Jedro

Ker ZPP dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, mora sodišče toženi stranki v skladu s 5. odstavkom 185. člena ZPP omogočiti, da v takem primeru tudi po končanem prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze v zvezi s spremenjeno tožbo.

Obveznost preneha tudi, ko je izpolnjena osebi, ki jo je določil sam upnik.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede zavrnitve plačila zneska 1.800,00 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v ugodilnem delu in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo objektivno spremembo tožbe. Z izpodbijano sodbo pa je obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. I 406/2007 z dne 10.7.2007, v 1. in 3. točki izreka v veljavi, tako da je toženka dolžna v roku 8 dni plačati tožniku glavnico v znesku 2.400,00 EUR in zakonske zamudne obresti od posameznih obrokov te glavnice v zneskih po 600,00 EUR od vsakega prvega dne v mesecu dalje v obdobju od 1.4.2007 do vključno 1.7.2007, zakonske zamudne obresti od že plačanih obrokov v zneskih po 600,00 EUR od 1.1.2007 do 30.3.2007, od 1.2.2007 do 25.4.2007 in od 1.3.2007 do 30.5.2007 ter izvršilne stroške v znesku 166,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje. Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku glavnico v znesku 10.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih obrokov te glavnice v zneskih po 600,00 EUR od vsakega prvega dne v mesecu dalje v obdobju od 1.8.2007 do vključno 1.1.2009. Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni plačati toženki pravdne stroške v znesku 1.441,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, toženka pa se pritožuje tudi zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe.

Tožnik uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka s tem, ko je začela nakazovati obroke kupnine na bančni račun I.S., veljavno izpolnila del obveznosti v skupni višini 1.800,00 EUR oziroma tri obroke njene obveznosti do tožnika. Pojasnjuje, da so bili odnosi med njim in pričama I.S. ter R.S., ki jima je sodišče prve stopnje verjelo in ki sta sicer v ožjem sorodstvu s toženko, sovražni in so takšni še danes. Vsa zgodba, ki sta se jo po navodilih toženke naučili navedeni priči, je izmišljena. Poudarja, da ni nikoli določil druge osebe, kateri naj bo izpolnjena vtoževana terjatev.

Tudi toženka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nezakonito dovolilo spremembo tožbe, saj je bila ta podana šele po izdaji sklepa pritožbenega sodišča, hkrati pa ni upoštevalo njene tretje pripravljalne vloge. Tožniku očita, da vse do konca postopka ni podal jasne trditvene podlage in specificiral, kaj in na podlagi katere pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, toži. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je toženka svoj dolg pravilno začela odplačevati I.S., tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj tožniku, ki mu je plačala že več kot polovico celotnega dolga, ničesar več ne dolguje. Preostalo polovico dolga bi namreč morala v celoti prejeti I.S. Nadalje sodišču prve stopnje očita absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Tako ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravočasno ponudila ustrezne trditvene in dokazne podlage, da je plačala vse preostale obroke kupnine. Hkrati pa sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo na naroku dne 20.5.2010 predloženih dokazil o njenih plačilih. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je namreč navajala, da je nadaljnje zneske kupnine plačevala svoji mami I.S. Ker je bil vse do dne 3.3.2009 predmet tožbe plačilo zneska 4.200,00 EUR, pa razumljivo ni predložila vseh dokazil o opravljenih plačilih, pač pa le tista tri dokazila, ki so se nanašala na takratni predmet tožbe. Po na naroku dne 3.3.2009 dovoljenem zvišanju tožbenega zahtevka, pa se o spremenjeni tožbi tudi ni imela več možnosti izjasniti. S tem ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje ji je na naroku dne 20.5.2010 sicer dovolilo, da se v roku 8 dni izjavi o (na tem naroku ponovno) spremenjeni tožbi. V izogib zavlačevanju postopka pa se je temu roku odpovedala in je na sam narok dne 20.5.2010 prinesla vsa dokazila o opravljenih plačilih, katera pa je sodišče prve stopnje nato kot prepozna zavrnilo. Nadalje sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo obrazložitev izreka izpodbijane sodbe. Tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na katere pogodbe in zaporedne obroke plačil se nanašata glavnici v izreku izpodbijane sodbe ter katerim točkam zahtevka po spremenjeni tožbi je ugodilo. Nadalje ni jasno, zakaj naj bi bila eno glavnico dolžna plačati v roku 8 dni, drugo glavnico pa v roku 15 dni. Meni tudi, da je napačno ugotovljena zapadlost posameznih obrokov kupnine v plačilo.

Tožnik na vročeno pritožbo toženke ni odgovoril. Toženka pa je po svojih pooblaščencih odgovorila na pritožbo tožnika. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

O pritožbi toženke zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe: Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje očita nezakonito dovolitev spremembe tožbe, ker je bila ta predlagana šele na naroku za glavno obravnavo dne 20.5.2010. Pritožbeni očitek je neutemeljen. V skladu s 1. odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila sprememba tožbe (povečanje obstoječega tožbenega zahtevka – 2. odstavek 184. člena ZPP) smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP), ki je bilo vzpostavljeno s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb št. 1/04, 1/05, 1/06, 1/07 in 1/08 (priloge od A1 do A5).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dopustitvi spremembe tožbe (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožnika zoper sodbo: Pritožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je dne 28.3.2007 toženki izjavil, da lahko obveznost plačila kupnine na podlagi že navedenih kupoprodajnih pogodb izpolni tudi tako, da nadaljnje obroke kupnine plača njeni mami I.S. Toženkino trditev, da ji je tožnik rekel, da lahko izpolni obveznost tako, da plača nadaljnje obroke kupnine mami, poleg toženkine izpovedbe dokazujeta še izpovedbi prič R.S. in I.S. Res je sicer, kar navaja pritožba, da sta omenjeni priči v ožjem sorodstvenem razmerju s toženko, vendar pa zgolj to in v pritožbi zatrjevan slab odnos prič s tožnikom, še ne pomeni, da sta izpovedbi prič neverodostojni, kot to trdi pritožba. Izpovedbe toženke in navedenih prič so si med seboj skladne, sodišče prve stopnje ni imelo nobenih pomislekov, da jim ne bi verjelo, njihovo verodostojnost pa potrjujejo tudi plačila toženke I.S., ki so sledila tožnikovi izjavi z dne 28.3.2007, in sicer je bilo prvo takšno plačilo opravljeno že dne 30.3.2007 (priloga B3), torej le dva dni po tožnikovi izjavi. Upoštevaje navedeno, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik toženki izjavil, da lahko izpolni obveznost tudi tako, da nadaljnje obroke kupnine plačuje I.S. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je toženka dokazala, da je I.S. plačala tri obroke kupnine, in sicer trikrat po 600,00 EUR, skupaj torej 1.800,00 EUR (priloge B3 – B5). V skladu s 1. odstavkom 280. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ) v zvezi s 1. odstavkom 270. člena OZ obveznost preneha tudi, ko je izpolnjena osebi, ki jo je določil sam upnik (tožnik). S plačili navedenih obrokov kupnine, ki jih je toženka po tožnikovi volji plačala I.S., je tako glede teh obrokov prenehala njena obveznost do tožnika. Sodišče prve stopnje je zato za omenjeni znesek tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede zavrnitve plačila zneska 1.800,00 EUR) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke zoper sodbo: Pritožba je utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni podal jasne trditvene podlage, kaj in iz naslova katere kupoprodajne pogodbe toži. Tožnik je namreč že v prvi pripravljalni vlogi in spremembi tožbe z dne 8.1.2009 jasno navedel, da mu toženka na podlagi pogodbe št. 1/06 dolguje še en obrok kupnine v znesku 600,00 EUR ter da mu na podlagi pogodb št. 1/07 in 1/08 ni plačala še ničesar, zato od nje terja plačilo 600,00 EUR na podlagi pogodbe št. 1/06, 7.200,00 EUR na podlagi pogodbe št. 1/07 (600,00 EUR x 12 mesecev) in 7.200,00 EUR na podlagi pogodbe št. 1/08 (600,00 EUR x 12 mesecev), skupaj torej vtoževanih 15.000,00 EUR.

Nadalje pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neupoštevanje toženkine tretje pripravljalne vloge z dne 24.2.2009. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ni upoštevalo ne toženkine, ne tožnikove tretje pripravljalne vloge, saj sta bili obe vloženi že po poteku 15-dnevnega roka za vložitev pripravljalnih vlog, ki ga je sodišče prve stopnje pravdnima strankama določilo na naroku za glavno obravnavo dne 13.1.2009, na katerem je stranki tudi opozorilo, da po poteku navedenega roka vloženih pripravljalnih vlog ne bo upoštevalo (1. in 5. odstavek 286. a člena ZPP). Tudi sicer pa toženka v omenjeni pripravljalni vlogi ne navaja nobenih dejstev, niti ne predlaga dokazov, ki bi lahko imeli za posledico zmanjšanje njene obveznosti do tožnika v smislu že opravljenih vtoževanih plačil obrokov kupnine.

Pritožba tudi zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker je zaključilo, da je tožnik izjavil, da lahko toženka nadaljnje obroke kupnine plačuje I.S., tožbeni zahtevek zavrniti, ker naj zato toženka tožniku ničesar več ne bi dolgovala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da že omenjena tožnikova izjava z dne 28.3.2007 predstavlja (le) izjavo volje v smislu že navedenega določila 1. odstavka 280. člena OZ, v skladu s katerim je obveznost veljavno izpolnjena tudi, če je izpolnjena osebi, ki jo je določil sam upnik, kar pa dejansko predstavlja izpolnitev upniku. Gre torej le za način izpolnitve upniku oziroma tožniku, zato lahko slednji od toženke zahteva plačilo tistih obrokov kupnine, ki jih toženka še ni plačala (bodisi njemu bodisi I.S. Toženka pa ni niti zatrjevala, niti izkazala, da bi tožnik odstopil vtoževano terjatev I.S. (417. člen OZ), ali da bi pravdni stranki s pogodbo ustanovili pravico v korist tretjega – I.S. (126. člen OZ), na kar se pritožba neutemeljeno sklicuje.

Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje toženko, s tem ko ni upoštevalo njenih navedb in dokaznih predlogov, ki so se nanašali na spremembo tožbe, (ponovno) prikrajšalo za pravico do izjavljanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženka je sodišče prve stopnje na navedeno kršitev, s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 20.5.2010 navedla, da s svojimi trditvami in predlogi, podanimi na tem naroku, ni prekludirana, že predhodno ustrezno opozorila (286. b člen ZPP, glej tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, str. 240, točka 6). Narok za glavno obravnavo z dne 20.5.2010, ki je sledil razveljavitvenemu sklepu pritožbenega sodišča, opr. št. II Cp 2155/2009 z dne 24.2.2010, sicer ne predstavlja prvega naroka zaradi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, kot to zmotno meni toženka, pač pa je imela toženka na njem pravico navajati tista nova dejstva in predlagati tiste nove dokaze, ki jih brez svoje krivde v dosedanjem postopku ni mogla navesti oziroma predložiti (2. odstavek 362. člena ZPP), torej v konkretni zadevi tista dejstva in dokaze, ki so se nanašala(i) na spremenjeno tožbo. Kot že povedano, ZPP dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, zato mora sodišče toženi stranki v skladu s 5. odstavkom 185. člena ZPP omogočiti, da v takem primeru tudi po končanem prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze v zvezi s spremenjeno tožbo (4. odstavek 286. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe (prvo povečanje tožbenega zahtevka) dopustilo že na naroku za glavno obravnavo dne 3.3.2009, o kateri pa se toženka, kot je to pritožbeno sodišče obrazložilo v že omenjenem razveljavitvenem sklepu, s katerim je bil razveljavljen tudi sklep o dovolitvi spremembe tožbe, ni imela možnosti izjasniti. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo z dne 20.5.2010 je sodišče prve stopnje ponovno dopustilo spremembo tožbe (pri čemer je tožnik še povečal tožbeni zahtevek). Sodišče prve stopnje je toženki na tem naroku sicer ponudilo rok, v katerem bi se o spremembi tožbe lahko izjasnila, vendar pa se je toženka temu roku odpovedala, saj je na samem naroku podala trditve in predložila dokaze o njenih plačilih tožniku in I.S., ki naj bi se nanašale(i) na celoten (povečan) tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje pa je nato vse na tem naroku predložene dokaze kot prepozne zavrnilo, iz istega razloga pa tudi ni upoštevalo na tem naroku podanih trditev toženke, kar pa je, glede na že obrazloženo, napačno. S tem je sodišče prve stopnje toženko glede spremembe tožbe prikrajšalo za izjavljanje v postopku. Pri tem ne gre spregledati, da je toženka tudi sicer že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da nadaljnje obroke kupnine plačuje svoji mami I.S., a ker je bilo s predlogom za izvršbo zahtevano plačilo le sedmih obrokov, je toženka razumljivo predložila le za te obroke relevantna dokazila o opravljenih plačilih.

Pritožba nadalje utemeljeno opozarja na neobrazložitev izreka izpodbijane sodbe, kar onemogoča preizkus izpodbijane sodbe, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tako bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj sta v izreku izpodbijane sodbe dve glavnici, zakaj imata ti dve glavnici različne izpolnitvene roke in na katere vtoževane obroke kupnine se glavnici nanašata. Navedeno namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zoper sodbo ugodilo in glede na naravo procesnih kršitev v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje najprej omogoči tožniku, da se izjavi o trditvah toženke na naroku za glavno obravnavo z dne 20.5.2010 in o na tem naroku predloženih dokazih, nato pa naj presodi, katere od teh trditev in kateri od teh dokazov se nanašajo na spremenjeno tožbo (glede s predlogom za izvršbo vtoževanega zneska se je namreč toženka že imela možnost izjaviti), ter nato o zadevi, upoštevaje določilo 8. člena ZPP, ponovno odloči in svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, katera pravdna stranka je dolžna povrniti nasprotni pravdni stranki stroške postopka, pa je v izreku izpodbijane sodbe tudi sicer v nasprotju z njeno obrazložitvijo.

Na pritožbene navedbe o tem, kdaj so posamezni obroki kupnine zapadli v plačilo, pa pritožbeno sodišče glede na razveljavitev izpodbijane sodbe podrobneje ne odgovarja, pač pa le opozarja, da je v že navedenih kupoprodajnih pogodbah, na katerih temelji vtoževana terjatev, jasno navedeno, da je kupec dolžan plačati mesečni obrok v znesku 600,00 EUR do zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.