Jedro

Če so v postopku na prvi stopnji nejasnosti, ki jih prvostopni organ ni razčistil v zvezi z izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, nanašajo pa se na to, kdo je dejanski zavezanec v postopku oz. pravni naslednik podržavljenega podjetja oz. kdo ima podržavljeno premoženje med svojimi sredstvi (13. in 37/I člen ZDen), je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopni sklep in vrnila zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek (242/II člen ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom z dne 20.4.1993 je Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine na podlagi 68. člena zakona o denacionalizaciji in 11. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, v zvezi z 292. členom zakona o splošnem upravnem postopku, prepovedal poslovnemu sistemu A. oziroma njegovemu pravnemu nasledniku družbi B. kot pravnemu nasledniku podržavljenega premoženja - podjetja C, last A.Ž. (in ostalih), lastninsko preoblikovanje podjetja do višine 1.610.099,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (1. točka izreka); pri Temeljnem sodišču - registracijskem sodišču in Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo se zaznamuje prepoved lastninskega preoblikovanja do zneska, ki je naveden v 1. točki tega sklepa do izbrisa zaznambe (2. točka izreka); ob lastninskem preoblikovanju podjetja je zavezanec dolžan izločiti stvari v neto vrednosti 1.610.099,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije ter jih v nadaljevanju uporabljati kot dober gospodar (3. točka izreka); morebitna pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve zavarovanja (4. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi podjetja A in B (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in odpravila citirani prvostopni sklep ter vrnila zadevo navedenemu prvostopnemu organu v ponoven postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da v obrazložitvi prvostopne odločbe prvostopni organ ni dovolj utemeljil in obrazložil vzrokov za izdajo začasne odredbe po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Po tem členu lahko namreč prvostopni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini v obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja, ali odredi prenos delnic na sklad v višini in na način iz 14. člena tega zakona. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ sicer pravilno ugotovil, da je na podlagi odločbe z dne 24.1.1951 na podlagi določb zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij v zvezi z ukazom prezidija Ljudske skupščine LRS prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja podjetje C, katerega lastniki so bili A.Ž., N.K., M.Z., N.Z.J. in V.J. Ni pa pravilno ugotovil enega izmed poglavitnih elementov za izdajo začasne odredbe, to je, ni določil zavezanca. V določbi 37. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) je namreč opredeljeno, da se premoženje vrača z vzpostavitvijo lastninskega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pravnih oseb, ki so naslednice sredstev oziroma premoženja podržavljenih podjetij. Iz upravnih spisov ni razvidno, kdo je pravni naslednik podržavljenega podjetja oziroma kdo ima podržavljeno premoženje med svojimi sredstvi, saj v spisih manjkajo vsi historični registrski listi in sklepi registrskega sodišča. Tako ni mogoče z gotovostjo trditi, kdo je zavezanec, zaradi česar postane v posledici sporna tudi višina zavarovanja zahtevka. V upravnih spisih se sicer nahaja izračun ocenitve vrednosti nacionalizirane strojne opreme, inventarja, zalog in blagovne znamke Tovarne C, ki pa je brez žiga in datuma, in zato tožena stranka dvomi v verodostojnost podatkov tega izračuna. V zvezi s pregledom navedenega izračuna se tožena stranka tudi strinja s pritožbo prizadete stranke, ki trdi, da iz tega izračuna ni razviden prirast vrednosti, ki ga tudi ni obrazložil prvostopni organ v prvostopni odločbi. Prvostopna odločba se nanaša tudi na pravne naslednike upravičenca A.Ž., za katerega še vedno ni jasno, ali je bil v času podržavljenja podjetja jugoslovanski državljan, kar je predpostavka in pogoj za njegovo denacionalizacijo. Po mnenju tožene stranke naj prvostopni organ v ponovljenem postopku odpravi navedene nejasnosti to je: ugotovi naj pravega zavezanca s predhodno pribavo vseh potrebnih listin registrskega sodišča in v nadaljevanju postopka utemelji morebitno dejansko in pravno izkazanost vsebine in obsega predloga za izdajo začasne odredbe; izračun višine zavarovanega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pri pravilno ugotovljenem zavezancu pa naj prvostopni organ predloži v presojo finančnemu strokovnjaku; še posebej pa bo potrebno ugotoviti, kaj je z državljanstvom upravičenca A.Ž., saj bo po mnenju tožene stranke le to odločilno vplivalo na odločitev o vrnitvi odvzetega premoženja njegovim pravnim naslednikom. Tožena stranka je na podlagi 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravila odločbo prvostopnega organa v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe ter ob delnem upoštevanju navedb prizadete stranke v pritožbi proti prvostopni odločbi. Po presoji tožene stranke bo naštete nejasnosti prvostopni organ odpravil hitreje in bolj ekonomično. Zato je zadevo vrnila temu organu v ponovno odločanje.

Tožniki v tožbi ne soglašajo z izpodbijano odločbo iz naslednjih razlogov: Tožena stranka ni pravilno ugotovila, da ni mogoče z gotovostjo trditi, kdo je zavezanec. V zvezi s tem menijo, da v fazi ugotovitvenega postopka še ni bilo mogoče določiti natančne vrednosti in deleža vrednosti nacionaliziranega dela premoženja. Tožena stranka tudi ni ugotovila, da so, v primeru morebitnega nepriznanja slovenskega državljanstva enemu izmed denacionalizacijskih upravičencev A.Ž., v večinskem delu (85%) družabniki podjetja C, N.K., M.Z., N.J. in V.J., ki so v času podržavljanja vsi imeli jugoslovansko državljanstvo, kar je izkazano s priloženo dokumentacijo. Predlog denacionalizacijskih upravičencev za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja je povsem utemeljen. Podjetje C je pripojeno predniku zavezanca z vsemi svojimi osnovnimi in obratnimi sredstvi, s katerimi je razpolagalo na dan pripojitve. Poleg tega pa je preneslo med sredstva zavezanca tudi blagovno znamko, ki je registrirana dne 15.10.1928 na ime firme C. Tudi glede na dejavnost zavezanca je povsem razvidno, da je zavezanec pravni naslednik vseh prednikov podržavljene firme C. Ugotovitve, ki se nanašajo na nepremičnine, ki jih je podjetje C s pogodbo z dne 20.12.1958 prodalo tretjemu, pa so v tem postopku irelevantne, saj postopek denacionalizacije podržavljenih nepremičnin poteka pri pristojnem organu občine. Osnovnih sredstev (strojev in opreme) pa podjetje C v letu 1958 ni imelo na tej lokaciji, saj je osnovna dejavnost prenešena na drugo lokacijo. Menijo, da je tožena stranka sprejela nepravilno stališče, ko navaja, da se podjetji A in B ne moreta šteti za zavezanca, ker nimata podržavljenih strojev in opreme med svojimi sredstvi. Zavezanec je namreč preko svojih pravnih prednikov začel poslovanje prav s podržavljenimi stroji, opremo, materialom, kapitalom in blagovno znamko. V procesu proizvodnje pa je logično, da so se podržavljena sredstva porabila, vendar preko amortizacije obnavljala in pri dobrih gospodarjih tudi povečala. Denacionalizacijski upravičenci niso soglašali z vrednostjo podržavljenih nepremičnin, ker je bila cenitev v času podržavljanja nerealna. Zato so pravni nasledniki vrednost ugotavljali na podlagi bilance nacionaliziranega podjetja, ki se nahaja v dokumentaciji, in skladno z navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92). Ker niti 68. člen ZDen niti 11. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ne predvidevajo, da bi bil ugotovitveni postopek po 65. členu ZDen končan in poročilo vročeno strankam, ob izdaji sklepa o zavarovanju zahteve za denacionalizacijo in prepovedi lastninskega preoblikovanja do zneska, določenega v sklepu, ni bilo pričakovati, da je cenitveno poročilo, tako za nacionalizirano premoženje, kot tudi za določitev njegovega deleža v okviru vrednosti celotnega podjetja, dokončno. Sklep o zavarovanju zahteve za denacionalizacijo ter prepoved lastninskega preoblikovanja podjetja do višine 1.610.099 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije je začasne narave do izdaje odločbe o denacionalizaciji in pomeni glede na intence zakonodajalca, kot jih določajo 68. člen ZDen ter 11. in 12. člen ZLPP, zavarovanje pravic denacionalizacijskih upravičencev, kadar obstoja nevarnost, da bo premoženje spremenilo svoj značaj. Na to nakazuje dejansko ravnanje zavezanca, ko se je po sprejemu ZDen organizacijsko prestrukturiral in preimenoval, da zakrije svoj lastninski izvor, v sodnem registru pa se je podjetje, ki je v letu 1992 še nosilo staro ime, preregistriralo v B. Tožbi priloženi embalažni elementi pa kažejo na sledi izkoriščanja blagovne znamke, tako za izdelke kot tudi za ime firme, zadnji z datumom 26.1.1994 z napisom: Testenine po italijansko in pred tem 5.1.1994 z napisom: špageti po italijansko. Enako oznako nosijo sojine testenine z dne 8.7.1991 in graham testenine z dne 26.2.1991. Po njihovem mnenju verjetno ni potrebno dokazovati in prilagati več embalaže, saj je jasna in dokazljiva uspešna tradicija izdelave in prodaje testenin. Industrijsko lastnino blagovne znamke ilustrira tudi skrb za ohranjanje blagovne znamke: ... z dne 19.4.1977, za označevanje razreda proizvodov pod šifro 30, iste blagovne znamke tovarne C pod št. 5765 za testenine vseh vrst s prioriteto od 21.3.1928. Odprava sklepa pomeni denacionalizacijskim upravičencem izgubo možnosti uveljavljanja lastninskega deleža ter nevarnost pred poizkusi oškodovanja, ki je v polni meri prisotna v ravnanju pri registraciji firme in v utemeljevanju o neobstoju pravnega nasledstva v pritožbi prizadete stranke proti prvostopnemu sklepu. Smiselno predlagajo, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožnikov, saj je bil poleg drugih nepravilnosti, zaradi katerih je bilo treba odpraviti sklep prvostopnega organa, sporen tudi obseg zavarovanega premoženja. Po mnenju tožene stranke je napačna trditev tožeče stranke, ki navaja, da je tožena stranka sprejela stališče, da se prizadeta stranka ne more šteti za zavezanca, češ, da nima podržavljenih strojev. Nasprotno, tožena stranka je le ugotovila, da so številna vprašanja ostala nerazčiščena, zaradi česar je odpravila prvostopno odločbo, saj mora biti predlog za začasno odredbo verjetno izkazan ne le po vsebini, ampak tudi po obsegu, ne more pa se (v konkretnem primeru) obseg zavarovanja določiti nerazdelno pri obeh zavezancih. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bi moral prvostopni organ najprej ugotoviti, kdo je zavezanec v konkretnem primeru in prvostopni sklep izdati le temu. Prizadeta stranka tudi meni, da ni zavezanec v predmetnem denacionalizacijskem postopku. Podjetje B v konkretnem primeru ni naslednik podržavljenega podjetja v smislu določb 37. člena ZDen. Podjetje B je pravni naslednik TOZD ..., ki pa je bilo ustanovljeno s sklepom Temeljnega sodišča dne 1.7.1983. Podjetje ..., pravni naslednik Tovarne ... se je pripojilo k Trgovskemu in predelovalnemu podjetju s sklepom Okrožnega gospodarskega sodišča z dne 17.1.1959. Do leta 1983 pa so bile izvršene številne reorganizacije in statusne spremembe Trgovskega predelovalnega podjetja in njegov pravni naslednik je ... oziroma sedaj Podjetje A, ki pa sedaj v svojih sredstvih nima premoženja podržavljenega podjetja, niti v svoji dejavnosti proizvodnje testenin. Tožniki so v zahtevku za denacionalizacijo in v predlogu za izdajo začasne odredbe opredelili svoj zahtevek v smislu nadomestila vrednosti in prirasta vrednosti strojev in ostale opreme, nadomestila iz prirasta vrednosti zalog in terjatev in nadomestila vrednosti uporabe blagovne znamke, kar vrednostno pomeni 1.610.099,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije. Iz njihove priložene dokumentacije pa ni razvidno, v čem je prirast vrednosti oziroma ali je vrednost podržavljenega premoženja določena v skladu s 44. členom ZDen. V tožbi tožniki navajajo, da njihov zahtevek ni bil dokončen, kar pomeni, da upravni organ o predlogu ni mogel odločiti v skladu z določbo 12. člena ZLPP, ki med drugim določa, da mora biti predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu dejansko izkazan. Podjetje B ponovno poudarja, da je obrat, v katerem se med drugim sedaj proizvajajo testenine, popolnoma nov obrat, ki nima nikakršne zveze z odvzetim premoženjem upravičencev - predlagateljev. Ta obrat je bil zgrajen na zemljišču, ki ga je podjetje ... pridobilo proti plačilu odškodnine leta 1961. Prizadeta stranka smiselno predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožena in prizadeta stranka sta tudi predlagali, da sodišče zavrže tožbo kot prepozno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na predlog tožene in prizadete stranke, da sodišče zavrže tožbo kot prepozno, je sodišče najprej ugotavljalo, ali je tožba tožnikov pravočasna. Sodišče je ugotovilo, da je tožba pravočasna, saj je bila tožnikom izpodbijana odločba vročena od 18. do 21.2.1994, in sicer tožnici M.S. in tožniku A.O. dne 18.2.1994, tožnici M.D. dne 19.2.1994 in tožniku F.J. dne 21.2.1994, tožniki pa so tožbo vložili dne 20.3.1994. Tožnike je sodišče namreč pozvalo naj dopolnijo tožbo še z manjkajočimi podpisi treh tožnikov, kar so tožniki tudi storili in popravljeni izvod tožbe poslali sodišču dne 17.6.1994. Po 12. členu ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92 in 7/93) lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja. Glede na citirano določbo ZLPP je v tem upravnem sporu bistveno le vprašanje, ali je navedeni prvostopni organ glede na citirane zakonske določbe utemeljeno sprejel navedeno začasno odredbo, ob zakonskem pogoju, da je dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Po presoji sodišča je v zvezi s tem pravilno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da gre v citiranem prvostopnem sklepu za nejasnosti v zvezi z: ugotovitvijo pravega zavezanca v konkretni zadevi; za izračun višine zavarovanega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pri pravilno ugotovljenem zavezancu; in za ugotovitev, kaj je z državljanstvom upravičenca A.Ž. Te nejasnosti prvostopni organ v upravnem postopku ni razčistil. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopni sklep ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek (2. odstavek 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in dala pravilne razloge za odpravo navedenih nejasnosti oziroma pomanjkljivosti na prvi stopnji, ki jih sodišče ne ponavlja. Tudi tožniki v upravnem postopku na prvi stopnji ali vsaj v tožbi niso ponudili dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče razčistiti dejstvo, kdo je dejanski pravni naslednik sredstev oziroma premoženja navedenega podržavljenega podjetja, da bi bilo mogoče uporabiti citirano določbo 37. člena ZDen, vsaj glede tega, ali je predlog za začasno odredbo po vsebini in obsegu verjetno izkazan. Podatki in listine v upravnih spisih namreč ne zadoščajo za nedvomno ugotovitev tega dejstva.

Po določbi 2. odstavka 242. člena ZUP pa bodo imeli tožniki v ponovnem postopku zoper novo odločbo prvostopnega organa pravico do pritožbe, če z novo odločbo ne bodo zadovoljni oziroma bodo lahko vložili tožbo v upravnem sporu, če ne bodo zadovoljni z drugostopno odločbo o rešitvi njihove morebitne pritožbe proti novi prvostopni odločbi. V ponovnem postopku pa bodo tožniki imeli možnost, da uveljavljajo vse dokaze pred prvostopnim organom (137. člen ZUP).

Glede na navedeno niso utemeljeni tožbeni ugovori tožnikov in je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopni sklep ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek v skladu z navedeno določbo ZUP.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).