Jedro

Postopek denacionalizacije je na podlagi 61. in 62. člena ZDen predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena. Od stranke je torej odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ druge stopnje odpravil dopolnilno odločbo Upravne enote Lendava, št. 35202-1/2004-158 (0512) z dne 3. 4. 2013, in zavrnil zahtevo vlagatelja (tožnika v tem upravnem sporu) za doplačilo odškodnine do polne vrednosti podržavljenih nepremičnin, parcele 25/b, k.o. ..., v deležu do ½, katerega lastnik v času podržavljanja je bil A.A. (1. točka izreka), in ugotovil, da stroški postopka pri organu druge stopnje niso zaznamovani in njihovo povračilo ni bilo zahtevano (2. točka izreka). V obrazložitvi je povzel dosedanji potek zadevnega denacionalizacijskega postopka in pojasnil, da po svoji vsebini prvostopna odločba (s katero je prvostopni organ ugotovil, da se zahteva za denacionalizacijo, vložena 6. 12. 1993 s strani tožnika, nanaša na delež ½ na v zahtevi opisanih nepremičninah, med ostalimi tudi na nepremičninah s parc. št. 4093 in 4094, k.o. ..., lastnik katerega je bil B.B., roj. ..., umrl v taborišču ..., in katerega so dedovali C.C. ter A.A., vsak do ½, ter da je glede na 1. točko izreka A.A. upravičen do doplačila odškodnine do polne vrednosti nepremičnin ob podržavljenju samo za delež do ¼, tj. delež, ki ga je podedoval po B.B., o čemer je že bilo pravnomočno odločeno z dopolnilno odločbo, št. 35202-1/2004-135 (0512) z dne 28. 9. 2010) ne predstavlja odločbe o denacionalizaciji v smislu 66. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Navedena odločba ni akt, s katerim bi bilo odločeno o zahtevku (pravici) stranke, zaradi česar organ tudi v preambuli odločbe ni pravilno navedel, da je izdana na podlagi 216. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), ker ne gre za dopolnilno odločbo. Organ prve stopnje je namreč s svojo odločbo zgolj ugotovil določena dejstva, kot npr. kdo je upravičenec, v kolikšnem deležu ter da je bilo o tem deležu že pravnomočno odločeno. Zato takšna odločba po svoji vsebini ni odločba v smislu XII. poglavja ZUP/86. Prvostopni organ z odločitvijo tudi ni dopolnjeval nobene odločbe z bistvenimi sestavinami, kar še dodatno kaže, da ne gre za dopolnilno odločbo. Odločitev ne vsebuje sestavin, ki jih določa 66. člen ZDen, in se ne nanaša na premoženje, ki bo predmet vračila, pač pa na premoženje, ki je že bilo predmet denacionalizacije in tudi doplačila odškodnine do polne vrednosti nepremičnin. Organ druge stopnje je zato odpravil prvostopno odločbo ter na podlagi prvega odstavka 243. člena ZUP/86 v zadevi odločil sam. Z zavrnitvijo zahtevka tožnika je, upoštevajoč sodbo Upravnega sodišča RS, I U 1068/2011-13 z dne 21. 12. 2011, in njeno obrazložitev, istočasno zavrnjena tudi njegova pritožba.

Tožnik je vložil tožbo zoper zavrnilni del odločbe, to je tisti del 1. točke izreka, s katerim je toženka zavrnila njegovo zahtevo za izplačilo odškodnine. V njej je navedel, da se je toženka v izpodbijani odločbi oprla na napotila Upravnega sodišča v zadevi I U 1068/2011 in smiselno navedla, da naj bi tožnik v vlogi za denacionalizacijo z dne 3. 12. 1993 zahteval vrnitev le idealnega deleža do ½ na nepremičninah parc. št. 4093 in 4094, k.o. ... (nekdanja parc. št. 25/b, k.o. ...), tj. tisto polovico, ki sta jo pok. A.A. in pok. C.C. podedovala vsak do ¼ po pok. B.B., tožnikovem očetu, ni pa zahteval vrnitve celotnega podržavljenega premoženja, torej tudi tistega idealnega deleža, ki je bil že prej v lasti pok. A.A. Takšna presoja pa je nepravilna in nezakonita. Tožnik je namreč ob tem, ko je vložil zahtevo za denacionalizacijo, kot akte o podržavljenju po 62. členu ZDen sprva predložil ne le tistih aktov, ki so se nanašali na idealno polovico premoženja, ki je bila predmet dedovanja po pok. B.B., temveč tudi tiste akte, ki so se nanašali izključno na sporni alikvotni del, ki je bil že prej v lasti A.A. S tem ko je kot edini preživeli član družine ... postavil zahtevek na vrnitev premoženja, je jasno izkazal svojo voljo, da se mu vrne tudi sporna polovica nepremičnin. Zahtevo za denacionalizacijo je po ustaljeni sodni praksi treba obravnavati kot celoto, skupaj z listinami o podržavljenju, drugačno postopanje pa je v nasprotju z 62. členom ZDen. Sodna praksa tudi šteje, da je treba obravnavati vse navedbe v zahtevi in se ne zgolj parcialno osredotočati na posamezne navedbe v zahtevi. Če pa je organ naknadno podvomil v vsebino in obseg denacionalizacijske zahteve, bi moral tožnika pozvati na razjasnitev nejasnosti njegove zahteve. Zgolj zaradi opustitve toženke v smislu 68. člena ZUP/86 pa ni mogoče naknadno odločati v škodo tožnika in trditi, da denacionalizacijske zahteve ni vložil za celoto. Glede na navedeno je sodišču predlagal, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporen zavrnilni del drugostopne odločbe, torej tisti del, s katerim je organ zavrnil tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine do polne vrednosti podržavljenih nepremičnin v deležu do ½, katerih lastnik v času podržavljanja je bil A.A. Tožbeni ugovor, da se zahteva za denacionalizacijo nanaša na celotno premoženje družine ..., ni utemeljen. Po mnenju sodišča je upravni organ pravilno sledil napotkom iz sodbe tega sodišča, I U 1068/2011-13 z dne 21. 12. 2011, v kateri je sodišče glede na celotno vsebino zahteve za denacionalizacijo, vložene 6. 12. 1993, presodilo, da se le-ta nanaša le na idealni delež do ½ premoženja, ki je bilo podržavljeno tožnikovemu očetu B.B., medtem ko vrnitev preostale polovice premoženja, ki je bila ob podržavljenju v lasti tožnikovega strica A.A., ni bila zahtevana. Postopek denacionalizacije je namreč na podlagi 61. in 62. člena ZDen predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 154/2011 z dne 2. 2. 2012). Od stranke je torej odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Glede vsebine oziroma obsega zahteve za denacionalizacijo je, kot pravilno navaja tožnik, treba izhajati iz vseh navedb, ki jih zahteva vsebuje. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je tožnik v zahtevi z dne 3. 12. 1993 navedel, da je bilo premoženje, katerega vrnitev zahteva, prvotno v lasti njegovega očeta, pri čemer je natančno (vključno s parcelnimi številkami, ob katerih je zapisal tudi idealni delež ½, ki je bil v lasti njegovega očeta) navedel to premoženje ter opisal njegovo nadaljnjo usodo, torej da sta to premoženje po očetovi smrti dedovala C.C. in A.A. vsak do ¼ celote. Iz povzete vsebine zahteve za denacionalizacijo po mnenju sodišča nedvoumno izhaja obseg premoženja, katerega vrnitev je bila zahtevana. Izpodbijana odločba tako ni v nasprotju s sodno prakso, ki jo citira tožnik, saj sta tako upravni organ kot sodišče izhajala iz vloge kot celote, pri čemer navedba, da je tožnik edini preživeli član družine ..., ne vpliva na odločitev. Po mnenju sodišča se namreč ta navedba nanaša na tožnika, ki je kot edini preživeli član družine tudi edini upravičenec do denacionalizacije, ne pa na sam obseg premoženja, ki ga je tožnik zahteval. Samo predložitev akta o podržavljenju pa tudi ne more nadomestiti zahtevka stranke. Po stališču Vrhovnega sodišča RS so namreč zahtevi priloženi akti o podržavljenju le dokaz o podržavljenju, ne pa zahteva za vračilo premoženja (sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 154/2011 z dne 2. 2. 2012, prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča, I Up 168/2010 z dne 5. 5. 2011, X Ips 84/2005 z dne 16. 5. 2007). Ker tožnik v konkretnem primeru ni zahteval vračila celotne nepremičnine s takratno parc. št. 25/b, k.o. ..., tudi ni upravičen do odškodnine do polne vrednosti celotne nepremičnine.

Po mnenju sodišča v konkretnem primeru tudi ni šlo za nejasno oziroma nepopolno vlogo, ki bi organu narekovala postopanje po 68. členu ZUP/86. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da če določene nepremičnine (oziroma njihov idealni delež) v zahtevi niso bile navedene, zahtevi pa je bil priložen akt o njihovem podržavljenju, ne gre za vprašanje nepopolne ali nerazumljive vloge, v zvezi s katero bi bil organ dolžan opozoriti in pozvati stranko, da odpravi pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti glede premoženja, katerega vračila niti ne uveljavlja v zahtevi. Kot že navedeno v 7. točki obrazložitve, akti o podržavljenju predstavljajo le dokaz o podržavljenju, ne more pa stranka s tem nadomestiti svojega zahtevka v postopku, v katerem velja načelo dispozitivnosti.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.