Jedro

Ker SPZ v za presojo spora relevantnem času še ni veljal, zastavljeno vprašanje presega relevantno dejansko in pravno podlago, pomembno za odločitev v konkretni zadevi, zato odločitev ni odvisna od njegove rešitve.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovih podrejenih zahtevkov, in sicer zoper prvo toženko za plačilo 17.839,78 EUR, zoper drugo toženko pa za plačilo 20.000 EUR. Kot sporno pravno vprašanje izpostavlja: “Kdaj je v konkretnem primeru, upoštevajoč 3. odstavek 48. člena SPZ, začel teči splošni zastaralni rok?“ Zoper prvo toženko je bil zahtevek zavrnjen, ker naj bi tožnikova dela po letu 2000 predstavljala le redno vzdrževanje nepremičnine, ne pa vlaganja vanjo. Našteva, katera vlaganja so bila izvršena po letu 2000, zaradi česar stališče sodišč prve in druge stopnje ocenjuje za zmotno. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni upoštevalo metodološkega napotka, vsebovanega v 8. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je upoštevalo le izvedensko mnenje, ne pa tudi tožnikovih pripomb nanj, ni dovolilo novega izvedenca, ni zaslišalo predlaganih prič, ni upoštevalo predloženih izjav dveh prič, ni upoštevalo priznanja prve toženke, da je v letu 2005 namestil ploščice, in tretjega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je izgubil posest nepremičnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik do leta 2008 posestnik nepremičnine, kljub temu pa je sodišče štelo, da je imel najkasneje 1. 1. 2001 na razpolago vse elemente, na podlagi katerih bi lahko izračunal višino svojih vlaganj, zato je tedaj začel teči petletni zastaralni rok, saj naj bi že tedaj nastala tožnikova pravica zahtevati od druge toženke nadomestilo za vrednost svojih vlaganj.

2. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani.

3. Zastavljeno pravno vprašanje se tiče le (na drugi stopnji potrjene) odločitve o zavrnitvi tožnikovega zahtevka zoper drugo toženko. Zoper prvo toženko je bil namreč zavrnjen (na tožnikovo pritožbo pa takšna odločitev na pritožbeni stopnji potrjena) na podlagi ugotovitve vrednosti vlaganj v nepremičnino, ki pa so bila zaključena v letu 2000. Glede tega dela odločitve tožnik ne zastavlja pravnega vprašanja in ga ne opredeli na način iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP (poleg natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja bi moral navesti še pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, natančno in konkretno opisati zatrjevane kršitve pravdnega postopka, na enak način pa izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse). Odločitev v tem delu predlog napada v obliki revizije, pri čemer pretežno celo posega v dejansko stanje, medtem ko zatrjevana kršitev 8. člena ZPP o prosti presoji dokazov in izostanku metodološkega napotka iz tega določila ni verjetno izkazana.

4. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je bil zavrnjen zaradi zastaranja, vendar pa vprašanje, ki ga predlagatelj zastavlja, za odločitev ni pomembno. Glede na dejanski zaključek o prenehanju vlaganj v nepremičnino konec leta 2000 so za presojo pravnega razmerja relevantni v tem času veljavni predpisi. Ker SPZ tedaj še ni veljal, zastavljeno vprašanje presega relevantno dejansko in pravno podlago, pomembno za odločitev v konkretni zadevi, zato odločitev ni odvisna od njegove rešitve.

5. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo neutemeljen predlog za dopustitev revizije.