Jedro

Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP se uporabi le v primerih, ko stečajni upravitelj terjatev prereka prav zaradi njene nepopolne prijave in je presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, tudi predmet postopka, v katerem se ugotavlja njena utemeljenost. Če se v pravdi izkaže, da stečajni upravitelj utemeljenosti terjatve nasprotuje iz povsem drugih razlogov (neodvisnih od popolnosti prijave terjatve), uporaba navedene določbe ni mogoča. Tožeča stranka prijavi terjatve v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko ni niti priložila cenitve tržne vrednosti nepremičnine, ki jo je prevzela v posest, niti ni predlagala izvedbe končnega obračuna s cenitvijo vrednosti, prav tako pa v njej ni opisala vseh relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala njen zahtevek (saj bi morala odšteti vrednost nepremičnine). Prijava terjatve tožeče stranke je zato bila nepopolna in stečajnemu upravitelju tožene stranke ni preostalo drugega, kot da je prijavljeno terjatev tožeče stranke v celoti prerekal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izreklo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 3.982,54 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Ocenilo je, da je bil stečajni upravitelj tožene stranke glede na okoliščine konkretnega primera primoran v celoti prerekati vtoževano oziroma prijavljeno terjatev. Prijava terjatve tožeče stranke v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko ni bila popolna, saj tožeča stranka v njej ni opisala vseh relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala njen zahtevek (potrebnost odštetja vrednosti nepremičnine, ki je bila predmet leasinga), niti ni predložila ustreznih dokazov (izvedenega ali ponujenega končnega obračuna terjatve), kar ima v skladu s specialno določbo četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) za posledico, da upnika (tožečo stranko) bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se z višino odmere in uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje ne strinja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil stečajni upravitelj tožene stranke primoran v celoti prerekati vtoževano oziroma prijavljeno terjatev, oziroma da je stečajni upravitelj tožene stranke utemeljeno prerekal terjatev in da je bil omenjeno primoran storiti. Po razvezi Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 2113159097 z dne 22. 5. 2009 (leasing pogodba) in po prevzemu nepremičnine v svojo posest končnega obračuna s toženo stranko ni mogla izvesti, ker z njo nista nikoli našli konsenza za sporazumno določitev poštene tržne vrednosti predmeta leasinga, nepremičnina pa vse do konca postopka na prvi stopnji (še) ni bila prodana. Vse do prodaje predmeta leasinga ni mogla narediti končnega obračuna, ker ji pogodbena določila tega ne dopuščajo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 75/2013, v kateri je to zavzelo stališče, da je v primeru izvedene kritne prodaje višina škode - razlika med pogodbeno dogovorjeno ceno in ceno kritne prodaje - oškodovancu lahko znana šele ob izvedbi prodaje in ne prej, zaradi česar je treba začetek teka zastaralnega roka, ob ustrezni izvedbi kritne prodaje, nujno vezati na trenutek sklenitve kritne prodaje. Končni obračun med njo in toženo stranko je izvedlo šele sodišče prve stopnje v tem postopku in šele s pravnomočnostjo njegove odločbe je postala višina terjatve, ki jo ima nasproti toženi stranki, nesporna. Kljub temu pa tudi ugotovljena višina terjatve v znesku 110.345,97 EUR ni dokončna, saj ji bo v primeru, če bo prodala predmet leasinga za manjši znesek od ocenjenega, nastal preostanek škode. Tako je bila primorana v postopek osebnega stečaja nad toženo stranko prijaviti celotno višino terjatve, ne da bi sama napravila končni obračun. Podlaga za končni obračun je lahko le vrednost, za kakršno uspe leasingodajalec unovčiti predmet leasinga, in ne sama tržna vrednost predmeta leasinga. Zaradi posledic opustitve prijave terjatve je bila primorana v postopek osebnega stečaja nad toženo stranko prijaviti svojo celotno terjatev, brez odbitka tržne vrednosti. Če bi predmet leasinga prodala za manjšo vrednost od ocenjene tržne vrednosti, preostanka terjatve ne bi več mogla prijaviti v postopek osebnega stečaja nad toženo stranko, ker bi zamudila rok za prijavo terjatve. Zoper stečajnega dolžnika je prijavila navadno in pogojno terjatev v celotni še iz naslova leasing pogodbe neplačani terjatvi, ki pa je stečajni upravitelj tožene stranke neutemeljeno ni priznal. Morala pa je prijaviti celotno višino terjatve, ki jo je smela od tožene stranke zahtevati vse do prodaje predmeta leasinga. Kot zmotno uporabo materialnega prava zavrača stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil končni obračun po 28. členu leasing pogodbe obvezen del dejanskega stanja, na podlagi katerega bi lahko gradila temelj svojega zahtevka, in ker tega ni izdelala, je neutemeljeno priglasila terjatev brez upoštevanja vrednosti nepremičnine. Njena prijava terjatve tako naj ne bi bila popolna. Brez sodelovanja tožene stranke končnega obračuna ni mogla izvesti, prav tako pa nepremičnina do tega trenutka še ni bila prodana, da bi lahko bil napravljen končni obračun. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo I Pg 67/2015 z dne 18. 11. 2015 pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, “da pogodba v 28. čl. določa način izvedbe končnega obračuna” in ker “nepremičnina kljub prizadevanju tožnice še ni bila prodana, stranki ne moreta izvesti končnega obračuna. Torej se tožnica s prejemom kupnine ne more vsaj delno poplačati.” S Prijavo terjatev z dne 12. 6. 2013 je zadostila prvemu odstavku 60. člena ZFPPIPP, saj je postavila določen zahtevek za priznanje terjatve v postopku, ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokaze o njih. Zato ni nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP, ampak bi o pravdnih stroških moralo odločiti glede na uspeh pravdnih strank po drugem odstavku 154. člena ZPP. Vsaka drugačna odločitev pa je posledica napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka, ki naj jih pritožbeno sodišče naloži v plačilo toženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom in sodbo I Pg 67/2015 z dne 18. 11. 2015 (med drugim) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 110.345,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2012 dalje do plačila ter v višini 294,23 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka), presežni del tožbenega zahtevka, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke tudi v višini 85.526,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (štirih) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti dalje do plačila in glede 221,97 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2012 dalje do plačila, zavrnilo (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 6.179,38 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

5. Pritožbeno sodišče je s sklepom III Cpg 131/2016 z dne 22. 6. 2016 ob ugoditvi pritožbi tožene stranke razveljavilo cit. odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, z navodilom, da v njem presodi, ali v tej zadevi pride v poštev uporaba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da bo moralo oceniti, ali je moral stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko prerekati prijavljeno terjatev tožeče stranke, ker je bila nepopolna.

6. Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da se, če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. Gre za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo terjatve povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi, prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti, ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal.(1) V skladu s sodno prakso se določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP uporabi le v primerih, ko stečajni upravitelj prereka terjatev prav zaradi njene nepopolne prijave in je presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, tudi predmet postopka, v katerem se ugotavlja njena utemeljenost. Če se v pravdi izkaže, da stečajni upravitelj utemeljenosti terjatve nasprotuje iz povsem drugih razlogov (neodvisnih od popolnosti prijave terjatve), uporaba navedene določbe ni mogoča.(2)

7. Sodišče prve stopnje je tako moralo ugotoviti, ali je bila prijava terjatve tožeče stranke v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko vsebinsko popolna in podprta z ustreznimi dokazi, ali je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal terjatev zaradi nepopolnosti prijave in ali je bilo to dejstvo tudi predmet pravde. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo: (-) da je tožeča stranka predlagala zoper toženo stranko izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjatve terjatve v znesku 193.383,97 EUR s pripadki, ki jo predstavljajo neporavnani leasing obroki iz leasing pogodbe po stanju na dan 24. 5. 2012, od katere je tožeča stranka zaradi neplačil 28. 11. 2011 odstopila in izposlovala vrnitev nepremičnine, (-) da se je tožena stranka v ugovoru med drugim sklicevala, da tožeča stranka že razpolaga z nepremičnino in da zato nima podlage zahtevati plačila še vseh bodočih neplačanih leasing obrokov, (-) da se je tožeča stranka skozi celoten pravdni postopek sklicevala, da končnega obračuna po 28. členu leasing pogodbe brez svoje krivde ni mogla izvesti, ker s toženo stranko nista uspeli sporazumno določiti poštene tržne vrednosti predmeta leasinga, njej pa nepremičnine doslej še ni uspelo prodati ali oddati v najem tretji osebi, kar je drugi način izvedbe končnega obračuna, (-) da je bila tožeča stranka prepričana, da ji do izpolnitve pogojev za enega od obeh načinov izdelave končnega obračuna iz 28. člena leasing pogodbe pripada celotna vtoževana glavnica, čeprav ne upošteva vrednosti vrnjenega predmeta leasinga, (-) da je bil med pravdo nad toženo stranko 12. 3. 2013 začet postopek osebnega stečaja, v katerem je tožeča stranka prijavila vtoževano terjatev in (-) da je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal to terjatev iz razloga, ker zanjo ni bil opravljen končni obračun ter v zvezi z njo opozoril tudi na odprto pravdo I Pg 1201/2012 (sedaj I Pg 67/2015).

8. V zvezi z vsebino prijave terjatve tožeče stranke v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je tožeča stranka v postopek osebnega stečajna nad toženo stranko (med drugim) kot navadno terjatev prijavila vtoževano terjatev s stroški in glede njenega temelja navedla, da izvira iz leasing pogodbe, ki jo je stečajni dolžnik uporabljal vse do predaje predmeta leasinga njej v posest, in iz katere ima zapadle neporavnane obveznosti v višini 193.383,97 EUR, (-) da je tožeča stranka kot dokaz predložila vse listine, ki dokazujejo obstoj terjatve, med drugim odstop od leasing pogodbe z dne 28. 11. 2011, prevzemni zapisnik za nepremičnino z dne 11. 11. 2011, izpisek odprtih postavk z dne 24. 5. 2011 in plačilni nalog za plačilo sodne takse za pravdo I Pg 1201/2012 ter (-) da se je glede višine terjatve sklicevala, da terjatev sestavlja glavnica v znesku 197.135,26 EUR in obresti v znesku 1.256,43 EUR, pri čemer predstavljajo glavnico tako neporavnani leasing obroki do odstopa od leasing pogodbe, kot tudi nadaljnji obroki (zaloga) bodoče glavnice v višini 170.967,42 EUR, ki so zapadli v plačilo z razvezo leasing pogodbe in pomenijo neodplačan del financiranja, poleg tega pa tudi pogodbeni stroški izterjave ter izvršilni oziroma pravdni stroški. Ker po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka prijavi terjatev v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko ni niti priložila cenitve tržne vrednosti nepremičnine, ki jo je prevzela v posest, niti ni predlagala izvedbe končnega obračuna s cenitvijo njene vrednosti, prav tako pa v njej ni opisala vseh relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala njen zahtevek (saj bi morala odšteti vrednosti prevzete nepremičnine), je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila prijava sporne terjatve tožeče stranke nepopolna in da stečajnemu upravitelju tožene stranke ni preostalo drugega, kot da je prijavljeno terjatev tožeče stranke v celoti prerekal. 9. V zvezi z razlogom za prerekanje terjatve v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stečajni upravitelj ni ob prerekanju terjatve tožeče stranke izrecno navedel, da je prijava terjatve tožeče stranke nepopolna. Vendar je ta razlog smiselno uveljavljal s sklicevanjem na to, da končni obračun ni narejen, kar pomeni, da je v prijavi terjatve manjkal bistveni element, zaradi katerega se ni mogel opredeliti glede utemeljenosti prijavljene terjatve tožeče stranke, ampak jo je moral prerekati v celoti. O tem razlogu pa je tudi tekla pravda, saj je tožeča stranka šele v ponovljenem postopku plačala cenilca in je sodišče prve stopnje o njenem tožbenem zahtevku odločilo tako, da ga je nad ugotovljeno tržno vrednostjo nepremičnine zavrnilo.

10. Tožeča stranka v pritožbi še vedno vztraja pri svojem stališču, da po razvezi leasing pogodbe končnega obračuna s toženo stranko ni mogla izvesti, ker ji pogodbena določila tega ne dopuščajo in da je zato (utemeljeno) zahtevala plačilo vseh preostalih obrokov leasinga. Da je takšno njeno stališče napačno, sta pojasnili tako sodišče prve stopnje v sodbi I Pg 1201/2012 z dne 27. 5. 2014, kot tudi pritožbeno sodišče v sklepu Cpg 376/2014 z dne 21. 1. 2015, iz katerih je jasno razvidno, da gre leasingodajalcu v primeru kršitve leasing pogodbe s strani leasingojemalca in odstopa od leasing pogodbe odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, da ta odškodnina ne more presegati škode, da je zato treba v skladu z 243. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in uveljavljeno sodno prakso, od vsote neplačanih bodočih obrokov odšteti preostalo vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga in da je dokazno breme o zatrjevani škodi na tožeči stranki. Če tožeča stranka res ne bi mogla izdelati končnega obračuna brez prodaje predmeta leasinga, tudi ne bi mogla postaviti ustreznega in po materialnem pravu utemeljenega zahtevka. Sodišče prve stopnje zato njenemu zahtevku vse do prodaje nepremičnine ne bi moglo ugoditi. S tem, ko je sodišče prve stopnje v cit. zadevi odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke na podlagi pridobljene cenitve vrnjene nepremičnine, je jasno izkazalo, da bi lahko tožeča stranka tudi v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko prijavila svojo terjatev tako, da bi bila njena prijava popolna. Pred vložitvijo prijave terjatev bi namreč lahko sama pritegnila ustreznega cenilca, ki bi ocenil vrednost vrnjene nepremičnine in to vrednost nato odštela od vrednosti zahtevanih bodočih obrokov leasinga, ki so zapadli v plačilo z dnem odstopa od leasing pogodbe, ter v prijavi terjatev podala ustrezne trditve o tem.

11. Po povedanem stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil končni obračun po 28. členu leasing pogodbe obvezen del dejanskega stanja, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka gradila temelj svojega tožbenega zahtevka, ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi. Ker tožeča stranka končnega obračuna ni niti izdelala niti ponudila in je neutemeljeno priglasila terjatev brez upoštevanja vrednosti nepremičnine, ki ji je bila vrnjena, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo prerekanje njene terjatve v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko posledica nepopolnosti prijave, saj tožeča stranka v prijavi terjatev ni opisala vseh relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala njen zahtevek (potrebnost odštetja vrednosti prevzete nepremičnine), in tudi ni predložila ustreznih dokazov (izvedenega ali ponujenega končnega obračuna), stečajnemu upravitelju pa tržna vrednost vrnjene nepremičnine ni bila znana. Tožeča stranka bi tako morala vsaj predlagati izvedbo končnega obračuna s cenitvijo vrnjene nepremičnine ali pa opraviti njeno cenitev s cenilcem sama in na njeni podlagi izdelati končni obračun.

12. Z navedbami, da je končni obračun med njo in toženo stranko izvedlo šele sodišče prve stopnje in da je šele s pravnomočnostjo odločbe sodišča prve stopnje postala višina njene terjatve nesporna, tožeča stranka v pritožbi smiselno priznava, da je bila višina njene terjatve pred odločitvijo sodišča prve stopnje, za katero je to potrebovalo oceno vrednosti nepremičnine, sporna, kar pomeni, da jo je bil stečajni upravitelj tožene stranke dolžan prerekati. Ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bila primorana prijaviti svojo celotno terjatev, brez odbitka tržne vrednosti prevzete nepremičnine, in ne da bi sama napravila končni obračun, ker naj bi bila podlaga za končni obračun le vrednost, za kakršno uspe leasingodajalec unovčiti predmet leasinga. Nenazadnje neutemeljenost te pritožbene trditve tožeče stranke izhaja iz dejstva, da je sodišče prve stopnje s sodbo odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in opravilo obračun, ne da bi bila nepremičnina, ki je bila predmet leasinga, prodana, kar jasno kaže na to, da bi tožeča stranka ob zadostni profesionalni skrbnosti morala sama poskrbeti za ugotovitev vrednosti prevzete nepremičnine s pomočjo cenilca, tudi če se o njeni vrednosti ni uspela sporazumeti s toženo stranko. Le na tak način bi lahko postavila realen zahtevek. Tudi če tožeča stranka pred vložitvijo prijave terjatev ni pridobila ustreznega cenitvenega poročila, da bi oblikovala svoj zahtevek, bi lahko cenitev vsaj predlagala v prijavi terjatev, kot je enako poudarilo že sodišče prve stopnje. Toda tudi tega ni storila in je med pravdnim postopkom vztrajala pri plačilu celotne vrednosti neplačanih obrokov leasinga. Iz pritožbenih izvajanj tožeče stranke, da preostanka terjatve, če bi že uvodoma sama naredila končni obračun in bi od celotne terjatve odbila tržno vrednost nepremičnine v trenutku prijave, nato pa bi predmet leasinga prodala za manjšo vrednost od ocenjene tržne vrednosti, ne bi več mogla prijaviti v postopek osebnega stečaja nad toženo stranko, jasno izhaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek v prijavi terjatev v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko “iz previdnosti” priglasila v celotnem znesku, kljub zavedanju, da je od njega treba odšteti vrednost nepremičnine, ki ji je bila vrnjena ob razvezi leasing pogodbe.

13. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje s sklepom in sodbo I Pg 67/2015 z dne 18. 11. 2015 pravilno in popolno ugotovilo: “da pogodba v 28. čl. določa način izvedbe končnega obračuna”; “ker se pravdni stranki nista sporazumeli glede poštene tržne vrednosti nepremičnine (kar je prva možnost), niti toženec ni izkazal interesa za sporazumno določitev vrednosti, se v smislu druge možnosti kot osnova za končni obračun upošteva vrednost, za katero uspe leasingodajalec unovčiti predmet leasinga”; ker “nepremičnina kljub prizadevanju tožnice še ni bila prodana, stranki ne moreta izvesti končnega obračuna”; ter “torej se tožnica s prejemom kupnine ne more vsaj delno poplačati”, saj to niso ugotovitve sodišča prve stopnje, temveč le povzetek navedb iz njene pripravljalne vloge v 16. točki obrazložitve cit. sklepa in sodbe prve stopnje (l. št. 157 spisa). Iz 25. točke obrazložitve omenjene odločbe (l. št. 159 spisa) namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo nasprotno stališče, da “časovno neopredeljena “morebitna” prodaja ne more iti v škodo leasingojemalca, ki na to, kdaj bo tožnica dejansko prodala nepremičnino (če sploh), ne more imeti vpliva. Da bi moral v nedogled čakati na morebiten končni obračun, je nedopustna razlaga tožeče stranke.”

14. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožeče stranke na stališče, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 75/2013, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to sklicevanje za ta pravdni postopek neupoštevno, saj se ta odločba Vrhovnega sodišča RS nanaša na vprašanje začetka teka zastaralnega roka za postavitev zahtevka za plačilo odškodnine v primeru kritne prodaje, ki pa ni stvar cit. zadeve. Poleg tega je bila v tej zadevi zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom oziroma toženo stranko tožeča stranka dolžna prijaviti svojo terjatev v njem pravočasno, kar pa ne pomeni, da je lahko bila njena prijava nepopolna.

15. Na podlagi dejstev, ki jih je tožeča stranka zatrjevala tudi v sami prijavi terjatev, v kateri je pojasnila, da ji je bil predmet leasinga vrnjen, brez končnega obračuna oziroma ustrezne ocene tržne vrednosti vrnjene nepremičnine, ki bi jo pri postavitvi zahtevka morala odšteti od vrednosti neplačanih obrokov, zahtevek tožeče stranke po materialnem pravu ne bi bil utemeljen, kar izhaja tudi iz sodb sodišča prve stopnje v cit. zadevi ter sklepa pritožbenega sodišča Cpg 376/2014 z dne 21. 1. 2015. Tako je mogoče šteti, da je vzrok, da stečajni upravitelj tožene stranke prijavljene terjatve tožeče stranke ni priznal, v ravnanju tožeče stranke same, saj je ta šele po razveljavitvi prve sodbe prve stopnje založila predujem za sodnega cenilca in s tem omogočila odločitev sodišča prve stopnje o ne/utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka. Po opravljeni cenitvi pa tožena stranka ugodenemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke ni več nasprotovala, saj zoper cenitveno poročilo ni vložila pripomb, prav tako pa se ni pritožila zoper ta del druge sodbe prve stopnje.(3)

16. Čeprav je stečajni upravitelj prerekal terjatev tožeče stranke v celoti in se je razlog prerekanja res izkazal za delno neutemeljenega, je tožena stranka zaradi pomanjkljivih informacij, ki jih je v prijavi terjatev podala tožeča stranka, terjatev upravičeno prerekala. Ni namreč dolžnost stečajnega upravitelja, da sam dopolnjuje prijave terjatev ter ugotavlja dejstva in zbira dokaze o njih, da bi na njihovi podlagi lahko ugotovil, v kakšnem znesku je konkretni zahtevek tožeče stranke sploh utemeljen.(4) Prijava terjatve je popolna, če je mogoče na podlagi listinskih dokazov, ki so ji priloženi, preveriti utemeljenost prijavljene terjatve.(5) V obravnavani zadevi pa zaradi pomanjkanja trditev tožeče stranke o vrednosti vrnjene nepremičnine in nepredložitve končnega obračuna oziroma predloga za izvedbo končnega obračuna ali cenitve izvedenca, utemeljenosti njene prijavljene terjatve ni bilo mogoče preizkusiti, kar dodatno potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je treba za odločitev o pravdnih stroških uporabiti četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP. Tako je neutemeljeno tudi pritožbeno razlogovanje tožeče stranke, da je s Prijavo terjatev z dne 12. 6. 2013 zadostila določbam prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP in da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj tožene stranke moral prerekati njeno terjatev, ker je bila njena prijava nepopolna v vsebinskem smislu in ker ji za izkaz utemeljenosti višine cit. prijavljene terjatve ni predložila oziroma predlagala ustreznega dokaza.

17. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 43/2016 z dne 17. 2. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 194/2016 z dne 25. 5. 2016. Op. št. (2): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 194/2016 z dne 25. 5. 2016. Op. št. (3): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1240/2015 z dne 23. 9. 2015. Op. št. (4): Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 43/2016 z dne 17. 2. 2016. Op. št. (5): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1090/2014 z dne 18. 6. 2014.