim je bila zoper njega uvedena prisilna izterjava neplačane denarne kazni v skupnem znesku 46.000,00 SIT (cestnoprometni prekršek 28.000,00 SIT, povprečnina 17.000,00 SIT ter stroški izterjave 1.000,00 SIT) iz njegovih osebnih prejemkov.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da gre v zadevi za prisilno izterjavo obveznosti po odločbi sodnika za prekrške z dne 18.8.1997, ki je postala pravnomočna 12.12.1997 in izvršljiva 27.12.1997. Tožnik je v davčnem postopku ugovarjal višini davčnega dolga, ki se izterjuje; za svoje navedbe kljub pozivu davčnega organa (dopis z dne 13.1.1999) ni predložil dokazila. V odgovoru toženi stranki z dne 23.1.1999 pa je navedel, da naj bi na račun sodnika za prekrške že plačal povprečnino v znesku 5.000,00 SIT (to pa je dejansko višina povprečnine, ki mu je bila v omenjenem postopku naložena v plačilo). Zato bi morala tožena stranka njegove navedbe kljub pomanjkanju listinskega dokaza preveriti. Ker je višino davčnega dolga prerekal že v davčnem postopku, šele v tožbi predloženega dokazila (potrdila o plačilu povprečnine v znesku 5.000,00 SIT na račun sodnika za prekrške S.K.), ni zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna. Tožnik dokaza, za predložitev katerega je bil pozvan, ni predložil v davčnem postopku, predložil ga je šele v upravnem sporu. Zato v zadevi ne gre za opustitev dolžnega ravnanja na njeni strani, ampak na strani tožnika. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožba zavrne in potrdi v upravnem sporu izpodbijani akt. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Po določbi 137. člena ZUP/86 mora sicer res stranka za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke pa se ne zahteva, naj priskrbi in predloži dokaze, le če jih lahko hitreje in lažje priskrbi organ, ki vodi postopek.

Ni sporno, da je davčni organ prve stopnje tožnika pozval (poziv z dne 13.1.1999) na predložitev dokazil in listin, iz katerih naj bi bilo razvidno v davčnem postopku zatrjevano plačilo dela dolga, da tožnik na navedeni poziv ni predložil dokazil ter da je v odgovoru z dne 23.1.1999 navedel, da naj bi v drugi polovici meseca septembra 1997 plačal na žiro račun sodnika za prekrške povprečnino v znesku 5.000 SIT.

V obravnavanem primeru se od tožnika ne izterjuje obveznost, ki bi jo odmeril davčni organ. V sklepu o prisilni izterjavi navedena višina dolga temelji izključno na podatkih, ki jih je posredoval sodnik za prekrške v zahtevi z dne 24.3.1998, ki naj bi višino tožnikove obveznosti tudi ugotovil. Čeprav naj bi (glede na spisovne podatke) tožnik na račun povprečnine še pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku (ta je postala pravnomočna 12.12.1997) plačal na račun povprečnine 5.000 SIT (v septembru 1997), navedeni znesek ni upoštevan v zahtevi sodnika za prekrške za uvedbo postopka prisilne izterjave z dne 24.3.1998. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil tožnikov ugovor v davčnem postopku o plačilu povprečnine v višini 5.000 SIT kljub pomanjkanju listinskih dokazov, preverljiv. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v obravnavanem primeru, ko naj bi bil del obveznosti plačan še pred pravnomočnostjo in pred izvršljivostjo odločbe o prekršku, z omenjenim tožnikovim ugovorom seznaniti sodnika za prekrške, saj je on predlagal prisilno izterjavo denarne kazni in stroškov postopka v sporni višini. Ker tožena stranka tega ni storila, so bila tudi po presoji pritožbenega sodišča kršena pravila postopka, odločitev sodišča prve stopnje pa je zato pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo.