Jedro

Ker poročilo podatka o obratovalni električni moči oziroma nastavitvi nanjo ne vsebuje, je jasno, da tudi sheme nastavitve na tako moč in način njene pritrditve na napravo ne more vsebovati. Posledično tudi izpodbijana odločba nima navedenih sestavin o nastavitvi obratovalne električne moči na zvočnih napravah, opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč ter načina pritrditve tega opisa in sheme na zvočno napravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 354-5/2021-19 (612) z dne 9. 6. 2021 nezakonita.

II. Tožeče stranke se z zahtevkom za plačilo odškodnine napotijo na pravdo.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožečih strank se zavrne.

IV. Zahtevek za povračilo stroškov tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo organizatorju prireditve A. A. (stranka z interesom) izdal dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zaradi uporabe zvočnih naprav na javni prireditvi ..., ki je potekala od 11. 8. 2021 do 15. 8. 2021, vsak dan od 20.00 do 23.00 ure v ... na ... pred Rotovžem, pod naslednjimi pogoji: - prireditveni prostor bo pred Rotovžem na ..., skladno z grafičnim prikazom v Poročilu o emisiji hrupa v okolje, ki jo povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah, št. 2112-21/92173-21/89SZAN z dne 26.4.2021, ki ga je izdelal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Center za okolje in zdravje, Oddelek za okolje in zdravje ...; - na prireditvi se bodo uporabljali širokopasovni zvočniki Meyer Sound CQ-1 ter nizkotonski zvočniki Meyer Sound 700HP, in sicer: 2xMeyer Sound CQ-1, širokopasovne enote, nazivna električna moč 1240 W na enoto, frekvenčno območje v prostem zvočnem polju: 40-16.000 Hz, 136 dB(A) SPL maks., 1x Meyer Sound 700HP, nizkotonske enote, nazivna električna moč 2250 W ma enoto, frekvenčno območje v prostem zvočnem polju: 30-125 Hz, 139 dB(A) SPL maks; - širokopasovna zvočnika Meyer Sound CQ-1 morata biti nameščena na višini 1,8 m od tal, eden levo in drugi desno pred mestno hišo, razdalja med zvočnikoma bo 8 m, oddaljenost posameznega zvočnika od mestne hiše pa bo 2,5 m; nizkotonski zvočnik Meyer Sound 700HP bo postavljen na sredini med širokopasovnima zvočnikoma na tleh; oddaljenost nizkotonskega zvočnika od mestne hiše bo 2,5 m; zvočniki morajo biti usmerjeni proti zahodu-jugozahodu (proti objektom na ... od št. 27-29); - raven zvočne moči vseh zvočnikov v III. območju varstva pred hrupom mora biti zmanjšana za 36 dBA v večernem obdobju; - organizator javne prireditve mora v času prireditve zagotoviti, da bosta opis in shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč vidno pritrjena na zvočne naprave; - zvočne naprave morajo biti nameščene in pritrjene tako, da se med prireditvijo ne bo spreminjala smer glavne osi zvočnikov ali razdalja med zvočniki in stavbami z varovanimi prostori; - celotna raven zvočnega tlaka zaradi uporabe zvočnih naprav v vseh smereh širjenja hrupa in ves čas trajanja prireditve ne sme povzročiti preseganja kritične dnevne in večerne obremenitve okolja s hrupom 80 dB(A) in kritične nočne obremenitve okolja s hrupom 75 dB(A) za III. območje varstva pred hrupom. (1. točka izreka), odločil je še, da je dovoljenje izdano le za čas prireditve ... in da v postopku niso nastali posebni stroški (2. in 3. točka izreka).

2. V obrazložitvi se sklicuje na 94. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in ugotavlja, da so v tem primeru izpolnjene zahteve iz 6. člena o Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (Uredba).

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na poročilo, ki ga je pripravil Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) za navedeno prireditev. Ugotavlja, da zaradi zmanjšanja ravni zvočne moči vseh zvočnikov za 36 dBA ne bo presežen prag, določen z Uredbo. Dodaja, da do izdaje odločbe nihče ni dokazal, da bi z izvedbo prireditve lahko bila dosežena takšna raven hrupa, ki bi lahko pomenila čezmerno obremenitev okolja in grožnjo zdravju ljudi v varovanih prostorih. Na očitek, da v izpodbijanem dovoljenju ni naveden podatek o obratovalni električni moči zvočnika, odgovarja, da glede na navedeno zmanjšanje ravni zvočnih moči vseh zvočnikov v nobenem primeru ne bo presežen dovoljen prag 80 dBA iz Uredbe.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da izpodbijana odločba niti njena priloga ne vsebuje podatkov o obratovalni električni moči, na katero smejo biti nastavljene zvočne naprave, kot je to predpisano v 6. členu Uredbe, niti stranki z interesom ni bilo naloženo izvajanje meritev med prireditvami. Odločitvi o zmanjšanju ravni zvočne moči zvočnikov posledično očitajo arbitrarnost. Uveljavljajo, da izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti ter da je podana kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), uveljavljajo pa tudi kršitev 34., 35. in 72. člena Ustave in 8. člena EKČP. Dodajajo, da podatkov o obratovalni moči ne vsebuje niti poročilo, ki ga je predložila stranka z interesom. Ta podatek naj bi bil ključen, ker se na njegovi podlagi določi maksimalna pogonska moč zvočnikov, s tem tudi hrup, ki ga povzročajo in je izražen v dBA. Posledično naj ne bi bile izpolnjene niti ostale zahteve iz 6. člena Uredbe. Trdijo, da zaradi opisanih kršitev zmanjšanja ravni zvočne moči, ki je naložen v izreku izpodbijanega akta, ni mogoče izvesti niti nadzirati. Ugovarjajo še, da ne v izpodbijani, ne v drugostopenjski odločbi ni odgovora na očitek, da v poročilu ni ocenjena stopnja hrupa med 22.00 in 23.00 uro, ko je mejna vrednost za obremenitev s hrupom nižja, niti ne vsebuje potrebnega znižanja ravni zvočne moči za ta čas dneva. Trdijo, da izpodbijani akt nima razlogov glede ugovora o neprimernosti lokacije zaradi bližine stanovanj. Dodajajo še, da dokazno breme, da kritične obremenitve s hrupom ne bodo presežene, na organizatorju prireditve, da je izdaja dovoljenj na podlagi 94. člena ZVO-1 izjema in da je njihovo število omejeno. Pojasnjujejo svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo. Trdijo tudi, da jim je zaradi nezakonitega dovoljenja nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Sodišču predlagajo, naj ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta in drugostopenjske odločbe ter toženki naloži, da je vsakemu dolžna plačati odškodnino v znesku 5.000,00 evrov, naloži naj ji tudi plačilo stroškov upravnega spora in upravnega postopka v znesku 779,67 evra. Podrejeno, če sodišče ne bi ugodilo postavljenemu stroškovnemu zahtevku, predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek.

5. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Med drugim se sklicuje na strokovne kompetence NLZOH in meni, da tožniki niso uspeli omajati verodostojnosti njegovega poročila. Navaja, da Uredba uporablja tri pojme, povezane z emisijo hrupa, in sicer: nazivna pogonska moč, obratovalna pogonska moč in ravne zvočne moči, pri čemer ne določa izrecno, na kakšen način se opredeli vrednost, niti kakšna je korelacija med ravnjo zvočne moči in obratovalno električno močjo zvočne naprave. Meni, da je zato kritično obremenitev okolja mogoče ugotoviti na več načinov. Pojasnjuje še, da je obratovalna električna moč določena iz nazivne električne moči in je kot končna vrednost izražena v dBA. Trdi, da v tem primeru ne gre za situacijo, ki terja meritev hrupa, temveč se izpostavljenost hrupu ocenjuje z izračunom emisije zvoka iz zvočnikov v dBA. Nasprotuje tožbenim navedbam o omejitvi izdanih dovoljenj. Nasprotujejo pa tudi odškodninskemu zahtevku.

6. Stranka z interesom tožbi prav tako nasprotuje. V odgovoru opisuje potek in pomen prireditve. Meni, da tožnikom ni mogla povzročiti škode.

7. Sodišče v zadevi ni opravilo naroka za glavno obravnavno na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker so se obravnavanju na naroku odpovedale vse stranke postopka.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. V primeru gre za presojo zakonitosti dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, izdanega za čas prireditve ...

10. Prvi odstavek 15. člena ZVO-1 določa, da je poseg v okolje dopusten le, če ne povzroča čezmerne obremenitve. Izjemo od tega pravila določa 94. člen ZVO-1, po katerem lahko pristojni organ občine za javne shode in javne prireditve po predpisih o javnih zbiranjih izda dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom (prvi odstavek). Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se ne izda, če bi začasna ali občasna čezmerna obremenitev lahko povzročila kritično obremenitev okolja (drugi odstavek).

11. Za izvajanje te določbe je bila sprejeta Uredba. Ta določa kritične obremenitve okolja zaradi začasne emisije hrupa v okolje, ki jih povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah, način in pogoje njihove uporabe ter način in pogoje uporabe zvočnih naprav ter druge ukrepe, ki jih morajo za njihovo uporabo izpolnjevati organizatorji shodov in prireditev, z namenom, da med shodom ali prireditvijo zaradi uporabe zvočnih naprav hrup ne presega kritičnih obremenitev okolja, določenih s to uredbo (1. člen). Cilj Uredbe je torej preprečiti, da bi obremenitev okolja s hrupom presegla mejo, ki je še sprejemljiva za zdravje ljudi in varnost premoženja.

12. Za dosego tega cilja Uredba v 6. členu določa, da je treba k vlogi za pridobitev dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom priložiti poročilo o emisiji hrupa v okolje, katerega izdelavo mora zagotoviti organizator prireditve in iz katerega morajo biti razvidni: - opis in shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč, - način pritrditve opisa in sheme iz prejšnje alineje na zvočno napravo in - mesto namestitve posameznega zvočnika ter višino njegove namestitve glede na površino prostora, kjer poteka prireditev, in smeri glavnih osi zvočnikov (četrti odstavek). V dovoljenju za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom pristojni občinski organ določi: - odgovorno osebo organizatorja prireditve, - kraj prireditve, - čas poteka prireditve, - čas začetka in konca uporabe zvočnih naprav, - vrsto in število zvočnih naprav, število zvočnikov posamezne zvočne naprave in nastavitev obratovalne električne moči na zvočnih napravah, - opis in shemo nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč, - način pritrditve opisa in sheme iz prejšnje alineje na zvočno napravo in - mesto namestitve posameznega zvočnika ter višino njegove namestitve glede na površino prostora, kjer poteka prireditev, in smeri glavnih osi zvočnikov (peti odstavek). Priloga 1 k Uredbi določa kritične obremenitve okolja zaradi občasne emisije hrupa v okolje za obdobje dneva, večera in noči, med drugim tudi za III. območje varstva pred hrupom (kamor sodijo tudi varovani prostori - območje stanovanj, kjer prebivajo tožniki).

13. Sodišče, tako kot že v zadevah I U 1613/2020 in I U 1419/20211, sodi, da tožniki utemeljeno ugovarjajo, da Poročilo in posledično izpodbijano dovoljenje ne vsebujeta vseh sestavin, kot bi jih po Uredbi morala vsebovati.

14. Kot že povedano zgoraj, sta po četrtem odstavku 6. člena Uredbe opis in shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč ter način pritrditve tega opisa in sheme na zvočno napravo obvezni sestavni del poročila, po petem odstavku tega člena pa organ v dovoljenju določi tudi nastavitev obratovalne električne moči na zvočnih napravah, opis in shemo nastavitve na to moč ter način njune pritrditve na zvočno napravo. Po šestem odstavku 6. člena Uredbe pristojni občinski organ izda dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, če je iz poročila o emisiji hrupa v okolje med drugim razvidno tudi, da je nastavitev na obratovalno električno moč, za katero se zahteva izdaja dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, na zvočnih napravah vidna in čitljivo označena in je predlog opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč in predlog njune pritrditve na zvočno napravo jasno opisan in izvedljiv.

15. Da so obratovalna električna moč, ki je po 5. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe največja električna moč, izražena v deležu nazivne električne moči, ki je lahko na podlagi dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za uporabo zvočne naprave dovedena zvočniku ali več zvočnikom, priključenim na zvočno napravo, shema nastavitve naprave na to moč in način njene pritrditve na napravo, podatki, ki so nujni del Poročila in dovoljenja, izhaja tudi iz 9. člena Uredbe. Ta določa, da opis in shemo nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč zagotovi organizator prireditve kot sestavni del poročila o emisiji hrupa v okolje, potrdi pa ga pristojni občinski organ ob izdaji dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom (drugi odstavek). Shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno moč ni potrebna le, če je obratovalna električna moč enaka nazivni električni moči; v tem primeru je na opisu nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč treba navesti podatek o nazivni električni moči zvočne naprave (četrti odstavek).

16. Na 5. strani poročila (pod točko 2.3 Ozvočenje prireditve) so navedene le nazivne pogonske moči zvočnikov (za širokopasovni zvočnik Meyer Sound CQ-1 1240 W na enoto in za nizkotonski zvočnik Meyer Sound 700HP 2250 W na enoto), torej največja električna moč, ki je dovedena zvočniku ali več zvočnikom, priključenim na zvočno napravo (4. točka prvega odstavka 3. člena Uredbe). V sklepni oceni (str. 17 Poročila) za prireditev ... je navedeno, da je treba raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati v večernem obdobju za 36 dBA, pri čemer kritične obremenitve okolja zaradi občasne emisije hrupa v okolje na višinah 4 in 8 m ne bodo presežene na mestih ocenjevanja ravni hrupa.

17. Ne drži, kar trdi toženka v odgovoru na tožbo, da poročilo vsebuje vse zahtevane podatke iz 6. člena Uredbe ter da se opis zvočnih naprav in shema postavitve nahajata na sliki 2 poročila in Prilogi 2. Na sliki 2 poročila (str. 6) je razvidna postavitev odra in zvočnih enot ter usmerjenost zvočnih enot na ... pred mestno hišo, torej postavitev in usmerjenost ozvočenja in ne shema nastavitve zvočnih naprav na obratovalno električno moč. V Prilogi 2 z naslovom "Emisije hrupa v okolje v času prireditve ... in prireditve ... pri zmanjšani ravni zvočne moči zvočnikov na višini 4 metrov" pa je sicer prikazana prostorska porazdelitev hrupa na višini 4 m v okolici prireditvenega prostora pri zmanjšani ravni zvočne moči za 36 dBA, 41 dBA oziroma 46 dBA. Ker poročilo podatka o obratovalni električni moči oziroma nastavitvi nanjo ne vsebuje, je jasno, da tudi sheme nastavitve na tako moč in način njene pritrditve na napravo ne more vsebovati. Posledično tudi izpodbijana odločba nima navedenih sestavin o nastavitvi obratovalne električne moči na zvočnih napravah, opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč ter načina pritrditve tega opisa in sheme na zvočno napravo.

18. Kot izhaja iz izjav tožnikov in toženke v tem postopku, med strankama niti ni sporno, da dovoljenje tega podatka ne vsebuje, saj toženka ne trdi, da je obratovalna moč navedena, ampak zatrjuje, da glede na to, da je Poročilo izdelala pooblaščena oseba - strokovna institucija (NLZOH), ne dvomi v njegovo verodostojnost, kot tudi, da vsebuje vse sestavine po Uredbi. Kot je že navedlo sodišče v svojih prejšnjih sodbah,2 poročilo v tem postopku ni izvedeniško mnenje, saj je bilo izdelano po naročilu stranke z interesom, ki ga je ta priložila k svoji vlogi po pozivu organa. V poročilu navedene trditve se zato štejejo za trditve stranke z interesom A. A. To pomeni, da bi morala toženka preveriti, ali poročilo vsebuje vse podatke, potrebne za odločitev, in se nato do popolnega poročila v odločbi nato vsebinsko opredeliti. Poleg tega pa bi morala toženka enako ravnati, tudi če bi šlo za izvedensko mnenje. Upravni organ je namreč tisti, ki odloči o zadevi, zato je dolžan ugotovitve izvedenca oziroma strokovnjaka preizkusiti in se do njih vsebinsko opredeliti (139. člen Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP).

19. Glede na povedano sodišče sodi, da je toženka dovoljenje izdala preuranjeno. Toženka bi morala presoditi, ali poročilo vsebuje vse podatke, ki jih mora vsebovati po Uredbi, in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon (v tretjem odstavku 17. člena v zvezi s 94. členom ZVO-1) določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je akt že iz tega razloga nezakonit. 20. Res je sicer, kot je sodišče pojasnilo v že v sodba I U 1613/2020 in 1419/2021, da je možno izdati dovoljenje tudi brez podatka o obratovalni električni moči zvočnih naprav. Vendar pa to organ lahko stori le ob izpolnjenih pogojih iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe. Po tej določbi lahko organ izda dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, kadar je v poročilu predlog opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč in predlog njune pritrditve na zvočno napravo nejasen ali neizvedljiv (op. sodišča: kar je primerljivo s situacijo, ko tega predloga sploh ni) le, če v dovoljenju naloži organizatorju prireditve, da namesto nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč izvaja meritev hrupa med prireditvijo v skladu s predpisom, ki ureja obratovalni monitoring hrupa za vire hrupa. Slednjega pa toženka stranki z interesom v izreku izpodbijanega dovoljenja ni naložila, saj očitno ni šlo za tako situacijo, kot jo ureja zgoraj citirana določba.

21. Drugačne odločitve toženka ne more doseči niti z zatrjevanjem, da je bilo zagotovljeno, da kritične ravni hrupa ne bodo presežene s tem, ko je bilo v Poročilu navedeno, da bi bil hrup v primeru, če bi bili zvočniki nastavljeni na nazivno moč oziroma če bi obratovali pri polni obremenitvi, prekomeren, in da je zato treba raven zvočne moči vseh zvočnikov v večernih urah zmanjšati za 36 dBA. Sodišče se strinja s tožniki, da je tak način določanja jakosti delovanja zvočnih naprav najmanj nejasen, saj bi moral organizator in ostali zainteresirani preračunati, kakšna je ob maksimalni nazivni električni moči raven zvočne moči zvočnikov oziroma zvočne naprave, od nje pa odšteti zahtevano zmanjšanje. Pri tem brez izvajanja meritev še vedno ne bi bilo znano, ali je nastavitev jakosti zvočnikov, torej obratovalna moč taka, da zagotavlja z izračunom ugotovljene zvočne moči naprav. Kar je bistveno, pa je to, da po Uredbi tak način odločanja o začasni čezmerni obremenitvi s hrupom ni predviden in zato ne more nadomestiti obvezne sestavine poročila in dovoljenja, tj. nastavitve obratovalne moči na zvočnih napravah.

22. Toženka sicer navaja, da Uredba ne določa izrecno, na kakšen način opredeliti vrednosti, prav tako po njenem mnenju v Uredbi ni jasno določena koleracija med ravnijo zvočne moči in obratovalno električno močjo zvočne naprave, iz česar po njenem mnenju sledi, da je kritično obremenitev okolja, ki služi pravilno izdanemu dovoljenje, mogoče ugotoviti na več načinov, kot npr. na način, kot izhaja iz izpodbijanega dovoljenja. Ob tem je še dodala, da je za zdravje in počutje ljudi pomembna zvočna moč in ne nazivna električna moč. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da presoja, ali je določanje obratovalne električne moči primerno ali pa naj bi bil za zagotavljanje dovoljene ravni hrupa primeren način, kot ga je določila toženka v izpodbijani odločbi, ni predmet presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Gre namreč za vprašanje primernosti ureditve, o kateri sodišče ne odloča. Za pravilno odločitev tudi ni relevantno, ali so poročila po vsej Sloveniji taka, kot v obravnavanem primeru, saj praksa ni veljavna pravna podlaga za odločanje organa, temveč so to določbe Uredbe.

23. Glede na pojasnjeno niso utemeljene navedbe toženke in stranke z interesom, da je bila obremenitev s hrupom pri izvedbe prireditve ... minimalna oziroma je sploh ni bilo. Tožniki pa imajo tudi prav, da v izpodbijani odločbi ni ocenjena stopnja hrupa za čas med 22.00 in 23.00 uro (za katerega je prav tako izdano dovoljenje), ko je po določbah Uredbe mejna vrednost za obremenitev s hrupom nižja, niti izpodbijana odločba ne vsebuje (morebiti) potrebnega znižanja ravni zvočne moči za ta čas dneva.

24. Izpodbijani akt je bil izvršen z zaključkom prireditve 15. 8. 2021. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 zavzelo stališče, da bi pobudniku v primeru, ki se je nanašal na primerljivo dejansko stanje, učinkovito sodno varstvo predstavljala možnost vložitve tožbe, s katero bi lahko zahteval ugotovitev, da je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi z nezakonitim upravnim aktom. Izdaja ugotovitvene sodbe bi z vsebovanimi pravnimi stališči po mnenju tega sodišča vplivala na kasnejše odločanje o izdaji dovoljenj za javne prireditve, saj bi izdaja odločb v nasprotju z jasno sodno prakso lahko privedla tudi do drugih oblik odgovornosti oseb, ki bi takšna dovoljenja izdajale.

25. V skladu s to odločbo je bil ZUS-1 spremenjen tako, da sedaj druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 omogoča, da tožnik v tožbi zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi, tožniki pa tak zahtevek tudi uveljavljajo. Gre za pomemben del učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu, saj je mogoče odločiti o zakonitosti izpodbijanega akta tudi v primeru, ko tožnik za odpravo aktov sicer ne bi imel več pravnega interesa. Glede na navedeno je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, saj sodi, da je z dovoljenjem za čezmerno obremenitev okolja s hrupom lahko poseženo v pravne koristi vseh treh tožnikov. Iz razloga, ker je bil izpodbijani akt zaradi absolutno bistvene kršitve postopka nezakonit, je v skladu s prvim odstavkom 64. a člena ZUS-1 s sodbo tožbi zoper izpodbijano dovoljenje ugodilo tako, da je ugotovilo njegovo nezakonitost. 26. Sodišče še dodaja, da je z odpravo prvostopenjske odločbe prenehala de iure učinkovati tudi drugostopenjska odločba, zato ni odločalo posebej o njeni odpravi.

**K II. točki izreka:**

27. Drugi odstavek 64.a člena ZUS-1 določa, da če je tožnik postavil zahtevek za povrnitev škode, ravna sodišče po 67. členu tega zakona. Prvi odstavek 67. člena ZUS-1 določa, da s sodbo, s katero sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda (prvi odstavek). Če odločitev o zahtevku iz prejšnjega odstavka zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu ali če se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi (drugi odstavek).

28. Tožniki zahtevajo, da jim toženka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo utemeljujejo s tem, da so bili zaradi izvršitve nezakonite odločbe izpostavljeni prekomernemu hrupu iz zvočnih naprav, zaradi česar so trpeli duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi okrnitve osebnostnih pravic.

29. Toženka nasprotuje odškodninskemu zahtevku, že zato, ker je bila po njenem mnenju prireditev, ki je bila začasna, izvedena skladno z dovoljenjem. Zahtevek za povrnitev škode naj bi bil tudi pretiran, tožniki naj bi navajali za različne dogodke enako, pri čemer vlagajo pritožbe in tožbe zoper vsako izdano dovoljenje, ne glede na obliko in način izvedbe prireditve.

30. Odločanju v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb je namenjen pravdni postopek (1. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Po drugi strani je funkcija upravnega sodišča, da v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Zato drugi odstavek 67. člena ZUS-1 tudi določa, da če bi se zaradi ugotavljanja dejstev, ki se tičejo odškodnine, postopek v upravnem sporu bistveno podaljšal, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi.

31. Sodišče v tem upravnem sporu ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Ugotovljena nezakonitost sicer pomeni, da je bilo dovoljenje nezakonito, ne pomeni pa, da organ dovoljenja v ponovljenem postopku ob pridobitvi ustreznih podatkov o obratovalni električni moči in shemi nastavitve na to moč ne bi smel izdati, in niti, da je bila kritična stopnja hrupa na prireditvi zaradi nezakonitega dovoljenja presežena. Vendar pa je bila prireditev že izvedena. Zato sodišče izpodbijane odločbe ni moglo odpraviti in vrniti v ponoven postopek toženki, v katerem bi izdala zakonito odločbo, kar je sicer cilj upravnega spora. Povedano drugače: odločitev, da je izpodbijana odločba nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na to sodišče sodi, da je treba v postopku odločanja o odškodnini ugotavljati tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višino odškodnine. Pri tem je med strankama sporno, ali je bila čezmerna raven hrupa sploh presežena. Stranke predlagajo številne dokaze, s katerimi naj se to ugotavlja. Glede na navedeno sodišče sodi, da bi ugotavljanje spornih dejstev glede temelja in višine ta upravni spor bistveno podaljšalo, zato je tožnike napotilo, da odškodninski zahtevek uveljavljajo v pravdi.

**K III. točki izreka:**

32. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki so upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnike je v postopku zastopal odvetnik, zato se jim priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

33. Ker sodišče ni odločilo o pravici strank (spor polne jurisdikcije), temveč je odločilo o zakonitosti odločbe, ni imelo podlage, da odloči tudi o stroških tožnikov v upravnem postopku. Zato je njihov stroškovni zahtevek v tem delu neutemeljen.

**K IV. točki izreka:**

34. Toženkin stroškovni zahtevek ni utemeljen. Toženka v upravnem sporu ni uspela. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 pa toženka, tudi če v upravnem sporu uspe, vedno sama trpi svoje stroške postopka.

1 V zadevi I U 1419/2021 so sodelovale iste stranke, poleg tega pa je NLZOH, za tam obravnavano prireditev "Festival urbanega dogajanja 2021" in v tej zadevi obravnavano prireditev ... pripravil skupno poročilo s št. 2112-21/92173-21/89SZAN z dne 26. 4. 2021. 2 Npr. sodbi v zadevah I U 1613/2020 in I U 1419/2021.