Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo tožnikove omejitve (gibalno sposobnost), ki jih je imel že pred škodnim dogodkom dne 23.12.1994, in ki so bile posledica poškodbe, dobljene v nezgodi pred tem. Pri odmeri odškodnine je nato pravilno izhajalo iz tistih življenjskih aktivnosti, ki jih je tožnik še lahko opravljal do poškodbe, ki je predmet tega pravdnega postopka oziroma ki bi jih opravljal tudi v bodočnosti, če te poškodbe ne bi bilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku za škodo, ki jo je pretrpel dne 23.12.1994, star 43 let, odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.000.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 2.900.000,00 SIT ter v skladu z uspehom strank spremenilo tudi stroškovni izrek. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji uveljavlja kršitev 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Trdi, da je tožnikov primer specifičen, ker je bil pred nesrečo že paraplegik in vezan na invalidski voziček. Zaradi tega je njegova nepremoženjska škoda za vse oblike uveljavljane odškodnine neprimerljiva s podobnimi primeri. Poškodba desne roke zanj pomeni mnogo večjo prizadetost, ker mu roke nadomeščajo tudi noge. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožniku prisodi še odškodnino v znesku 1.100.000,00 SIT s pripadajočimi stroški in obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP, ki se še vedno uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava v škodo tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je tako kot sodišče prve stopnje, z uporabo načela individualizacije, za vse tri vrste ugotovljene škode (telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti) upoštevalo tudi okoliščino, da je tožnik že v času škodnega dogodka bil težek invalid (paraplegik), vezan na invalidski voziček, torej človek, ki mu roke v vsakdanjem življenju nadomeščajo noge. Presoji obeh sodišč se razlikujeta le po tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na 1. odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sodišče druge stopnje pa je navedeno določbo ZOR upoštevalo v celoti (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR).

Revizijsko sodišče s pristopom sodišča druge stopnje v celoti soglaša. Predmet tega pravdnega postopka je škoda, ki je nastala v prometni nesreči dne 23.12.1994 in ne škoda, ki jo je tožnik pretrpel v letu 1988 (od tedaj je paraplegik na invalidskem vozičku). Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo tožnikove omejitve (gibalno sposobnost), ki jih je imel že pred škodnim dogodkom dne 23.12.1994, in ki so bile posledica poškodbe, dobljene v nezgodi pred tem. Pri odmeri odškodnine je nato pravilno izhajalo iz tistih življenjskih aktivnosti, ki jih je tožnik še lahko opravljal do poškodbe, ki je predmet tega pravdnega postopka oziroma ki bi jih opravljal tudi v bodočnosti, če te poškodbe ne bi bilo. Upoštevalo je, da ima tožnik po obravnavani poškodbi zaradi omejene gibljivosti in zmanjšanja grobe moči desne roke, sedaj večje težave v vsakodnevnem življenju (pri premikanju s pomočjo invalidskega vozička, pri presedanju na invalidski voziček s postelje ali v avtomobil ter pri vseh drugih opravilih z desno roko). Vendar pa ni moglo mimo ugotovitev na prvi stopnji, da znaša dodatno zmanjšanje življenjske aktivnosti 10% (izvedenec dr. Jože Ferko) oziroma 5% (izvedenc dr. Branko Koritnik). Pač pa je individualizacija prišla bistveno bolj do izraza pri odškodnini za strah (zlasti sekundarni) in telesnih bolečinah (posebej neugodnosti med zdravljenjem). Tožniku je bila prisojena odškodnina za strah v znesku 600.000,00 SIT, za telesne bolečine 800.000,00 SIT in duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa 1.500.000,00 SIT.

Višja odškodnina pa bi preveč posegla v umestitev že dosojenih odškodnin za to vrsto škode v sodni praksi in porušila razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Kajti primerjava z odškodninami za enako škodo mora obstajati, pa čeprav je treba upoštevati načelo individualizacije. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru sicer individualizirana, vendar pa je pri določitvi njegove vsebine treba upoštevati merila, določena v 200. členu ZOR. To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh, posamičnem in splošnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oz. določila (določa) vsebino tega splošnega zakonskega merila. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Sodišče druge stopnje je zato materialnopravno pravilno ravnalo, ko je odškodnino, določeno na prvi stopnji, ustrezno znižalo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tako znižana odškodnina še vedno precej odstopa (je višja) od odškodnin, ki se za enako poškodbo prisojajo v primerih, ko oškodovanci niso v takšnem položaju, kakršnem je tožnik.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (tudi 203. člen ZOR, na katerega se tožnik ne sklicuje), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožeča stranka nima pravice do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela. Odločitev je zajeta v zavrnilnem delu sodbe. Odgovor tožene stranke pa je bil glede na stanje zadeve nepotreben (155. in 166/1 člen ZPP). Njeno zahtevo za povrnitev stroškov je zato revizijsko sodišče prav tako zavrnilo.