Jedro

Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je sporazum, sklenjen med tožnikom in toženo stranko, v delu, v katerem se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v določeni višini (to je razliki med pripadajočo odpravnino po 109. členu ZDR ter odpravnino, ki mu jo je tožena stranka priznala in izplačala), ničen, ker nasprotuje zakonu, ustavi in prisilnim predpisom oz. moralnim načelom (86. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - zavrglo tožbo v delu (tožbenega zahtevka), ki se glasi: „Ugotovi se, da je Sporazum o višini odpravnine, sklenjen dne 23. 7. 2010, med tožečo stranko A.A., B. cesta 101, C. in toženo stranko, D. d.o.o., E. ulica 21, F., ničen in se razveljavi,“ (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati razliko v odpravnini v višini 7.920,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 865,83 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 328. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče izvedenih dokazov ni ocenilo kot to zahteva 8. člen ZPP. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje storilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki z zavrnitvijo predlaganega dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni bila dana možnost celovite obravnave pred sodiščem, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter zato, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinah oziroma zapisnikih.

Sodišče se je v svoji sodbi oprlo izključno na dejstvo, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki iz poslovnih razlogov in da je zato tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki polno odpravnino. Pri tem se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-63/03-19 in sodno prakso. Sodišče na podlagi navedene odločbe zaključuje, da izplačilo odpravnine ne more biti v nobenem primeru odvisno od volje strank. Odločitev sodišča je napačna. Smisel odpravnine, kar je poudarilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi, je v tem, da odpuščenemu delavcu v določeni meri zagotavlja socialno varnost ob prehodu v brezposelnost. Zato je smiselno vezati odpravnino na dohodke v času brezposelnosti, katerih višina bo čimbolj sorazmerna z višino dohodkov pred izgubo zaposlitve. Prav navedeno sta tudi storili pravdni stranki. Na podlagi izvedenega postopka oziroma izjav tožnika ni dvoma o tem, da je tožnik „pritiskal“ na toženo stranko - delodajalca, da najde zanj rešitev za prenehanje delovnega razmerja zaradi strahu pred spremembo pokojninske zakonodaje. Rešitev, ki je bila mogoča za tožečo stranko, da se upokoji po „stari“ pokojninski zakonodaji, je bila edino redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj tožeča stranka še ni imela pogojev za redno upokojitev. Tožeča stranka je soglašala s takim načinom prenehanja delovnega razmerja in je tudi želela, da se ji izplača le odpravnina, ki bi ji pripadala ob upokojitvi (tri plače). Razlog za tako stališče tožeče stranke je bilo tudi njeno jasno zavedanje, da bo odpravnina, ki jo bo prejela, skupaj z dohodki, ki jih bo prejela iz naslova brezposelnosti, povsem sorazmerna z dohodki pred izgubo zaposlitve. Sporazum o višini odpravnine je tako tožeča stranka podpisala zavestno ob jasnem zavedanju, da ji je odpoved podana na njeno izrecno željo in da bi sicer še morala delati do izpolnitve pogojev po novi pokojninski zakonodaji. Tožeča stranka z izplačilom odpravnine po sporazumu tako ni bila v ničemer ekonomsko ogrožena, saj je v času do upokojitve prejemala nadomestilo prve tri mesece 879,64 bruto oziroma 629,71 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 751,40 EUR bruto oziroma 574,43 EUR neto. Poleg navedenega nadomestila je prejela še odpravnino v višini 4.447,29 EUR. Ob dejstvu, da je pogoje za upokojitev tožeča stranka izpolnila 24. 12. 2011, delovno razmerje pa ji je prenehalo 20. 12. 2010, je mesečni znesek odpravnine za to obdobje znašal 370,61 EUR. Skupaj z nadomestilom je tožeča stranka tako imela mesečno kar 1.000,32 EUR oziroma 945,04 EUR neto prihodkov. Jasno je torej, da neizplačana odpravnina ni v ničemer ogrožala socialne varnosti tožeče stranke. Odpravnina naj bi zagotavljala socialno varnost delavcu v času brezposelnosti, to je do izpolnitve pogojev za upokojitev, ne pa tudi potem, ko bo delavec upokojen in bo prejemal pokojnino. Sodišče sploh ni ocenjevalo navedenih dokazov in se je samo sklicevalo na sodbo Ustavnega sodišča, pri tem pa je ravnalo tudi povsem neekonomično, saj bi tako sodbo lahko izdalo brez narokov na podlagi tožbe in odgovora na tožbo. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke sodišče bistveno kršilo določila 1. odstavka 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, napačno pa je tudi uporabilo materialno pravo, ko je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sporazum ničen. Ob zgoraj navedeni ugotovitvi, da v sporazumu zagotovljena in izplačana odpravnina zagotavlja popolno socialno varnost tožeče stranke v času brezposelnosti, bi sodišče moralo zaslišati tudi predlagane priče tožene stranke. Prav navedene priče tožene stranke bi lahko jasno izpovedale, da je bila odpoved tožeči stranki podana na njeno izrecno željo in da se je tožeča stranka v celoti strinjala in prostovoljno podpisala sporazum. Sodišče po mnenju tožene stranke ni imelo podlage v odločbi Ustavnega sodišča, da po uradni dolžnosti ugotovi ničnost sporazuma. Tega se je po mnenju tožene stranke tekom obravnave zavedalo tudi prvostopno sodišče, zato je kljub nasprotovanju tožene stranke ugodilo spremembi tožbe. Dovoliti spremembo tožbe v delu, ki zahteva ugotovitev ničnosti sporazuma, je bila glede na izrek in obrazložitev v sodbi, povsem nesmiselna. Ob skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, še posebej glede na zavrnitev dokazov za zaslišanje prič po predlogu tožene stranke, pa bi sodišče nedvomno lahko ugotovilo, da sporazum ni ničen, ampak lahko le izpodbojen, kar je od 16. 10. 2014 pričela, glede na navedbe tožene stranke, trditi sama tožeča stranka. Sodišče samo ugotavlja, da razlog, ki ga navaja tožnik, spada med razloge za izpodbojnost pogodbe, uveljavljanje izpodbojnosti pa je omejeno na rok, ki se je iztekel najkasneje v treh letih, od kar je bil sporazum sklenjen. Kot ugotavlja sodišče, zato tožnik sporazuma z dne 23. 7. 2010 zaradi napak volje s spremembo tožbe z dne 15. 10. 2014 ne more izpodbijati in zahtevati njegove razveljavitve. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke sodišče s svojo odločitvijo bistveno kršilo določila 1. odstavka in 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Poleg navedenega je II. točka izreka sodbe v nasprotju s tožbenim zahtevkom in z obrazložitvijo v točki 12 sodbe. V izreku sodbe se navaja znesek 7.920,42 EUR, v točki 12 obrazložitve pa znesek 7.920,41 EUR. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Tožnik poudarja, da je bila odločitev tožene stranke, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je dolžna izpolniti tudi vse obveznosti, ki izhajajo iz takšnega načina prenehanja delovnega razmerja. Tožnikov predlog ali želja, da na izpolnitev pogojev za starostno pokojnino počaka na Zavodu RS za zaposlovanje, pa ne predstavlja in ne more predstavljati prisiljevanja tožene stranke, da mu poda odpoved. Tožnik se je ves čas zavedal, da bi moral prejeti zakonsko določeno višino odpravnine, na znižano odpravnino v višini odpravnine ob upokojitvi pa je pristal zgolj iz razloga finančnih težav tožene stranke, ki mu jih je predstavila tožena stranka ob podpisu dokumentacije za prijavo na Zavod RS za zaposlovanje v bazo brezposelnih oseb, vendar je bil ta razlog prirejen, kar je tožnik kasneje tudi ugotovil, zato je vložil tožbo na izplačilo razlike v odpravnini. Glede na navedeno je povsem neutemeljena in brez vsakršne pravne podlage pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnik želel, da se mu izplača le odpravnina, ki bi mu pripadala ob upokojitvi (tri plače).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti trditev, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki jo tožeča stranka izpostavlja v povezavi s svojim stališčem, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedbo dodatnih predlaganih dokazov ugotavljati, ali v sporazumu zagotovljena in izplačana odpravnina tožniku zagotavlja popolno socialno varnost tožeče stranke v času brezposelnosti in preveriti trditve, da je bila odpoved tožeči stranki podana na izrecno željo, sporazum pa je podpisala prostovoljno in se z njegovo vsebino v celoti strinjala. Navedena vprašanja, ki jih tožena stranka izpostavlja kot bistvena, namreč sploh niso odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze ter utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožeče stranke, ker izvedba dodatnih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila nujna, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Svojo dokazno oceno pa je logično, natančno in prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi.

Sicer pa je dejstvo, da tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Zlasti nesprejemljive so pritožbene navedbe o domnevnem nasprotju med tožbenim zahtevkom (pravilno: izrekom) in obrazložitvijo v 12. točki izpodbijane sodbe glede zneska prisojene razlike v odpravnini, saj nasprotja ni, ampak gre za očitno strojepisno napako.

8. Prav tako ni podana v pritožbi le pavšalno zatrjevana bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, po kateri je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki, oziroma prepisi. Ker očitki v pritožbi niso konkretizirani, pritožbeni preizkus v smeri navedene kršitve niti ni mogoč.

9. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZDR), ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpravnino in da je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu nad petnajst let določena odpravnina v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Upoštevalo pa je tudi določbo 5. odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec in delodajalec sklepata pisni sporazum o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine le v postopku prisilne poravnave in na tej podlagi ugotovilo, da v obravnavanem primeru za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma ni bilo zakonskih pogojev. Poleg tega se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, v kateri je zavzeto stališče, da je dolžnost delodajalca izplačilo odpravnine, da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank ter da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ni izpolnjen. Takšno stališče je, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč navedeno odločitev Ustavnega sodišča in uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pravilno presodilo, da je sporazum, sklenjen med tožnikom in toženo stranko dne 23. 7. 2010, v delu, v katerem se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini 7.920,41 EUR (to je razliki med pripadajočo odpravnino po 109. členu ZDR ter odpravnino v višini 4.447,29 EUR, ki mu jo je tožena stranka priznala in izplačala), ničen, ker nasprotuje zakonu, ustavi in prisilnim predpisom oz. moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ). Pri tem ni bistveno, da je tožnik sprva izpodbijal sporazum zaradi napak volje, saj v skladu z določbo 92. člena OZ na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Stališče pritožbe, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem prič in da bi na tej podlagi nedvomno lahko ugotovilo, da sporazum ni ničen, ampak lahko le izpodbojen, je zmotno, saj ni nobenega dvoma o tem, da je delavčeva odpoved pravici do odpravnini, ki je kot obveznost delodajalca do delavca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ali iz razloga nesposobnosti) določena v zakonu, nična, ker nasprotuje tako ustavi kot tudi prisilnim predpisom (ZDR), pa tudi moralnim načelom. Zato so irelevantne tudi pritožbene navedbe o tem, da je bila tožeči stranki odpoved podana na njeno izrecno željo in da se je tožeča stranka v celoti strinjala z nižjo odpravnino in prostovoljno podpisala sporazum, kakor tudi navedbe o tem, da je v sporazumu zagotovljena in izplačana odpravnina zagotavljala popolno socialno varnost tožeče stranke v času brezposelnosti.

11. Res pa je, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v I. točki izreka zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sporazuma o višini odpravnine, sklenjenega dne 23. 7. 2010, zavrglo zaradi tega, ker tožnik ni zatrjeval pravne koristi (za ugotovitveno tožbo) in ker naj bi bila ugotovitev ničnosti subsumirana v dajatvenem zahtevku na plačilo razlike v odpravnini, nato pa samo ugotovilo ničnost sporazuma v tem delu in ugodilo tožbenemu zahtevku, vsaj nelogična. Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe v I. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa s strani tožeče stranke ni bila vložena, zato je odločitev v tem delu postala pravnomočna in vanjo ob preizkusu sodbe na pritožbo tožene stranke ni mogoče posegati, kar pa seveda nima nobenega vpliva na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe, ki je predmet pritožbenega preizkusa. Kljub temu pa pritožbeno sodišče s tem v zvezi pripominja, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sporazuma (o odpovedi pravici do odpravnine) temelji na napačni pravni presoji. Sodišče prve stopnje namreč ni pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 181. člena ZPP, ki določa, da se ugotovitvena tožba (za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine – 1. odstavek 181. člena ZPP) lahko vloži: - če je tako določeno s posebnimi predpisi, - če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali - če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

V citirani določbi 2. odstavka 181. člena ZPP so torej navedeni trije (med seboj ločeni in različni) primeri, ko je ugotovitvena tožba dopustna. V obravnavni zadevi se ugotovitev ničnosti sporazuma nanaša na prvi primer in je dopustna zato, ker je tako določeno s posebnimi predpisi, to je v 92. členu OZ, ki določa, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, v 93. členu OZ pa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. V primeru, kadar je možnost vložitve tožbe določena s posebnimi predpisi, seveda ni potrebno posebej izkazovati in dokazovati pravne koristi (tako kot je sicer določeno v citirani določbi 181. člena ZPP, saj se pravna korist predpostavlja), prav tako pa ni pravilno stališče, da je tožbo potrebno zavreči, ker je „ugotovitev ničnosti subsumirana v dajatvenem zahtevku“, kot je navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve. Stranka sicer lahko postavi le dajatveni zahtevek, v okviru katerega uveljavlja ničnost akta (pogodbe, sporazuma), na katerega se dajatveni zahtevek nanaša, kar se presoja kot predhodno vprašanje, če pa stranka izrecno postavi poleg dajatvenega tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti (pogodbe, sporazuma), sodišče tudi o takem zahtevku odloča po vsebini.

12. Pritožbeno sodišče sicer, kot je že navedeno, v celoti soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR in OZ, ko je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini ugodilo. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).