Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je nasprotna udeleženka v času pred hospitalizacijo zaradi blodnjavega doživljanja resno ogrožala svoje zdravje, posredno pa bi lahko tudi svoje življenje. Z vedenjem, ki ga je imela v psihotičnem stanju (vožnja avtomobila, hoja celo noč po cesti, ležanje v travi ob tem, itd.) je ogrožala svoje zdravje, v situaciji, ko bi napačno halucinatorno zaznavala stvari med vožnjo, pa bi lahko ogrožala tudi druge udeležence v prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotno udeleženko A. A., rojeno ... 1977, s stalnim prebivališčem ..., začasnim prebivališčem ..., zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... (v nadaljevanju: PB ...) za dobo do 4 tednov, ki sme trajati najdlje do 26. aprila 2022. 2. Zoper navedeni sklep je nasprotna udeleženka po odvetniku vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče presodilo, da nasprotna udeleženka nima uvida v svoje zdravstveno stanje, medtem ko sama zatrjuje, da ga ima. Sodišče je nadalje zaključilo, da gre pri nasprotni udeleženki za obstoj paranoidne blodnjave motnje in da je pri njej hudo motena presoja realnosti in da niti pred sprejemom niti ob sprejemu ni bila sposobna obvladovati svojih ravnanj. Nasprotna udeleženka meni ravno nasprotno zaradi tega, ker sodišče ni povsem pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Trdi, da ni izvajala nobenih bizarnih ritualov, ni razmetala stanovanja bivšega moža, ni povzročila nobene premoženjske škode v svojem lokalu; ta škoda se povzroča sedaj, ko je v bolnišnici in ne more delati in poslovati. Sicer pa nima nobenih dolgov. Tudi ne drži, da se v zadnjem tednu pred hospitalizacijo naj ne bi oglašala na telefon. Na družbenih omrežjih se že dalj časa ni pojavljala. Tudi deset strani dolge oporoke ni napisala. Zagotovo ni obiskovala hortikulturne šole, kot je izjavila sestra, saj je diplomirana ekonomistka. Poudarja, da sedaj sodeluje z zdravnikom, ki jo zdravi v bolnišnici, in ima uvid v zdravljenje ter želi, da se zdravljenje v PB ... čimprej zaključi. V bolnišnici nima računalnika in ni interneta, zato ne more poslati zaključnega računa, niti podatkov svoji računovodkinji za obračun davka za prve tri mesece. Nekatera opravila v zvezi s poslovanjem pa mora opraviti tudi fizično in jih torej preko računalnika ni možno. Ker je bilo torej dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni jasno razmejilo in obrazložilo pogojev za zadržanje nasprotne udeleženke na oddelku pod posebnim nadzorom, je bilo posledično zmotno uporabljeno dejansko stanje, saj bi sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje moralo uporabiti 2. alinejo prvega odstavka 65. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in ne 1. alinejo tega odstavka oziroma izreči krajše obdobje zadržanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadržano osebo odpusti iz PB ..., podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se skrajša čas zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom PB ... za dobo do 2 tednov, ki sme trajati najdlje do 12. 4. 2022. 3. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih pa je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod zakonsko določenimi pogoji. Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona (53. člen ZDZdr). Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so podani naslednji pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni: (-) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; (-) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo in da ni jasno razmejilo in obrazložilo pogojev za zadržanje nasprotne udeleženke na oddelku pod posebnim nadzorom.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, saj samo nima ustreznega medicinskega znanja, sledilo izvedencu medicinske stroke za področje psihiatrije, ki je na podlagi pregledane medicinske dokumentacije, pregleda nasprotne udeleženka in drugih na naroku pridobljenih podatkov potrdil obstoj paranoidne blodnjave motnje pri nasprotni udeleženki, zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in tudi sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za dvom o izvedenčevi oceni. Pritožnica z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami pa tudi ne uspe ovreči strokovne ocene izvedenca, da je zaradi psihotičnih doživljanj nasprotne udeleženke, jasno opisanih halucinacij vonja, kot je zaznavanje vonja po podganjem strupu v stanovanju, vonja po kosteh in vonja po alergenih snoveh, s katerim bi naj bile polite fasade hiš in travniki, pri nasprotni udeleženki hudo motena presoja realnosti, in prepričanja sodišča, da nasprotna udeleženka pod vplivom duševne motnje niti pred sprejemom niti ob sprejemu ni bila sposobna obvladovati svojih ravnanj. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno opisalo, katera ravnanja oziroma odnosi so odraz motene realitetne kontrole nasprotne udeleženke (pod vplivom paranoidno blodnjavega doživljanja, da jo najemodajalec zastruplja v stanovanju, ko ji skozi ventile na radiatorjih spušča podganji strup, je klicala policijo in gasilce; v stanovanju bivšega moža ni uporabljala kopalnice, ker je bila po njenem prepričanju zastrupljena, in je zato urinirala v posodo od sladoleda; nosila je mokra oblačila, da bi se zaščitila pred strupi; v stanovanju je zaradi zaščite pred strupi nosila kapo in sončna očala - te je nadela tudi svojemu psu; sestro in bivšega moža je pozivala, naj ji ne hodita za hrbet, ker je bila v strahu, da ji bo kdo od njiju kaj storil; z natakarico v lokalu B. B. se je zapletla v incident, pri katerem je natakarici v obraz zlila kozarec vode; v noči s 25. 3. 2022 na 26. 3. 2022 se je ob 2. uri peš odpravila iz Polzele preko Podvina in Šmartnega ob Paki proti okrog 13 km oddaljenem S., kjer živijo njeni starši; v zadnjem mesecu se je občutno oddaljila od svojcev - ni se oglašala na telefon, zavračala pogovor z njimi in odklanjala pomoč; odpeljala se je tudi v Portorož, kjer je z opazovanjem okolice kavarne, v kateri dela sin bivšega moža, ugotovila, da ta ni v nevarnosti, in se nato odpeljala nazaj v Žiče). Nasprotna udeleženka teh ugotovitev ne uspe ovreči s pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo zgolj pavšalno, neargumentirano zanikanje ugotovljenega dejanskega stanja (trditve, da ni izvajala nobenih bizarnih ritualov, ni razmetala stanovanja bivšega moža, da ne drži, da se v zadnjem tednu pred hospitalizacijo naj ne bi oglašala na telefon). Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom o resničnosti izpovedbe najbližje osebe, ki je opisala vedenje nasprotne udeleženke zadnji večer pred hospitalizacijo in tudi stanje stanovanja bivšega partnerja nasprotne udeleženke, potem ko je slednja odšla. Upravičeno je zato sledilo izpovedbi najbližje osebe, da ji je bivši partner nasprotne udeleženke pokazal, v kakšnem razdejanju je pustila stanovanje, ko je odšla; da so bili vsi kabli potegnjeni iz vtičnic, baterije iz naprav, vse je bilo na nekem kupu; da je A. A. imela idejo, da je vse zastrupljeno, tako da niti v kopalnico ni več šla in je malo potrebo opravljala v kuhinji v posode od sladoleda (o tem je izpovedala tudi sama nasprotna udeleženka), umivala se je v dnevni sodbi (nasprotna udeleženka je izpovedala, da v kuhinji); da je bila ob njenem prihodu oblečena v mokra oblačila, ker bi naj to preprečilo, da pridejo strupi do nje; da je imela v stanovanju kapo in sončna očala, sončna očala pa je dala enako svojemu psu; da ji je bivši partner nasprotne udeleženke poslal tudi slike oporoke, ki jo je nasprotna udeleženka napisala na 10 straneh in katero je našel med stvarmi, ki jih je pustila pri njemu. Pritožbene navedbe, da se na družbenih omrežjih že dalj časa ni pojavljala in da zagotovo ni obiskovala hortikulturne šole, kot je izjavila sestra, saj da je diplomirana ekonomistka, ter navedba, da tudi deset strani dolge oporoke ni napisala pa glede na ostale dejanske ugotovitve niso odločilnega pomena, zaradi česar pritožbeno sodišče teh navedb niti ni dolžno presojati (prvi odstavek 360. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je nasprotna udeleženka v času pred hospitalizacijo zaradi blodnjavega doživljanja resno ogrožala svoje zdravje, posredno pa bi lahko tudi svoje življenje. Z vedenjem, ki ga je imela v psihotičnem stanju (vožnja avtomobila, hoja celo noč po cesti, ležanje v travi ob tem, itd.) je ogrožala svoje zdravje, v situaciji, ko bi napačno halucinatorno zaznavala stvari med vožnjo, pa bi lahko ogrožala tudi druge udeležence v prometu. Možno bi bilo, da bi pod vplivom svojih psihotičnih prepričanj ogrožala tudi druge osebe, ker bi poskušala sebe ali druge zaščititi pred zastrupljanjem oziroma škodovanjem (sin od partnerja). Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencu, da obstaja velika verjetnost, da bi takšno vedenje izvajala tudi po odpustu iz bolnišnice, če bi bila takoj odpuščena, psihotična simptomatika pa bi vztrajala še naprej. Upravičeno se je torej strinjalo z oceno izvedenca, da nasprotna udeleženka zaradi blodnjavega doživljanja in pomanjkanja uvida v svoje stanje z zavračanjem zdravljenja hudo ogroža svoje duševno zdravje, ki se bo v primeru, če se ne bo zdravila, še poslabšalo. S svojim ravnanjem pod vplivom blodnjavega doživljanja, kot je bila večurna hoja v nočnih urah po cesti in ležanje v travi v noči, ko so bile nočne temperature blizu ledišča, in z vožnjo avtomobila v psihotičnem stanju (npr. v noči, ko je zaradi incidenta v gostilni B. B. ostala brez prenočišča, ali pa vožnja v Portorož, kamor se je namenila, da zaščiti sina bivšega moža, ki mu je po njenem psihotičnem prepričanju grozila nevarnost), je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nasprotna udeleženka hudo ogrožala tako svoje zdravje kot tudi življenje. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem jasno razmejilo in obrazložilo pogoje za zadržanje nasprotne udeleženke, saj je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je pri nasprotni udeleženki podana duševna motnja, da je nasprotna udeleženka ogrožala svoje življenje oziroma huje ogrožala svoje zdravje, oziroma tudi življenje in zdravje drugih udeležencev v prometu, prav tako pa je tudi obrazložilo, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Ker že zgoraj povzeto pravilno ugotovljeno ogrožanje ob izpolnitvi ostalih pogojev utemeljuje izdajo izpodbijanega sklepa, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do pritožbenih navedb, da nasprotna udeleženka ni povzročila nobene premoženjske škode v svojem lokalu in da se ta škoda povzroča šele sedaj, ko je v bolnišnici in ne more delati in poslovati.

10. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nasprotna udeleženka nima uvida niti v simptome duševne motnje niti v potrebo po zdravljenju, zato je utemeljeno sledilo izvedencu, da ugotovljenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). V pritožbi nasprotna udeleženka sicer navaja, da sedaj sodeluje z zdravnikom, ki jo zdravi v bolnišnici, in ima uvid v zdravljenje ter želi, da se zdravljenje v PB ... čimprej zaključi. Niti s temi navedbami niti z navedbami, da v bolnišnici ne more opraviti nekaterih opravil v zvezi s poslovanjem, pa nasprotna udeleženka ne more izpodbiti pravilne ocene izvedenca in posledično zaključka sodišča prve stopnje, da je potrebno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom za dobo štirih tednov, v kateri je pričakovati, da bodo z zdravili pod nadzorom in spremljanjem učinkov le-teh ter s prilagajanjem odmerkov lahko doseženi učinki, kot so umiritev psihične motnje, preprečitev nadaljnjega poslabšanja in sposobnost zadržane za sodelovanje v zdravljenju, s čemer bodo dane možnosti za nadaljevanje zdravljenja izven bolnišničnega okolja. Izvedenec je strokovnjak in je usposobljen predvideti, koliko časa bo potrebno zdravljenje z omejitvijo svobode zadržane osebe, zato tudi ob dejstvu, da pritožba z ničemer tega predloga dokazno ne utemelji, ni moč slediti pritožbenemu predlogu za skrajšanje navedene dobe iz štirih na dva tedna.

11. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa ni pokazal niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. O priglašenih stroških v zvezi z vloženo pritožbo bo odločilo prvostopenjsko sodišče.