Jedro

Prevzemnik naročila ni prekoračil mej naročila, čeprav se je dogovoril za nižjo kupnino. Šteti je, da so naročitelji soglašali z dogovorjeno kupnino in z odmikom od naročila, saj so sami podpisali kupoprodajno pogodbo, za kakršno se je dogovoril prevzemnik naročila.

Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na nesorazmerje med opravljeno storitvijo in dogovorjenim plačilom, če se naročitelji na nesorazmernost plačila niso pravočasno sklicevali.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da morajo toženci tožniku nerazdelno plačati 1.697.811,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.2000 dalje in pravdne stroške, v presežku (do uveljavljenih 2.286.590,00 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ugoditev pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se je z ugotovitvami strinjalo, da je tožnik (upokojeni odvetnik) kot prevzemnik naročila s toženci kot naročitelji dne 7.12.1999 sklenil sporazum in generalno pooblastilo ter se pri tem zavezal doseči višjo ceno pri D. d.d. kot kupcu nepremičnine tožencev (parc. št. 44/1, vložna št. 1890 k. o...) za potrebe izgradnje avtoceste ... (namesto razlastitve). Dogovorili so se za honorar v višini 50 % razlike med doseženo novo pogodbeno ceno in ceno 21.186.488,00 SIT iz prvotne ponudbe. Tožnik je res dosegel višjo ceno in so toženci dne 14.7.2000 z D. d.d. podpisali novo pogodbo za odškodnino za njihovo nepremičnino v znesku 25.337.751,00 SIT. Ker so bili že v prvi pogodbi navedeni stroški za plačilo nadomestnega stanovanja za eno leto, vendar denarno neopredeljeni, je sodišče prve stopnje znesek teh stroškov iz druge pogodbe v višini 755.640,00 SIT odštelo od skupne odškodnine in zaključilo, da je relevantna kupnina v pogodbi z dne 14.7.2000 24.582.111,00 SIT, medtem ko je bila v prvi pogodbi 21.176.488,00 SIT. Razlika je znašala 3.395.623,00 SIT in pogodbeno dogovorjeni honorar v višini 50 % odstotkov te razlike je znašal 1.697.811,50 SIT, kar sta nižji sodišči kot dogovorjeno plačilo po mandatni pogodbi (749. - 770. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. list SFRJ št. 29/78-57/89) tožencem naložili v nerazdelno plačilo. V skladu s sporazumom sta tožniku prisodili tudi zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 21.8.2000 dalje, ko so bili toženci v zamudi s plačilom.

Dodati je še, da so toženci med postopkom v pretežni meri nasprotovali plačilu vtoževanega zneska, pri čemer so najprej trdili, da bi tožniku šlo 490.905,50 SIT provizije brez obresti, kasneje pa, da bi tožniku šlo 656.219,50 SIT provizije brez obresti; tak zahtevek so pripoznali.

V reviziji toženci zatrjujejo zmotno uporabo 749. člena ZOR, ker ni upoštevana izrecno sprejeta zaveza tožnika kot prevzemnika naročila, da bo zagotovil kupnino najmanj v višini 320.000 DEM. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v generalnem pooblastilu res dogovorjeno, da naj bi tožnik dosegel 320.000 DEM plačila. Upoštevati pa je treba, da je pogodba o naročilu oziroma mandatna pogodba, kot je pravilno presojeno razmerje med pravdnimi strankami, obligacija prizadevanja in ne obligacija uspeha, zato gre prevzemniku naročila dogovorjeno plačilo ne glede na končni uspeh mandatarjevega ravnanja. Drugače bi bilo v primeru ravnanja v nasprotju z mejami naročila, ki jih postavijo naročitelji (751. in 752. člen ZOR). Vendar je v obravnavanem primeru šteti, da je tožnik ravnal v soglasju s toženci, ko je izposloval v novi pogodbi dogovorjeno kupnino. Toženci so namreč sami podpisali kupoprodajno pogodbo, za kakršno se je dogovoril tožnik, torej so soglašali s pogodbo in z odmikom od naročila, ki se je izkazal z nekoliko nižjo kupnino.

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na oderuštvo in na kršitev 3. odstavka 762. člena ZOR. Za oderuštvo bi bili poleg objektivnih elementov potrebni tudi subjektivni elementi iz 141. člena ZOR, ki jih toženci niso niti konkretizirali niti dokazali. Posebno pravilo 3. odstavka 762. člena ZOR pa ima značilnosti oderuštva, ne da bi bil potreben tudi subjektivni element. Če je dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, lahko naročitelj zahteva njegovo zmanjšanje. Sklicevanje tožencev na navedeno določbo pa ni utemeljeno. Toženci namreč niso pravočasno pred vložitvijo izrednega pravnega sredstva zahtevali zmanjšanja dogovorjenega plačila. Ugotovljeno je, da so se stranke dogovorile za plačilo v višini 50 % tožencem pridobljene denarne koristi, to je razlike v zneskih veljavno podpisane in predhodno ponujene pogodbe. Toženci niso nikoli zahtevali zmanjšanja tega odstotka, saj so še v pritožbi proti prvostopenjski sodbi navedli (listovna št. 61): "tožniku 50 % provizija pripada, vendar ne v vtoževanem znesku ...". Toženci so ves čas sicer delno nasprotovali plačilu, vendar z raznimi trditvami o tem, da je razlika med denarnimi zneski obeh pogodb manjša, kot trdi tožnik, na nesorazmernost plačila in tožnikovega opravljenega dela pa se niso sklicevali. Zato se med postopkom kljub tožnikovi ponudbi ni ugotavljal konkreten obseg njegovega opravljenega dela niti ne njegovi stroški, kar je bilo v skladu s stališčem tožene stranke (listovna št. 30 in 38), da so vse tožnikove aktivnosti in vsi njegovi stroški zajeti v dogovorjeni proviziji. Zmanjšanje dogovorjenega plačila po 3. odstavku 762. člena ZOR glede na navedeno ni utemeljeno.

Sklicevanje revizije na določbe 99., 100. in 101. člena ZOR o razlagi pogodb in na načela obligacijskega prava je neumestno, saj temelji samo na trditvi, da je tožnik upokojeni odvetnik, ki je ob pravnem neznanju tožencev sam pripravil sporazum in pooblastilo. Revizija ne pove konkretno, katera in kakšna razlaga pogodb naj bi bila napačna, brezpredmetno pa je tudi sklicevanje tožencev na to, da je tožnik izkoristil njihovo pravno neznanje in stisko, saj zaradi napak volje pogodbe niso pravočasno izpodbijali s tožbo.

Toženci zanikajo utemeljenost prisoje zamudnih obresti s trditvijo, da so toženci želeli provizijo plačati, pa je tožnik odklonil prejem. Navedena trditev bi bila lahko upoštevna le glede ponujenega delnega plačila, ne pa glede celotnega prisojenega zneska. Toženci so namreč navajali, da so šteli kot pravilni znesek provizije 409.905,50 SIT, kasneje pa 656.219,50 SIT, kar so ponujali tožniku v plačilo, a je prejem odklonil. Po 2. odstavku 310. člena ZOR je upnik res dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti in če brez utemeljenega razloga noče sprejeti delne izpolnitve, v tem obsegu nehajo teči obresti (325. in 326. člen ZOR). Vendar v obravnavanem primeru ne gre za neutemeljeno zavrnitev delnega plačila. V razmerju do izpolnitve namreč upnika bremeni sodelovalna dolžnost, to je ravnanje, ki ga mora opraviti, da dolžnik lahko izvede izpolnitev. V obravnavanem primeru ni niti trditve niti ugotovitve, da bi tožnik fizično odklonil prevzem denarja. Izpolnitev se je ustavila že pred izročitvijo gotovine ob izraženem pogoju tožencev, da tožnik pisno potrdi prejem plačila. Vendar za izpolnitev denarne obveznosti v smislu sporazuma med strankama ni potrebna sodelovalna dolžnost tožnika. Svojo delno izpolnitev denarne obveznosti bi lahko opravili z nakazilom po pošti, s čimer bi si pridobili ustrezno potrdilo o plačilu. Prav tako bi lahko položili denarni znesek na sodni depozit, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče. Ponudba delnega plačila s pogojem izročitve potrdila o prejemu skratka ni bila pravilna delna izpolnitev in ni prišlo do upnikove zamude ter posledično do (delnega) prenehanja teka obresti. Tudi v tem delu po presoji revizijskega sodišča ne gre za zmotno uporabo materialnega prava.

V skladu z navedenim revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo treba revizijo tožencev po določbi 378. člena ZPP zavrniti.