Jedro

Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila.

Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 1. 10. 2021 in št. zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 4. 6. 2021. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo, brez dolgotrajne hoje, brez dolgotrajne stoje, brez hoje po stopnicah in brez plezanja po lestvah, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, s polnim delovnim časom od 19. 5. 2021 dalje. Tožencu je naložilo odločiti o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine in na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Hkrati je odločilo, da mora toženec povrniti stroške postopka tožnice v znesku 442,51 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, saj gre za priznani BPP.

2. Zoper takšno sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje s stroškovnimi posledicami. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Invalidska komisija I. stopnje je dne 26. 9. 2019 ugotovila, da je tožničino funkcionalno stanje levega stopala in gležnja močno okrnjeno, zaradi česar je ugotovitev, da tožnica ni zmožna za delo s polnim delovnim časom, temveč za delo v delovnem času po 4 ure dnevno. Odločba izdana na podlagi tega mnenja je tožnici zagotovila polni delovni čas s stvarnimi razbremenitvami. Imenovana sodna izvedenka je na tožničino pripombo o tej diskrepanci med ugotovitvijo IK I. stopnje in izdano odločbo z dne 4. 6. 2021 pojasnila le to, da je bila v okviru sodnega postopka tožnica osebno pregledana, ni pa odgovorila na vprašanje, zakaj ji je IK I. stopnje v ponovljenem postopku določila zgolj omejitve pri delu, časovna razbremenitev pa je iz odločbe izginila, iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi se tožnici zdravstveno stanje v času od pregleda pri IK I. stopnje do izdaje odločbe I. stopnje spremenilo. Celo nasprotno. Njeno zdravstveno stanje se je v vmesnem času poslabšalo. Nesprejemljiv je odgovor sodne izvedenke, da lahko odgovor v zvezi s tem podajo le izvedenci toženca, ki so avtorji mnenja. Tak odgovor ni strokovno pojasnilo in je ostalo v tem delu ključno vprašanje nerazjasnjeno. Obrazložitev sodišča v IV. točki izpodbijane sodbe o zavrnitvi dokaznega predloga za pridobitev drugega izvedenskega mnenja je nezadostna. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Napačno je navedlo, da je sodna izvedenka podala oceno delazmožnosti in odgovorila na vsa vprašanja tožnice, kar ne drži. Ni pojasnjeno kje je razlog, da je IK I. stopnje ocenil, da je tožnica zmožna delati zgolj v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, IK II. stopnje pa da je zmožna za delo brez časovne razbremenitve v polnem delovnem času. Ni jasno, kako lahko en izvedenski organ ob identičnih pogojih in okoliščinah presoja popolnoma drugače kot drug. Izvedenka bi morala z medicinskimi argumenti razložiti, zakaj je njeno mnenje strokovno ustrezno, mnenje izvedenskega organa toženca pa ne. Sodišče ni sledilo predlogu za postavitev novega izvedenca, zato je mnenje sodne izvedenke ostalo očitno pomanjkljivo. Sodišče je s svojo opustitvijo in posledično z izpodbijano sodbo tožnici z nezakonitim postopanjem odklonilo možnost ustreznega obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodna izvedenka ni pojasnila, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da se je med 24. 10. 2019 in 19. 5. 2021 tožničino zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere se ne more preizkusiti. V tem socialnem sporu je tožnica z drugim izvedenskim mnenjem v odločilnem delu vsebinsko izpodbijala mnenje sodne izvedenke, dobila pa je zgolj odgovor, da se sodne izvedenke to mnenje ne tiče, saj je odločila kot je pač odločila. Drži, da je bilo prvo izvedensko mnenje invalidske komisije pri tožencu v reviziji razveljavljeno, ker je bilo ugotovljeno, da tožničino zdravljenje še ni zaključeno, pa vendar iz dokaznega postopka v tem socialnem sporu izhaja, da se tudi po zaključenem zdravljenju njena celokupna delazmožnost ni izboljšala. Po logiki stvari bi se manj intenzivne razbremenitve tako v kasnejši odločbi IK določile zgolj v primeru, da bi nadaljnje zdravljenje, ki pred tem še ni bilo zaključeno kot izhaja iz odločbe z dne 30. 3. 2020 ali ukrepi medicinske rehabilitacije vplivali na izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Podana je bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V 12. točki sodbe na strani 8 sodišče ustrezno zapiše, da gre po sodni praksi pri ocenjevanju invalidnosti za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se zavarovancu zmanjša ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Po oceni sodišča je izvedenka prepričljivo argumentirala, da časovna razbremenitev dela pri tožnici ni potrebna, kar je napačno. Izvedensko mnenje z dne 26. 9. 2019 je bilo podano na podlagi osebnega pregleda, izvedensko mnenje IK I. stopnje z dne 19. 5. 2021 je podano brez osebnega pregleda na podlagi identične zdravstvene dokumentacije, z dodatkom izvida z dne 1. 9. 2020, s katerim je bila tožnici dokončno diagnosticirana posttravmatska artroza. Tožnici se je stanje delazmožnosti po izdaji mnenja IK iz leta 2019 še poslabšalo, kar ob zadnji oceni ni bilo upoštevano. Sodna izvedenka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, ker bi morala strokovno in argumentirano demantirati izvedensko mnenje toženca z dne 26. 9. 2019. Sodišče je nekritično v celoti sledilo mnenju izvedenke, kljub temu, da se je v upravnem spisu nahajalo strokovno mnenje IK toženca s povsem drugačnimi zaključki glede delazmožnosti tožnice v polnem delovnem času. Dodatno tožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ker je v dotičnem upravnem postopku odločanja o invalidnosti tožnice pri tožencu kot predsednik senata deloval tudi prim. A. A., ortoped. S tem je prišlo do neposredne kršitve 19. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ker pri podaji izvedenskega mnenja ne sme sodelovati izvedenec, ki je zavarovanca zdravil v procesu zdravljenja zavarovančeve glavne bolezni. Tožnica je po prejemu sodbe pridobila izvid B. d. o. o., iz katerega je razvidno, da je pregled levega gležnja, ki predstavlja glavni vzrok za invalidnost, opravil primarij A. A. Tožnica ni vedela, da je v invalidski komisiji v upravnem postopku sodeloval tudi omenjen ortoped, ker zaradi pandemije ni bila s strani invalidske komisije nikoli pregledana. Če bi jo pregledal senat IK, bi primarija A. A. prepoznala. Ob ponovnem pregledu zdravstvene dokumentacije za namen sestave pritožbe, je tožnica ugotovila, da nekateri izvidi v osebnem arhivu manjkajo, zato jih je ponovno pridobila. Šele, ko je tožničin pooblaščenec prejel izvid je opazil, da je predsednik IK I. stopnje pred odločanjem v upravnem postopku tudi zdravil tožnico. Tožnica pred tem s to absolutno bistveno kršitvijo ni bila seznanjena in gre za novo dejstvo in nov dokaz, ki ga pred tem ni mogla predložiti do konca glavne obravnave. S tem je podana absolutno bistvena kršitev po 1. in 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Sodišče bi moralo odločbi razveljaviti in vrniti zadevo tožencu v ponovni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi. Zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Enako velja za uveljavljano kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med temi listinami in zapisniki. Končno ni podana niti pavšalno zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče z zavrnitvijo predlogov za postavitev novega izvedenca tožnici odklonilo možnost ustreznega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je glede na relevantno listinsko dokazno gradivo kljub načelu materialne resnice iz 61. člena in preiskovalnem načelu iz 62. člena ZDSS-1, tožničin dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

6. Sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice po imenovanju sodnega izvedenca medicinske stroke in imenovalo sodnega izvedenca MDPŠ, ki lahko da najbolj ustrezen odgovor na vprašanje tožničine invalidnosti. Zaradi pripomb tožnice na izvedensko mnenje je pridobilo še dopolnilno sodno izvedensko mnenje in ob vztrajajočih pripombah tožnice sodno izvedenko še neposredno zaslišalo. Tožnica se je s pisnim izvedenskim mnenjem, njegovo pisno dopolnitvijo seznanila, imela je možnost podati pripombe in nenazadnje sodelovati pri ustno zaslišani sodni izvedenki. Na ta način je bila spoštovana pravica tožnice do sodelovanja v postopku, ki jo krije 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Enako velja za zatrjevano absolutno bistveno kršitev postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke, ki pa ga tožnica podrobneje ne obrazloži. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov, ki niso potrebni, niso relevantni ali niso primerni za razjasnitev pravno relevantnih dejstev, kar podrobno in povsem argumentirano sodišče obrazloži v 4. točki obrazložitve sodbe.

8. Neuspešen mora ostati tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti in arbitrarnosti sodne odločitve, saj se je sodišče skozi celotno obrazložitev sodbe razumljivo opredeli do vseh odločilnih dejstev. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do vseh očitno neutemeljenih trditev strank, temveč samo do pravno odločilnih, kar je nenazadnje razvidno iz same obrazložitve sodbe.

9. Pri sklicevanju na bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se tožnica zmotno sklicuje na netočno argumentacijo sodne izvedenke. Slednje izkazuje tožničino nasprotovanje dokazni oceni sodišča izvedenskega mnenja. Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila. Razumljivo in predvsem strokovno je pojasnilo izvedenke, da ne more pojasniti, kateri razlogi so vodili IK I. stopnje pri oceni tožničine preostale delazmožnosti le za krajši delovni čas1. Izvedenka je dodatno poudarila, da pri oceni IK v letu 2019 tožnica ni bila osebno pregledana, sodna izvedenka pa jo je pred oceno tudi osebno pregledala in je lahko z neposredno zaznavo ugotovila funkcionalnost posameznih telesnih sklopov. Ključno pri tem je, da je sodna izvedenka ocenjevala tožničino delazmožnost glede na vse zapise v medicinski dokumentaciji, vsa zdravstvena stanja in vse razpoložljive izvide, zato je lahko podala ugotovitev o potrebnih razbremenitvah glede na stanja, ki omejujejo njeno funkcijo. Ni nepomembno, da določene diagnoze2 na oceno trajne delazmožnosti za delo nimajo takega vpliva, kar je sodišče povzelo v 12. točki obrazložitve. Zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo ne definira nobena diagnoza sama po sebi, temveč potrebne razbremenitve narekujejo opisi kliničnega stanja. Slednje potrjuje, da ne gre zgolj za navržen odgovor, da lahko le člani obeh komisij pojasnijo kako so prišli do svoje ocene tožničine delazmožnosti, saj nenazadnje to ni ključno.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodna izvedenka morala pojasniti zakaj izvedensko mnenje iz leta 2019 ni pravilno ali pa ugotoviti, da se je tožnici zdravstveno stanje v nadaljnjem zdravljenju izboljšalo. Izvedenka je skladno s strokovnimi kriteriji ugotavljala preostalo delovno zmožnost, saj je bila za slednje tudi zaprošena v sklepu o imenovanju. Sodišče pa je posledično presojalo ali sta izpodbijana dokončna upravna akta zakonita in pravilna. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je sodna izvedenka odgovorila na vsa bistvena vprašanja, ki so pomembna za odločitev, ki jo je na koncu sprejelo sodišče. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedenega dokaza z drugim izvedencem in nezadostne ocene razkoraka med mnenjem sodne izvedenke in mnenjem IK I. stopnje iz leta 2019. Prvostopno sodišče je s pomočjo sodne izvedenke pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tega zahtevka. Sodna izvedenka je povsem razumljivo pojasnila razkorak med ugotovitvami invalidske komisije I. stopnje 19. 5. 2021 in lastnimi ugotovitvami. Neutemeljeni so očitki tožnice, da je prvostopno sodišče le povzelo izvedensko mnenje, saj celotna 13. točka obrazložitve sodbe izkazuje vrednostno oceno izvedenskega mnenja o tožničini delovni zmožnosti, ki tvori podlago odločitve.

12. Sploh pa ne gre za uveljavljano absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, zaradi neposredne kršitve 19. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja izvedenskih organov ZPIZ, ker je pri podaji izvedenskega mnenja sodeloval izvedenec, ki je zavarovanca zdravil v procesu zdravljenja zavarovančeve glavne bolezni. Zatrjevana kršitev toženčevega pravilnika ni imela vpliva na dejansko stanje ugotovljeno v socialnem sporu, na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev. Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 19. 5. 2021 dalje.

13. Upoštevajoč obrazloženo je pravilna izpodbijana odločitev sodišča in ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Stroške pritožbe upoštevajoč odločbo BPP 335/2023 z dne 21. 9. 2023 krije proračun RS.

1 Ki je bila v postopku revizije spremenjena in ne predstavlja dejanske podlage izpodbijane prvostopne odločbe z dne 4. 6. 2021. 2 Glavobol tenzijskega tipa, huda debelost in stanje po holecistektomiji.