Jedro

Splošni akt, ki vsebuje abstraktne pravne norme, se kot pravna podlaga za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja lahko uporablja le, če je objavljen in šele potem, ko je ustrezno objavljen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov pri toženi stranki, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke tožnika. Odločitve disciplinskih organov je razveljavilo le v delu, ki se nanašajo na očitano kršitev delovnih obveznosti, opredeljeno kot kršitev ali zlorabo organizacijskega oziroma internega predpisa in povzročitev moralne in materialne škode družbi. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni opravil, niti začel delati na nalogi priprave načrta za projekt zagona proizvodnje v družbi I.. S tem je storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti iz prve točke 33. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (Pravilnik): neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Po presoji sodišča pa tožnik z istim ravnanjem ni storil tudi druge očitane kršitve, temveč predstavlja taka kvalifikacija njegovega ravnanja le ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Tožena stranka je te okoliščine pravilno ugotovila, ni pa bistveno, da jih je napačno opredelila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Presodilo je, da je disciplinski postopek vodil oziroma odločitve sprejel pristojni organ (direktor družbe) na podlagi sprejetega Pravilnika o delovnih razmerjih, uvedba in vodenje disciplinskega postopka pa tudi ni zastaralo. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da so dokazane kvalifikatorne okoliščine, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je disciplinski postopek vodil nepristojni organ, saj spremembe in dopolnitve Pravilnika z dne 16.3.2001 niso bile nikoli objavljene in tudi sprejete so bile nezakonito. Ni bilo pridobljeno predhodno mnenje sindikatov in soglasje sveta delavcev. Izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov in se tudi ni opredelila do ugovorov tožnika v pritožbi. Vprašanje, ali je organ, ki je odločal v disciplinskem postopku, pristojen, je bistveno za pravilno odločitev. Tožnik vztraja tudi pri ugovoru zastaranja vodenja disciplinskega postopka. Direktor je dal tožniku nalogo 23.1.2001 z rokom izpolnitve 29.1.2001 in je tako že 30.1.2001 vedel, da tožnik naloge ni izpolnil. Na zastaranje ne more vplivati dopis direktorja z dne 14.5.2001. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizijsko sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo (sklep opr. št. VIII Ips 156/2004 z dne 7.12.2004). V prvem postopku je namreč sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnika v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitve, da je disciplinski postopek potekal pravilno in zakonito, da uvedba in vodenje postopka nista zastarala ter da je tožnik očitano kršitev delovnih obveznosti storil. Edini razlog za spremembo prvostopne sodbe (in disciplinskih odločitev) je bila presoja pritožbenega sodišča, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker tožena stranka v disciplinskih odločbah kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR90 ni izkazala. Zoper tako odločitev (spremembo) je revizijo vložila le tožena stranka in utemeljeno uveljavljala absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje ponovno odločalo o pritožbi tožnika in glede pristojnosti disciplinskega organa in zastaranja vodenja disciplinskega postopka odločilo enako kot prvič, glede izkazanosti (dokazanosti) kvalifikatornih okoliščin pa se je strinjalo z odločitvijo prvostopnega sodišča. Zato je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo, zoper to odločitev pa revizijo sedaj vlaga tožnik.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija se utemeljeno sklicuje na sodno prakso glede objavljanja in veljavnosti splošnih aktov (sklep opr. št. VIII Ips 31/2004 z dne 15.6.2004, enako že prej na primer sodba opr. št. VIII Ips 172/2001 z dne 21.5.2002). Po določbi 2. člena Ustave Republike Slovenije je Slovenija pravna država. Ustavno načelo pravne države in pravne varnosti državljanov in drugih pravnih subjektov se odraža (med drugim) v ustavnih določbah o usklajenosti pravnih aktov (153. člen), objavljanju pravnih predpisov (154. člen) in v prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov (155. člen). Po določbi 1. odstavka 154. člena Ustave Republike Slovenije morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati.

S splošnimi akti se ustvarijo splošna pravna pravila (pravne podlage), ki so formalni pravni viri za nastajanje posamičnih pravnih aktov za uveljavljanje prava sploh. S splošnim pravnim aktom se namreč urejajo družbena razmerja na abstrakten način, gre torej za pravno normo, ki na splošen način, določa pravila ravnanja in obnašanja. S posamičnimi, konkretnimi individualnimi pravnimi akti (in disciplinska odločba je tudi tak akt), se oblikujejo konkretna in posamična pravna pravila, ki zavezujejo pravne subjekte k predpisanemu ravnanju.

V 2. odstavku 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) je določeno, da se o uresničevanju posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti delavca odloča s pisnim sklepom, torej s posamičnim aktom. V obrazložitvi takega sklepa je praviloma navedena tudi pravna podlaga, na katero se opira odločitev, ki je razvidna iz izreka (v obravnavanem primeru Pravilnik o delovnih razmerjih). S splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo pa se natančneje uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti delavca, način in postopek njihovega uresničevanja ter organi, ki odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih (1. odstavek 23. člena ZTPDR).

Ker morajo biti po določbi 2. in 3. odstavka 153. člena Ustave RS podzakonski predpisi in drugi splošni akti usklajeni ne samo z ustavo in zakoni, temveč tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, je pri njihovi vsebini upoštevati zlasti obveznosti iz konvencij mednarodne organizacije dela o minimalnih pravicah v delovnem razmerju, kot na primer določbe o maksimalno dopustnem normalnem delovnem času, o pravici do plače, o obveznosti plačila nadur, o minimalnih mezdnih postavkah, o prepovedi dela otrok, o prepovedi težkega fizičnega in za življenje nevarnega dela mladoletnikov in žensk, obveznost socialnega zavarovanja, higienski in tehnični varnostni, predpisi glede delovnih pogojev, priznanje reprezentativnim organizacijam delavstva (sindikatom), itd. To pomeni, da so v vseh predpisih, ki se nanašajo na delovno razmerje, vsebovani tako elementi civilnega (zasebnega), kot javnega prava. Zato tega razmerja ni mogoče več pojmovati kot razmerja, ki bi imelo zgolj zaseben pomen za delodajalca in delavca, temveč ga je upoštevati kot akt, s katerim se posega v pravice nedoločenega oziroma določljivega kroga oseb.

Ker pomeni - kot že povedano - posamična odločba pravno dejanje, ki obstoji v neposredni uporabi abstraktnega materialnega predpisa na dejansko stanje, ugotovljeno v konkretnem primeru, mora biti tak predpis, še preden začne veljati, objavljen. Preizkus zakonitosti (formalne in materialne) odločbe, s katero pravno razmerje nastane, se spremeni ali preneha, je namreč mogoč le na podlagi predpisa, ki je na ustrezen način objavljen. Iz abstraktnih znakov dejanskega stanja ter krajevnih in časovnih mej pravne norme, se presoja obstoj dejanskih predpostavk za njeno uporabo. Splošni akt, ki vsebuje abstraktne pravne norme, se kot pravna podlaga za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja lahko uporablja le, če je objavljen in šele potem ko je ustrezno objavljen (tako na primer odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-87/92 z dne 9.12.1992, Uradni list RS, št. 59/92, št. U-I-97/2002 z dne 12.11.1992, Uradni list RS, št. 56/92 ter št. U-I-283/96 z dne 29.10.1997, Uradni list RS, št. 70/97 in tudi enotna sodna praksa, glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 172/2001 z dne 21.5.2002 in VIII Ips 82/2002 z dne 11.3.2003).

V obravnavanem primeru, kolikor spremembe in dopolnitve Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke kot take niso bile objavljene, je lahko materialno pravno pravilna le odločitev, da je izpodbijana dokončna disciplinska odločba, temelječa prav na teh spremembah Pravilnika, brez pravnega učinka. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati zatrjevanja tožene stranke, da je bil tožnik seznanjen z vsebino novo sprejetih pravilnikov. Splošni akt postane veljaven in pravno učinkovit šele tedaj, ko je ustrezno objavljen. Objava in veljavnost splošnega akta, je nekaj drugega kot obveznost delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Obveznost se lahko nanaša le na veljavne splošne akte, ti pa postanejo veljavni oziroma pravno učinkoviti šele potem, ko so ustrezno objavljeni. Noben splošni akt, ki ureja delovna razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja, ne more biti veljaven brez poprejšnje objave.

Nekaj drugega je tudi vprašanje veljavnosti sklepa uprave ali nadzornega sveta gospodarske družbe. Tožnik niti ne oporeka veljavnosti sklepov teh dveh organov. Že "dopolnjen" Pravilnik o delovnih razmerjih je 23.10.2000 sprejela uprava na podlagi določbe točke 12.4. Statuta družbe z dne 1.8.2000 (priloga B7), po kateri je uprava pristojna za sprejem sprememb splošnih aktov. Toda splošni akt, ki ga sprejme pristojni organ, postane veljaven šele, ko je objavljen na predpisan način. Navedbe o nesodelovanju sindikata in sveta delavcev pomenijo revizijsko novoto, saj teh dejstev tožnik v pritožbi ni navajal. Zato teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na to, kako je o veljavnosti istih sprememb in dopolnitev Pravilnika sodišče odločilo v nekem drugem delovnem sporu.

Ne sodba sodišča prve ne sodišča druge stopnje nimata razlogov o odločilnem dejstvu: objavi sprememb in dopolnitev Pravilnika o delovnih razmerjih, s katerimi so bili določeni organi, pristojni za odločanje o disciplinski odgovornosti delavcev. Prav tako se ne opredeli do (materialno pravne) določbe Statuta družbe z dne 1.8.2000 (priloga B7, točka 12.4.), ki pooblašča upravo, da v soglasju z Nadzornim svetom, imenuje in razrešuje drugostopne organe, ki odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih zaposlenih. Iz te določbe izhaja, da ima družba drugostopni organ, ki ni uprava, kar je v skladu z določbo drugega odstavka 4. člena ZDR90. Tudi v družbah z manj kot 50 delavci morajo biti organi odločanja določeni v splošnih aktih delodajalca, saj zakonska določba ne velja neposredno. Kolektivna pogodba SKEI v 36. členu glede določitve drugostopnega organa enako napotuje na splošni akt delodajalca.

Podana je zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o enem od odločilnih dejstev, tožnik je to kršitev uveljavljal v pritožbi, vendar tudi izpodbijana sodba razlogov o tem dejstvu (in o pritožbenih navedbah) nima.

Neutemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na odločitev glede zastaranja vodenja disciplinskega postopka. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, ki jih revizija omenja le deloma. Iz dejanskih ugotovitev pa izhaja, da je bilo tožniku sicer res naloženo, da pripravi načrt za projekt zagona proizvodnje do 29.1.2001. Vendar izhaja tudi, da je direktor sprejel razloge tožnika, da naloge do takrat ni opravil, da naloga ni bila preklicana in se je pričakovalo, da jo bo opravil, k čemer je bil ustno tudi pozvan. Tako stanje je trajalo vse do 14.5.2001, ko je bil tožnik izrecno opozorjen na nalogo, oziroma do 15.5.2001, ko je iz poročila tožnika (priloga A8) razvidno, da naloge še ni opravil oziroma na nalogi ni začel delati. Glede na take dejanske ugotovitve je pravilna odločitev, da uvedba (11.6.2001) in vodenje disciplinskega postopka (31.7.2001) nista zastarala.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.