Jedro

Tožnik letnega dopusta v posameznih letih ni izkoristil, razlogi za neizkoriščen letni dopust pa so na strani tožene stranke, saj mu koriščenja dopusta ni omogočila, kar pomeni, da dopust ni bil izkoriščen iz razlogov, ki jih je zakrivila tožena stranka. Glede na navedeno je tožnikov zahtevek iz naslova plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova neizplačanih regresov za letni dopust plača skupni neto znesek 3.277,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, kot izhaja iz izreka, do plačila; akontacijo dohodnine v skupni višini 624,28 EUR pa plača na ustrezne račune pri Davčni upravi RS (I. a tč. izreka), nadalje iz naslova odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi plača znesek 917,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 20111 dalje do plačila, zavrnilo pa je višji zahtevek iz tega naslova v višini 183,54 EUR (I. b tč. izreka); iz naslova neplačanih nadomestil za letni dopust plača skupni neto znesek 2.532,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2011 do plačila, akontacijo dohodnine v znesku 1.031,69 EUR pa je dolžna plačati na ustrezne račune pri Davčni upravi RS (I. c tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati 217,60 EUR stroškov postopka na račun Delovnega sodišča v ... in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno zamudno sodbo se z laično pritožbo pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da so navedbe tožnika, da mu je tožena stranka iz naslova neizplačanih regresov za letni dopust dolžna plačati 6.910,92 EUR izmišljene. Tožena stranka tožniku za neopravičeno odsotnost z dela ni bila dolžna plačati ničesar. Tožnik ni delal redno, z dela je bil odsoten več kot 95 dni na leto, skupaj pa je bil z dela neopravičeno odsoten 875 dni. Tožena stranka je s tožnikom podpisala sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi, tako kot to določa zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje le glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, saj se vse pritožbene navedbe nanašajo le na pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP se zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki se sklicujejo izključno na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ni smelo upoštevati. Pri preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, niti ne drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje. Na v tožbi zatrjevano dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je zamudno sodbo sodišča prve stopnje sicer izpodbijala v celoti, vendar pa za izpodbijanje zavrnilnega dela ne more imeti pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče zamudno sodbo preizkusilo le v njenem ugodilnem delu.

Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v roku 30 dni od vročitve, je prišlo do situacije, ko se šteje, da tožena stranka ne oporeka tožbenemu zahtevku in priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja le ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične.

V skladu s 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP mora sodišče paziti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz navedb v tožbi, in da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in s splošno znanimi dejstvi.

Iz tožnikovih navedb in podatkov iz listin izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 8. 2005 do 30. 11. 2010, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka mu pripadajoče odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja ni izplačala, izplačala pa mu ni niti regresov za letni dopust za leta od 2005 do 2009, ter odškodnine oz. nadomestila za neizkoriščen dopust. Na podlagi spisovne dokumentacije je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku z izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo, katero materialno pravo je uporabilo na zatrjevano dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Tožniku je odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pravilno odmerilo v skladu z 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), regres mu je pravilno odmerilo skladno s 1. in 2. odst. 131. čl. ZDR ter 46. čl. Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/05) ter njeno Tarifno prilogo. Prav tako pa je tožniku pravilno prisodilo tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Tožnik letnega dopusta v posameznih letih ni izkoristil, razlogi za neizkoriščen letni dopust pa so na strani tožene stranke, saj mu koriščenja dopusta ni omogočila, kar pomeni, da dopust ni bil izkoriščen iz razlogov, ki jih je zakrivila tožena stranka. Takšna odločitev je tako v celoti skladna s sodno prakso Vrhovnega sodišča v podobnih primerih (npr. VIII Ips opr. št. 300/2010 z dne 19. 3. 2012).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.